Tiziano Terzani
Un altro giro di giostra
Knjigo so mi priporočile prijateljice. Kar nekaj
časa sem odlašala in je nisem poiskala v knjižnici, ker je v kratkih opisih
pisalo, da gre za bolezen in iskanje zdravljenja. Saj veste, bolje je brati o
pozitivnih stvareh, tudi zaradi tega, ker berem, da bi se dobro počutila, da bi
mi branje sprožilo neko notranje zadovoljstvo in pozitivne vzgibe. In za
poletne počitnice, ko naj bi se odpočila od vsega, kar se je kopičilo med letom
in si napolnila baterije, si nič kaj ne želim kakšne knjige, ki me bi potolkla.
Potem, ko so bile počitnice mimo, pa sem se ojunačila in jo vzela v roke.
Takole na splošno, lepo sta se brala prvi in zadnji del, vmes pa je bilo preveč
vsega, tako da sem določene dele prebrala z manjšo osredotočenostjo, kakšne
bolj po diagonali.
V prvem delu avtor spodbudno piše o sprejemanju
bolezni. »Vemo, da doleti veliko ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, da bi
doletelo nas.« Opisoval je, da je včasih zjutraj, brž ko je vstal, začutil
senco depresije, je pa bil le temen odtenek, ki je hitro zbledel in ni bil tako
močan, kot v nekem trenutku življenja, ko se je počutil, kot da je v grozljivi
črni luknji s težo sveta na ramenih in obseden z občutkom nekoristnosti.
Razlika med svetovoma bolnih s svojo logiko in prednostmi, bolečinami, ritmi in
predvsem neko posebno zaznavo časa. In svetom zdravih z njihovimi načrti,
željami, časovnimi roki in gotovostmi glede prihodnosti. Takrat je živel sam v
nekem stanovanju v New Yorku, je poleg tega, da je veliko razmišljal, tudi
skozi veliko opazoval življenje na ulici. Ko je iz okna opazoval »gledališče
življenja« in mu je tisto okno mesece »delalo družbo«. Iskal je oprijeme, da bi
razumel in se sprijaznil s situacijo. Našel je tudi stihe korejskega zenovskega
meniha iz prejšnjega stoletja:
Ne prosi, da
bi bil odličnega zdravja,
bilo bi
pohlepno.
Naj bo
trpljenje tvoje zdravilo
in ne
pričakuj ceste brez ovir.
Brez tega
ognja bi luč ugasnila,
izkoristi
nevihto, da se osvobodiš.
Nasploh pa je v knjigi veliko razmišljanj o
povezanosti sebe z okolico, telesa z duhom, poznavanju sebe, življenja,
naravnih pojavov in sveta nasploh, religijah, videnju sebstva, jazu in
stvarnosti.
Na primer, zanimivo je razmišljanje o tem, da lahko
kuhar
da naboj hrani. »Nekateri Indijci – najortodoksnejši brahimi na primer
– se hranijo samo s tistim, kar pripravijo sami, iz posod, ki so jih pomili
sami: drugi so prepričani, da je izbira kuharja duhovnega pomena. Menijo, da
tisti, ki pripravlja hrano, vnaša vanjo, tudi nezavedno, svoj vpliv, in če je
kuhar človek z nizkotno dušo, vnese vanjo negativni naboj, ki neogibno preide v
jedca. Z znanstvenega stališča je to nesmiselno, kajti nobena znanost ne more
preveriti obstoja tega negativnega naboja in tudi ne izmeriti njegove moči,
toda nekateri ljudje vseeno verjamejo, da je tako.«
Razmišlja o znanosti in o svetu, kjer vse
temelji na tehtanju, odkrivanju zakonov, razčlenjevanju vidikov pojavnosti
sveta in razlagah, ki razložijo vse, ne da bi na koncu razložili karkoli. Torej
se znanost ukvarja le s tistim, kar je očitno in preprosto, kar zaznavamo s
čutili, ker se ne more ukvarjati s čustvi in tistim, kar nezaznavno spreminja
življenje vsakega od nas, kot je ljubezen, na primer, ali svet vseh, kot je
pohlep. Zaradi tega tudi vede, kot so ekonomija, ki zgolj na osnovi merljivih
kazalcev in modelsko postavljenih predvidevanj, ne morejo predvideti dogajanj
(op. ta stavek sem napisala drugič, po desetih dneh, ker mi je, zanimivo, pri
njem ugasnil prejšnji računalnik). Pravi tudi, "da rešitev za človeške
težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav."
Če se navežemo še na zgoraj omenjeni pohlep, Gandi
je dejal, da "ima zemlja dovolj za potrebe vseh, ne pa za pohlep
vseh."
Veliko razmišlja tudi o bolezni in zdravljenju.
Menil je, da mora zdraviti samega sebe, namesto, da bi pričakoval, da ga
ozdravijo drugi.
Zanimive so tudi teorije (Sheldrake), da lahko
neživa ali pa živa narava pridobi nek »spomin«, s časovnim in prostorskim
kopičenjem izkustev na daljavo. Z znanstveno nepojasnjenimi vzročno
posledičnimi dogodki je povezana tudi teorija kaosa, po kateri ima
najneznatnejši dogodek na enem koncu sveta lahko katastrofalne in
nepredstavljive posledice na drugem koncu.
Ko smo bili že pri času, je zanimiva tudi percepcija
časa v Indiji, kjer ga »ne zaznavajo kot premočrtnega, zato preteklost,
sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se
vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj
človeškega delovanja.« Tudi filozofija sprejemanja dogajanja je v tej deželi
nekoliko drugačna. "V Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po
logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako
ali drugače velikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še
velikokrat."
Razpravlja tudi o tem, da je hitenje postalo naš življenjski
slog. "Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo
za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na
pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na potem, ne na zdaj.
Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka
tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič.
Niti zato, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj.
Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje." Morda pa je prav s tem hitenjem,
polnim drobnih opravkov, ki morda sploh nimajo smisla, lažje živeti? Saj prav
delo, zaposlitev razuma osmisli življenje. Bolje tako, kot da bi se spustili v
brezplodna razmišljanja o nevzdržnosti bivanja, kar zapelje v
"brezvoljnost in občutek, da se ne splača ničesar narediti, da se nič ne
spreminja, da je bilo že vse narejeno, videno, preizkušeno, da se torej ne
splača ničesar lotiti." Takšno stanje pa povečuje stanje negotovosti, ki
jo nekateri "prikazujejo kot obliko svobode, lažne svobode", in
čakajo, da "bo rešitev padla z neba." Z zahodnjaškim načinom
življenja povezuje tudi neškodljivo norost – disociacijo. "Nihče se nikoli
ne počuti dobro v svoji koži, nihče ni zadovoljen s tistim, kar je, in s
tistim, kar počne. Nikoli ni nihče srečen, da je tam, kjer je."
Indijski modreci pravijo tudi, da "se nikoli
ni dobro vračati v preteklost niti poskušati, da bi spet ujeli srečo in
ponovili trenutek včeraj doživetega vesela." Nisem povsem prepričana, če
nam spomni na vesele trenutke včasih ne polepšajo kakšnega bolj sivega dne.
Ko smo že pri dimenziji časa pa je zanimivo tudi
razmišljanje o času v delu življenja, ko ne ustvarjamo več. "Ne potrebujem
več časa. Naredil sem že vse, kar sem želel narediti. Čas, ki mi preostaja, je
čas za druge. Tudi ti se približuješ starosti, ko boš svoj čas lahko namenjal
drugim."
Zaradi svoje bolezni se je srečeval tudi z
depresijo. Eden izmed vzhodnjaških modrecev mu je dejal, "da je depresija
predvsem zahodnjaška bolezen. In razlog je v pretirani zahodnjaški navezanosti
na stvari. Obsedeni ste od njih. Izgubite pero, na primer, in odtlej ne
mislite na nič drugega kot na izgubljeno pero, ne da bi si rekli, da pero nima
nikakršne vrednosti, da je mogoče pisati tudi s svinčnikom. Na Zahodu se preveč
obremenjujete z materialnimi stvarmi."
Govori tudi o nepogrešljivosti tišine.
"Čudovita, tista tišina! Pa vendar se je izogibamo,
skoraj bojimo, morda zato, ker jo istovetimo s smrtjo. Nič več nismo navajeni
molčati in samovati. Če se znajdemo pred težavo, nas preplavi tesnoba, ki jo
najraje preženemo s hrupom, pomešamo se v množico, namesto da bi se oddaljili v
tišini in razmislili. Napaka, kajti tišina je človekovo izvirno izkustvo. Brez
tišine ni besede. Ni glasbe. Brez tišine ne čutimo. Samo v tišini se je mogoče
uglasiti s samim seboj, spet najti stik med telesom in vsem onstran."
Piše tudi o tem, da življenja brez težav ni.
Torej, da so težave sestavni del življenja. "Ko ga je nekdo vprašal, ali
je možno stopiti v življenje, neobremenjeno s težavami, je odgovoril, da ni
življenja brez težav – igra je taka."
O načinu sedanjega življenja, ko mlade imenuje kot
»mlade, lepe in neizprosne – novo raso, ki je odrasla v telovadnicah in se
hrani v Vitamin shops (in, ki ne zna več živeti z naravo, ne poiskati naravne
hrane).
Piše tudi o tem, kaj je prava umetnost. O tisti
resnični, ki privre iz duše in je zato tako pomembna v našem življenju. »Umetnost
nas tolaži, tolaži, dviga, usmerja. Umetnost nas zdravi. Nismo samo tisto, kar
jemo in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s
katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki
smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi.«
Malo nam olajša razumevanje dometa večine tudi z
razlago, kako priti do resnice."Resnica ni mnenje večine. Večina
lahko izvoli vlado, ne more pa odločati, kaj je resnica." Torej, tudi če
nekdo prepriča večino o tem, kaj naj bi resnica bila, resnica to še ni. Da nam
tudi predstavo o razsežnostih resnice. "Resnica je kot lepota. Nima meja.
Ni je mogoče ujeti v besede in oblike. Resnica je neskončna."
Zelo pronicljiva je tudi opazka o nekaterih ljudeh,
ki so izgubili kompas za kaj so bili najeti. "Izpustil sem eno svojih
običajnih zbadljivk o neizmerni ošabnosti nekaterih državnih funkcionarjev in
njihovih soprog, ki uporabljajo svoje države, da predstavljajo sebe, namesto da
bi uporabljali sebe za predstavljanje svojih držav."
Razpravlja tudi o povsem aktualnih posvetnih
dogajanjih, ki jih povzroča globalizacija in o tem, da je vsaka stvar najboljša
tam, kjer je nastala. Saj veste češka Beherovka, ki ste jo z zadovoljstvom
zvrnili v Pragi in zato ob odhodu na letališču kupili steklenico za domov, je
ostala nedotaknjena v omari s pijačami. "V teh dneh premleva o zamisli, da
bi tisto, kar človek izdela, moralo ostati na njegovem, ozemlju, kajti prevoz, deteritorializacija,
odvzame izdelku notranjo vrednost in jo nadomesti s komercialno. To se zgodi
Budi, ki ga odnesejo iz burmanskega svetišča in prestavijo v zahodnjaško dnevno
sobo. Meni, da globalizacija, ki prenaša predmete vsenaokoli, ustvarja veliko
zmedo in je uvod za katastrofo. Dodam, da svoje prispeva tudi množični turizem,
ki vozi ljudi vsepovsod." Upam, da te misli ne veljajo za preseljevanje
ljudi, ki jim pretijo vojne grozote.
Tudi Terzani dobi asociacijo na On the road Jacka
Kerouaca. Zdaj pa je že zadnji čas, da vzamem v roke tudi to knjigo.
Kot del indijskega obroka omenja tudi rastlino
obrad (verjetno Andropogon sp.), ki
pa je med guglanjem nisem uspela zaslediti med užitnimi divjimi.
Kaj nam torej ostane za konec? "Reke ne
porivaš, teče sama od sebe."
Ni komentarjev:
Objavite komentar