Marina

Carlos Ruiz Zafón

Ko sem ugledala na novo izdano knjigo katalonskega avtorja, sem mislila, da je nadaljevanje njegove temačno knjižne barcelonske trilogije. Že iz pribeležbe na zadnji platnici knjige pa je razbrati, da gre za delo, ki zaznamuje avtorjev prehod med deli za mladino in romani za odrasle. Po enostavnosti bizarne ZF zgodbe bi prej rekla, da je pisana za mladino.

So pa v zgodbo vpletene tudi misli, katerih resničnega pomena mlajši bralci najbrž še ne morejo doumeti. Morda od tod namig na to, da bi lahko šlo za prehajanje k svetu odraslih.

»Ko sva sledila najini gostiteljici po hodniku, sem se vprašal, koliko časa že živi tam, sama s svojim očetom. Je bila kdaj poročena, je kdaj doživela, ljubila ali občutila še kaj drugega onkraj utesnjujočega sveta tistih sten?« Najbrž enajstletnika še ne zanimajo tovrstna vprašanja.

Tudi z naslednjimi mislimi se otrok najbrž še ne bi ukvarjal, ali pa vsaj ni doživel česa takega, da bi prišel do tovrstnih spoznanj.

»Resnice ni mogoče najti, sinko. Resnica te najde sama.«

»Kdor ne vem kam je namenjen, ne pride nikamor.«

»Ambicioznost je drugo ime za nepremišljenost.«

»Težave so kot ščurki, če jih zbezamo na svetlobo, se ustrašijo in zbežijo.«

»Spominjamo se le tistega, kar se nikoli ni zgodilo.«

Leo Delibes, Lakme

Jose Jimenez Fernandes,Joselito