Nick Hornby
How to be good
Zgodba govori o dveh temah. Družinskih, še bolje
zakonskih razmerjih ter o občutku krivde, da običajni ljudje premalo naredimo
za tiste, ki se jim dogajajo krivice. Prvo in drugo pogosto najdemo, kot temo
romanov. Prvo, le da z moške plati, zelo osebno opisuje Kureishi v romanu Intimnost.
V humorni maniri je ta tema opisana v Haddonovi Veliki zadregi. Cvetko Vah
Rassmunsenova pa se je lotila obeh, a v ločenih knjigah. Prve v romanu Razmerja
v ogledalu, druge v knjigi Opravičilo človeka.
Hornby se je druge teme v tem romanu lotil na
način, da zamisel, da bi vsak posameznik lahko pomagal marginaliziranim
družbenim skupinam pripelje do absurda. Zgodbe, kot imam v navadi, v tem blogu
ne bom opisovala, lahko pa povem, da je skozi humorno opisane doživljaje jasno,
da posamezniki ali skupine težko kaj storijo. Dobrodelne organizacije, v katere
se je zaradi posameznih zlorab omajalo zaupanje, pa tudi. »…, ampak jaz prižgem
televizijo, ali vzamem v roke časopis in nekaj groznega se dogaja na Kosovu ali
v Ugandi ali Evropi in potem včasih pokličem in pokažem desetaka. In nič se ne
spremeni. Grozote se še kar nadaljujejo.«
Druga tema pa je razglabljanje o zakonu, staranju
in družinskih razmerjih. In tudi:
O tem, da so lahko skupne točke, ko se človeka
zbližujeta in odločajo o tem, da bosta živela skupaj prav bizarne, ko je na
primer »skupna antipatija do ljudi, ki ne postavljajo vprašanj«
O tem, da nekateri ljudje zanemarijo svoj videz in
kažejo na to, da procesa staranja ne sprejemajo z dostojanstvom. »Mark je
videti star, mnogo starejši, kot se ga spomnim: žalost mu je okrog oči in ust
zabrazdala nekaj dodatnih gub, njegovo bedeljsko strnišče izdaja prve sive
dlake. Običajno je vedno gladko obrit, zdaj pa se očitno ne meni za prve
osivelce, kar po mpojem mnenju ni zanemarljiva opazka – on namreč ne daje
vtisa, da sprejema proces staranja z dostojanstvom in dobro voljo, pri njem pa
se zdi, kot da je obupal, kot da brivska pena vodi le k začetku igre, ki jo je
že tolikokrat izgubil.
O tem, da obstajajo ljudje, ki niso aktivno zlobni,
čeprav imajo določen svetovni nazor. Njena starša sta namreč »oba torijevca, čeprav
nista aktivno zlobna«
Virginia Woolf, In
the Lighthouse – knjiga, ki opisuje Virginjino sestro Vanesso Bell, je večkrat omenjena v romanu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar