Opravičilo človeka

Karin Cvetko Vah

Močan tekst. Cvetko Vahova je res dobra v besedi. Misli so jasno predstavljene in ubesedene in beseda ji lepo teče. Stavki so jasni in usmerjenei. Avtorica ne zaide v filozofiranje in dobro parafrazira. To pa ne bi bilo možno brez jasnih misli. In zato je pred nami močno besedilo, sploh ne leposlovje, v bistvu je tekst bliže neki vrsti filozofskega manifesta. Sporočila knjige so tudi meni blizu, pravzaprav o podobnih temah razmišljam vsak dan med različnimi opravili, bodisi takšnimi, ki mi vzbudijo asociacije na nepravilnost in nepravičnost sveta, bodisi takšnimi, ko imam čas za razmišljanje. Na primer afriški migranti v Sredozemlju, tisti, ki so sploh ostali živi - le kaj bo z njimi, kakšna je njihova prihodnost? Sočustvujemo z njimi, a kaj dlje od tega ne sežemo, ker se zavedamo tega, da je situacija preveč kompleksna in, da nimamo moči, da bi kaj spremenili. Tisti, ki imajo moč pa se v teh dneh, ko so se zgodile nove tragedije v Sredozemlju, pretvarjajo s pozivi, kot je: »Nikoli več!« V resnici pa gre zato, da države članice EU obračajo glavo vstran in nesrečnike prepuščajo morskim valovom Sredozemskega morja. Kaj se je dogajalo v Sarajevu v devetdesetih, čisto blizu nas, tam kjer smo bili tudi mi, pa smo medtem tu v alpski republiki živeli mirno življenje in nismo storili nič. Kakšna je odgovornost visoke politike ali pa na primer ekonomske filozofije, s katero so se nekateri okoristili, običajni ljudje pa so jim slepo verjeli zadnja desetletja? Kakšna je odgovornost politikov, ki so mislili le nase, namesto, da bi delali dobro dobrim ljudem? Jela Krečič v članku o predstavi Dobri človek iz Sečuana v Mestnem gledališču piše, da je njen režiser Aleksander Popovski dejal: »Biti dober pomeni nič, treba je spremeniti svet.« Problem je v tem, da tisti, ki razmišljamo o nepravičnosti sveta in opravičilu človeka, nimamo te moči. In tudi ne značaja, ki bi pripeljal do položaja moči. Vprašanje, če je sploh možno, da bi na etičen način z dobroto prišel do takšne moči, ki je potrebna za spreminjanje sveta. In zato najbrž tudi ni pričakovati, da bi tisti, ki imajo moč spreminjanja svetovne ureditve, sploh razmišljali o kakršnem koli opravičilu komerkoli, kaj šele, da bi spremenili svet. Še dobri človek iz Sečuana je spreminjal svojo čud, ko se je znašel v drugem položaju.

In kaj lahko naredimo mi posamezniki, ki si res prevečkrat rečemo, kot pravi Cvetkova: »Dokler se krivice dogajajo drugim, nas ne bolijo in lahko se pretvarjamo, da jih ne vidimo, da ne vemo zanje ali ne poznamo rešitve.« Pravi tudi, da z našo pasivno ravnodušnostjo tiho sodelujemo pri tem kar se dogaja. Res je, da živimo vsak svoje življenje, s svojimi težavami, ki jim velikokrat ne vidimo rešitve in nas spravljajo v nerazumna stanja. Res je tudi, da nimamo moči, da bi spreminjali svet. A kljub temu se za nami vleče nevidna senca krivde, ki jo nosimo s seboj, ker živimo na tem delu sveta in ker udobje našega življenja temelji na eksistenci drugih. Res je tudi, da se je ob zadnji krizi ta nevidna senca začela spreminjati v vidno, ker je svetovno neravnovesje udarilo nazaj. A kaj ko senca prekriva tiste, ki so manj močni. Socialno šibke, mlade, nezaposlene, bolne, običajne ljudi, ne pa tistih, ki so okoli sebe osredinili moč.

Na nekaj mestih so omenjene tudi primerjave z nacizmom. Kajti tudi nemo opazovanje in nenasprotovanje, čeprav samo zaradi oportunizma, pripomore k temu, da se zlo razvija in raste. Torej gre za nekakšno tiho sodelovanje v verigi zla. Nekaj podobnega lahko zasledimo tudi v Littlovem romanu Sojenice, ki je spremlja holokavst z zgodbo nemškega vojaka in njegovega doživljanja etično absolutno nesprejemljivih nacionalističnih dejanj, ki jim je stal ob strani. Tudi on je imel opravičila sebi in drugim za svoje ravnanje, prav tako ostali, ki so izvajali za Človeka nerazumna dejanja v tistem času. Avtorica spomni tudi na zaključek, ki ga je napravila Hannah Arendt: "Nihče nima pravice ubogati. "Kajti "pojasnilo, da smo opravljali svoje delo, izvrševali ukaze drugih, sodelovali v procesu, ki so ga zasnovali drugi, ni opravičilo." Vsekakor velja, da mora vsak posameznik, namesto tega, da stoji ob strani in opazuje dogajanje tako, kot pravi avtorica "prispevati svoj delček v mozaiku, ne gleda na to, da ne more biti vnaprej prepričan, če in kdaj ga bodo prispevali tudi drugi." Prav takšno ravnanje pa najdemo v Zusackovem romanu Kradljivka knjig, ko je prebivalec nemškega mesta, kljub temu, da se je zavedal posledic, v kleti skrival mladega Žida.

Kar nekaj misli v knjigi sem označila, da bi jih delila z vami v tem blogu, pa niti ne vem, če ne bi zapisanemu naredila krivice, ker bi jih izpostavila samo nekaj. Če ne za drugega, sem si jih izpisala kot zaznamke: Sprenevedanje in manjkajoči člen intelektualcev; Občutek krivde zaradi zasedanja delovnega mesta (in napačni politiki, ki temelji na številu delovnih mest, ki jih narekuje trg in ne na številu ljudi, ki zaposlitev potrebujejo); Svoboda tistega, ki nima več ničesar izgubiti; Nadzorovanje ljudi prek predpisane zunanjosti; Tisti, ki so za svoje udobje pripravljeni izkazovati slepo poslušnost; »Da je vsaka krivica neupravičena in neopravičljiva ter da niti ne smemo in ne moremo izračunati, koliko zla je še dopustnega.«; Človek si je izmislil boga, zato da je lahko upravičil svoje nasilje nad živalmi (Kundera); »Racionalizacija zla, ki je grozovitejša od zla samega, saj ga poganja, vedno znova obuja in stopnjuje do neslutene razsežnosti.«; »Ne škoduj. Pomemben napredek bomo opravili že s tem, ko bomo nehali aktivno povzročati zlo.«

Zelo priporočam branje te drobne knjižice z močno vsebino!