Darovi minevanja

Manca Košir

(Ksenija Malia Leban, Janko Bohak, Urška Lunder, Karel Gržan, Jasna Stošič, Ana Drevenšek, Tina Košir Mazi)

Knjigo sem poiskala, ko sem slišala zanjo, in ker sem že večkrat prebirala pisanja avtorice in so mi bila blizu. Branje se bo gotovo prileglo tistim, ki so v življenju izkusili tudi že kaj težjega, saj vedenje o tem, da se zgodi tudi drugim in tem, kako razmišljajo, kaj jim je v uteho in kako so sprejeli in naprej živeli s temi doživetji, pomaga. Pomaga pri raziskovanjih svojih doživljanj in pri tem, da uravnotežimo stvari v sebi. Zato tudi najbrž vsak bere knjigo drugače. Vsak išče in najde druge poudarke, druge misli in drug pomen. Vsak po svoje. In najbrž je raziskovanje (notranjega) sveta eden vzgibov branja.

Vsako dopisovanje v knjigi prinese nekaj posebnega. Velika vrednost tega pisanja je, da so dopisovalci pisma pisali iz sebe, na osnovi lastnih doživetij, večinoma takšnih, ki jim pravimo težja. Pisali so o strahovih, ljubezni, žalosti, veselju. Opisali so tudi, kako so se spoprijeli z življenjem, ki jih je težko preizkušalo. Zelo intimno. Morda nas napeljuje na misel Josipa Ostija, ki ga je avtorica citirala nekje med pismi. »Literatura, v kateri v pismih pričujemo  in osebnih spoznanjih, »posebno voajerstvo v intimni svet piscev.«« Nasploh so me pri branju precej bolj vpotegnili avtorji, ki so pisali svojo zgodbo, zgodbo iz sebe. Tako zapisane zgodbe so zaradi osebnega čustvenega naboja pisca precej bolj prepričljive.

Sem pa spet izbrskala nekaj misli, za katere pa ne velja, da so prav tiste, ki jih je (edine) vredno prebrati. To tudi ni moj izbor, so le misli, ki so me med branjem napeljale na to, da sem jih označila. Sploh pa takšno početje (izbiranje misli) v tako bogati knjigi ni preveč smiselno. Treba jo je prebrati celo, od začetka do konca in jo po tem imeti ob sebi. Za vsak primer, če bi jo še kdaj rabili.

Zanimivo je razmišljanje o tem, zakaj si nekateri želijo imeti nadzor, vladati.  »Poglejmo oblastnike najrazličnejših sort. Tiste, ki jim gre za moč, za nadvlado, za kontrolo in nadzor … Za obvladanje dežel in narodov, za oblast nad zaposlenimi, za manipuliranje s partnerji in otroki.  Ali pa samo za nadzor nad tem, kako bom pomila posodo in koliko časa naj bi vrela goveja juha. Strah jih je. Trepetajo za svoj prav, ker jim samo ta prav daje gotovost, da so živi. Grabijo oblast in denar, ker z njuno pomočjo občutijo moč nesmrtnosti, te strašne iluzije, ki pobija ljudi, uničuje zemljo in zrak, živali in rastline …« (s. 35, odst. 2). Večina tistih, ki se bori za pozicije, ima za seboj neke frustracije, nezadovoljstvo s seboj, nezmožnost, da bi svoj ugled gradili na lastnih dosežkih. Janko Bohak piše tudi o vzrokih za pretiranih reakcijah, ki prav tako izvirajo iz preteklih frustracij. »Vedno kadar se na zunanji dogodek odzovemo z nesorazmerno močno čustveno reakcijo, lahko sklepamo, da se je aktualna prizadetost zlila s potlačenim doživetjem neke zgodnejše, običajno otroške prizadetosti ali krivice«.

Razmišlja tudi o ljubezni do sebe in drugih. »Pozdravi nas lahko samo ljubezen do sebe. Ljubezen do drugih je tista, ki nam kaže, kako se ljubezen odraža, in nas uči, da smo zmožni ljubiti, a šele ko stopimo na pot ljubezni do sebe, se začne resnično zdravljenje.« In nekje piše tudi nekaj v tem smislu, da mora biti človek srečen najprej sam, potem bo našel svojo ljubezen.

Ne spomnim pa se točno, na kaj je namigoval tale citat. »Da sem eno, ker ločenosti in dvojnosti pravzaprav ni. Sveti so trenutki, v katerih to zmoremo ne le vedeti, temveč tudi v polnosti živeti.« Verjetno na enost duše in telesa?

Nekje med pismi je zapisana tudi sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«. S tem se še pogosto ubadamo v drugi polovici življenja, ko smo spoznali, koliko nepotrebnih stvari smo si nakopičili okoli sebe. In te, kot pravi modrost, niti niso naše. In kaj smo sploh mi? O tem je razmišljal Terzani – ko našemu telesu izrežejo kakšen del, organ – smo to še mi? Koliko lahko izrežejo, da smo še mi?

 »V nerazvitih deželah umirajo ljudje – med njimi je največ otrok -, ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za nas drobiž. To pa ne pomeni, da si jaz ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja. Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le korak od naše udobnosti. Ali je čudno, da je boga težko zaznati v takšni zasmrajenosti.?« (Karel Gržan). Podobna razmišljanja najdemo v Opravičilu človeka, Karin CvetkoVahove ali pa v Hornbyevemu Kako biti dober.

»Mislim, da mora mati dvakrat roditi otroka. Prvič iz sebe in drugič od sebe; slednje je mnogo daljša mukotrpnost.« (Karel Gržan) Se strinjamo, čeprav je v teh časih, ko mladi nimajo toliko možnosti za zgodnjo osamosvojitev ta drugi porod še težji. Kaj jih naj kar postavimo na cesto brez vsega? Tudi časi so drugi, kot ugotavlja Tina Košir Mazi, ko razmišlja o tem kam pripeljejo družbena omrežja, tekmovalnost, sebičnost in hitenje zaradi tega vsega. »Zdi se mi, da vsakič, ko se pustimo ujeti v to zanko samopromocije, zgolj prispevamo k vedno bolj osamljenemu in odtujenemu svetu. Svetu, v katerem upehana resničnost ne uspe dohitevati vse bolj neživljenjskih zapovedi, zato so v zaskrbljujočem porastu depresija, angsioznost, izgorelost in kronična utrujenost, nespečnost, raznovrstne odvisnosti in motnje hranjenja. Kako se zoperstaviti takšnemu svetu? Mogoče tudi (ali celo predvsem) tako, da si pustimo biti človeški, da se trudimo biti iskreni in pristni. Če si to dovolimo, nas življenje nagradi na povsem nepričakovan način.« (394). Prav včeraj sem gledala zanimivo nemško oddajo Speed– Auf die Suche nach der verloreren Zeit. (Oddaja raziskuje največje paradokse moderne dobe in poskuša priti do dna njeni skrivnostni logiki. Hitrost in učinkovitost sta poglavitna cilja na skoraj vseh področjih življenja. Toda kam je izginil čas, ki smo ga zadnja desetletja prihranili z razvitejšo tehnologijo? Nenehen nemir in občutek, da mu zmanjkuje časa, sta pustila sledove tudi na voditelju oddaje Florianu Opitzu, ki nas bo popeljal na razburljivo in zabavno potovanje. Srečali bomo ljudi in spoznali kraje, ki nas bodo približali rešitvi skrivnosti. Za Opitza so resnični uporniki ljudje, ki so se uprli potrebi po hitrosti in ponovno odkrili počasnost.)

Na koncu pa še misel Arthurja Schopenhauerja, ki je bila povzeta nekje v knjigi. »Največja norost je žrtvovati svoje zdravje za dosego drugih življenjskih ciljev.«