Vrnitev

Dulce Maria Cardoso

O retorno

Knjiga se bere kot nepretrgana misel ali morda melodija besed iz katere se lahko začuti mehkobo izvornega jezika. Neko posebno mehkobo, ki jo lahko v pisanju dobita portugalščina ali španščina. Podobno se bere Marqueza v več njegovih delih, ali pa Vargasa v Zeleni hiši. In to, da mehkobo povezanih besed začutimo tudi v slovenščini, gre seveda hvala prevajalki. Osnovna zgodba romana je enostavna, razlaga doživljanje vrnitve, spremembe, z veliko podrobnostmi, ki vplivajo na čutno dojemanje dogodkov in okolja, se pa s prepletanjem spominov iz preteklosti še dodatno pojasnjuje junakovo zaznavanje sedanjosti.

Veliko vlogo v zgodbi vrnitve je glavnemu junaku igral hotel v katerega so se nastanili z družino. Poleg mnogega na kar se je moral navaditi v novem socialnem okolju, je bil tudi hotel, ki naj bi igral vlogo novega doma, ki pa to najbrž nikoli ne bi mogel biti. Ne samo zaradi dejstva, da je Angoli imel pravi dom, tudi zaradi mnoštva občutenj, ki jih je v njem sprožalo novo socialno okolje in okoli katerih je bilo težko urediti misli.«Pogrešam čas, ko je pomenilo pokaditi cigareto, samo pokaditi cigareto. Nič drugega. Moram biti zmožen ponovno misliti in čutiti samo eno stvar naenkrat. Soba je lahko dom in ta soba z balkonom, s katerega se vidi morje, je naš dom, dokler ne bomo šli v Ameriko.«

Hotel v katerem so bivali v Estorilu, me je spomnil na tistega, v katerem sem bila pred slabimi dvajsetimi leti nad avenijo Marginal. Tudi tisti je bil visoka stavba, neposredno nad avenijo, ki teče ob obali Estorila. Ne spominjam se natančno, če je nekje vmes še železniška proga, ali pa se konča prej, na železniški postaji medmestnega vlaka, ki Estoril povezuje z Lizbono. Sobe so bile nepravilnih oblik in nekatere so imele ozke balkone, na katerih je bilo moč zvečer spiti kozarec portovca z bolo de chocolate. Tudi lokale z modrimi neonskimi lučmi je bilo videti, kot je opisano v tem romanu, pa tudi tam preko avenije so bile visoke skale, preko katerih so se junaki prebijali do morja. In morje je bilo tudi za naše pojme takrat hladno. Portugalci so se sicer namakali v svinčeno sivih valovih Atlantika, mi pa smo bolj ko ne oblečeni sedeli na skalah ob obali in opazovali »licht und schatten«, kot je bila opisana atmosfera teh krajev v nekem nemškem vodiču, ki sem ga imela takrat s seboj. V Estorilu sem bila potem še enkrat, v nekem večjem hotelu, kjer pa se je zaradi udobja izgubil čar neposrednega stika z estorilsko okolico.

V knjigi je veliko tehtnih razmišljanj, bolj pomembnih od tistega o sesalniku, a kljub temu sem se odločila, da jo izpostavim, ker je značilna za prejšnje obdobje, ko so gospodinje veliko vzorov našle pri ameriških. Del ameriškega sna, sanj o lepšem življenju, ki napeljujejo na gospodinje, kot so jih imeli v Stepfordu, pa tudi za odsev povezovanja sveta v enovito celoto z gospodinjskega vidika. »Sesalnik so bile sanje, ki jih mama ni nikoli pozabila, nobena soseda ni imela niti ni hotela imeti sesalnika, metla in smetišnica sta dovolj, da počistimo hišo, meta, smetišnica in seveda zamorka. Ampak mama ni hotela biti takšna gospodinja kot sosede, hotela je biti gospodinja kot tiste v filmih, kot tiste, ki so imele sesalnik in predpasnik brez madežev, ki so pile kavo sede za visokimi pulti neomadeževanih kuhinj. Tudi mama je želela takšno kuhinjo, kuhinjo z oknom nad koritom, skozi katero je videti trato, ki jo možje kosijo ob nedeljah dopoldne, hotela je zajtrke z jajci in klobaso, narezano na koščke, in testene kroglice, ki so bile videti slastne in za katere mama ni vedela recepta. Sesalnik je bil glavni lik teh tako popolnih sanj.« »Sprijaznila se je, da je gospodinja kot sosede, in zato naša dnevna soba ni imela tapet z rombastim vzorcem in med pohištvom v mamini in očetovi spalnici ni bilo postelje in ultrapasa, katere se držita nočni omarici, ni imela pohištva kot iz vesoljske ladje, kot ga imajo Američanke.« Torej sesalnik, ki je prispodoba za neko varnost v mirnem, urejenem okolju. Vizualno varnost,  varnost v predstavah življenja, ki ni realnost. Enako okolje, s kuhinjo, sesalnikom in rombastimi tapetami lahko najdemo tudi v ameriških filmih, ki so se bolj poglobili v medosebne odnose, socialno okolje in ekonomsko stvarnost, kajti v teh zapisih sem dobila asociacijo na krožno cesto. Krožno pot, ki se družini v tej knjigi dejansko zgodi. Prišli so ponovno na začetek, ki pa je za razliko od prvega nespodbuden. Pri prvem so imeli nedolžne sanje o prihodnosti, ki pa se dvakrat v življenju težko ponovijo.

Kot običajno nisem pisala o zgodbi knjige, uravnoteženo o celoti, o vseh prebliskih. Moji blogi namreč niso kakšna recenzija knjig, pišem bolj zato, da se jih spomnim.

Na koncu naj napišem še, da me je na Portugalsko spomnil tudi grafični vzorec v notranjosti knjige, med ovojnico in besedilom. Spominja na azulejos, ki v Lizboni nenehno povezujejo vizualne predstave z miselnimi.