Philip Roth
American pastoral. Rotha sem poiskala
v knjižnici, ker ga imam že nekaj časa na spisku. Po prebranem Človeškem madežu.
Sicer nisem iskala ravno Ameriške pastorale, pravzaprav sploh nisem iskala
kakšnega specifičnega naslova. Bil je dan, ko nisem prišla v knjižnico z
vnaprej pripravljenim spiskom knjig, ampak sem brskala po avtorjih, katerih
kakšna izmed knjig se mi je že dobro brala. V obeh knjigah kot lik pisatelja
nastopa isti Rothov alter ego Nathan Zuckerman.
Pisanje poseže globoko
v nrav glavnih junakov, v vzgibe in vzroke, ki so krojili njihove značaje in
njihovo ugibanje, zakaj se jim je življenje tako obrnilo. Protagonisti ameriške
pastirske zgodbe so liki ameriškega sna, »lepote po ameriško«, z idealnim prvim
dejanjem življenja (blesteči kot Kennedy) in ne srečnim koncem. »In to pri
moškemu, ki mu je sreča padla v naročje, da bi se nato vse zasukalo popolnoma
drugače. Niti najmanj pripravljenemu na tisto, kar ga je doletelo. Kako bi
mogel vedeti, ob vsej svoji skrbno preverjeni dobroti, da je tveganje, če bi
rad živel ubogljivo, tako visoko? Ubogljivost si vendar izbereš, kadar želiš zmanjšati tveganje. Lepa žena. Lepa hiša.
V službi mu gre kot po maslu. S svojim težavnim očetom shaja solidno. Resnično
si je ustvaril svojo različico raja in se ugnezdil v njej. Tako živijo uspešni
ljudje. Dobri državljani so. Bog se jim smehlja iznad oblakov. Če se pojavijo
težave. se prilagodijo. Nenadoma pa se vse skupaj spremeni in postane
nevzdržno. Nič se ti ne smehlja od nikoder. In kdo se lahko tako prilagodi? Tu
je človek, povsem nepripravljen na življenje, ki bi se zatikalo, kaj šele, da
bi postalo neznosno. Toda kdo je sploh pripravljen na nevzdržen položaj, v
kakršnem se slej ali prej znajde? Kdo je pripravljen na tragedijo in
nedoumljivost trpljenja? Nihče. Človekova tragedija je v tem, da ni pripravljen
na tragedijo – in takšna je tragedija slehernega človeka.« Shit. Raje spijem kakšen kozarček antioksidanta in pojem
magdalenico.
Ali, kot piše
nekoliko kasneje. »Ničesar ni mogel preprečiti. Ne zdaj, ne kdaj prej, čeprav
je bil šele sedaj pripravljen verjeti, da izdelovanje prvorazrednih damskih
rokavic v četrtinskih velikostih ni zagotavljalo, da bo obenem brezhibno
ukrojeno življenje vseh, ki jih je imel rad.«
Če gremo še malo
naprej, pa smo že pri smislu življenja. »Dojel sem najhujši nauk, ki ga ima na
zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno. In komur se primeri to, sreče
nikdar več ne doživlja spontano. Zanj postane izumetničena in še za takšno mora
plačevati ceno trdovratne odtujitve od sebe in svoje preteklosti.« Precej bliže
mi je različica pogleda Douglasa Adamsa. In predvsem je z njo laže živeti.
Zanimiva je tudi
misel, da imaš nekoga rad kot objekt. »Kot objekt – rad jo imaš kot usran
objekt. Tako kot imaš rad svojo ženo.« To ni samo del ameriške lepote, ki jo
srečamo v Stepfordu. Tudi pri nas se najde Stepford. Ne samo doma, tudi na
delovnem mestu.
Ameriški junaki
težkim izkušnjam navkljub ohranijo navidezno plitkost. Vsaj tako je mislil
Nathan, ko se mu je Šved zaupal »Na ukaz nečesa, kar je presegalo njegove moči,
se je davno tega zaustavil. Nekaj ga je davno tega spremenilo v poosebljeno
plitkost. Nekaj ga je davno tega posvarilo: glej, da ne boš čemu nasprotoval!«
Nathan ob Švedovi zgodbi poišče vzporednice s Tolstojevim Ivanom Iljičem, ki je
vse življenje živel spodobno in cenjeno, na njegovi smrtni postelji pa ga je v
muki agonije in groze prešinila misel: »Morebiti pa nisem živel, kakor bi bilo
treba.« Morda že kakšna kriza srednjih let prinese podobna razmišljanja.
Postavlja se torej vprašanje, kako je prav živeti oz. kako je živeti prav. In
kaj smo v življenju naredili narobe, da se nam je obrnilo v neželeno smer. V
bistvu je to srž proučevanja značajev, odnosov in dogodkov protagonistov
romana.
Pisatelj se, tako
kot v Človeškem madežu, ukvarja z umikom v samoto. Pa tudi s tem, ali se
ubadati s tem, kako razumemo druge (ljudi). »Ampak kaj kljub temu storiti s to
strašno pomembno temo sočloveka, s
katere se neizbežno osuje pomen ki ji ga pripisujemo, in se v zameno navzame
takšnega, ki je gol nesmisel, ker smo vi brez izjeme tako slabo oboroženi za
prepoznavo notranjih procesov in nevidnih nakan druge osebe? Naj vse vsi po
vrsti umaknemo, zaklenemo vrata in, podobno kot samotarski pisatelji, občepimo
sami v zvočno neprodušni celici, v njej izoblikujem ljudi iz besed in potem
trdimo, da so ti ubesedeni ljudje bliže resničnosti, kakor resnični ljudje, ki
jih iz dneva v dan mrcvarimo s svojo nevednostjo? Stvar je taka, da v življenju
ne gre zato, da bi ljudi pravilno razumeli. Pač pa življenje pomeni, da jih
razumemo narobe. Tako pravzaprav prepoznamo, da smo živi: motimo se. Mogoče bi
bilo najbolje, da nehamo razglabljati, ali ljudi razumemo prav ali narobe, in
se kratko malo prepustimo toku. Toda kdor to zmore – ha, ta e srečen človek.«
Na zanimivi
izkušnji z obletnico mature v kasnejših letih se Nathan (če ste brali površno,
je to pisatelj) ukvarja tudi z drobnimi idejami, kako premagati strah pred
smrtjo. »Pet minut po odhodu srečanja sem odstranil dvojni omot in pojedel vseh
šest rugelachev, polžkov iz krhkega
testa s sladkornim posipom, s cimetom obrobljene hiške pa so bile mikroskopsko
okrašene z drobcenimi rozinami in sesekljanimi orehi. Med hlastnim goltanjem
grižljaja za grižljajem sladičic, katerih mokasto razkošje – mešanica masla,
kisle smetane, vanilje, smetanovega sira, jajčnih rumenjakov in sladkorja –
obožujem že iz otroštva, sem morda upal, da bo Nathana zapustilo tisto, kar je,
kot pove Proust, zapustilo Marcela v trenutku, ko je prepoznal »okus male
magdalenice«: strah pred smrtjo. »Samo okus,« piše Proust, in … »nenadoma je
zginilo občutje, da sem klavrno, naključju podložno in umrljivo bitje.« In tako
sem pohlepno, lakomno jedel, ne da bi za hipec predahnil med volčjim požiranjem
nasičenih maščob in ne da bi bil na koncu deležen vsaj delčka Marcelove sreče.«
O tem (strahu pred smrtjo) sicer obširno razglablja knjiga pisem, ki jo že
berem in bo naslednja na vrsti za tale blog – Mance Košir Darovi minevanja.
Pubertetna hči
pravi staršu: »Zmeraj samo neki načrti. Zmeraj ti tvoji poskusi, kako poiskati najpametnejšo
rešitev.« Že slišano. In še res je, da v življenju pretiravamo s svojimi
predsodki, stereotipi. Morda zato, da bi čutili neko varnost za prihodnost, ki
je negotova. Otroci nam velikokrat pokažejo ogledalo. Tudi pravi prijatelji. »Ti
povem, kaj si? A ti kaj štekaš? Nekdo, ki vedno poskuša vse zgladii. Nekdo, ki
vedno poskuša ostati zmeren. Nekdo, ki nikoli ne pove resnice, če meni, da bo z
njo nekoga prizadel. Nekdo, ki vedno sklepa kompromise. Tak, i je vedno
zadovoljen s sabo. Tak, ki vedno išče svetlo plat zadeve. Lepih manir. Tak, ki
vse potrpežljivo prenese. Ki je vedno skrajno spodoben. Fant, ki ni nikdar
prekršil pravil. Ubogaš vse, kar ti predpiše družba. Spodobnost. Spodobnosti se
pljune v fris.« Je tudi vse kar počnete vi prežeto z vašo dobročudnostjo? Ste
se tudi vi zamislili?
Tudi Roth se
ukvarja s seboj kot pisateljem. Ne samo zato, ker je v svojih romanih tudi
pisatelj, tudi zato, ker razglablja o tem kako pisati. Citat iz njegovega
prvenca Zbogom Columbus (v prevodu Zdravka Duše) nam je podarila prevajalka
Miriam Drev (mimogrede čestitam za prevod pastorale!), v spremni besedi. »Svojih
bralcev se hočem polastiti, medtem ko berejo – in, če mi le uspe, se jih
polastim na načine, na kakršne se jih drugi pisatelji ne morejo. Nato jih
spustim, da se vrnejo v svet, kjer si vsi drugi prizadevajo, da bi jih
spremenili, prepričali, premamili in jim zavladali.« Prehod med bralnim svetom
in realnostjo je. V besedi iščeš vzporednice z realnim svetom in iz knjig se
učiš, kako se laže spoprijeti z življenjem.
Spet en predlog blog za bralce. Meni je (ravno)
prav, da se spomnim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar