Ian McEwan
Atonement. Šele tretjem delu dela so se mi ob
branju začele prikazovati scene iz filma. Šele takrat, ker sem tudi film začela
gledati ob scenah tretjega dela. Nekam znani so se mi zdeli odlomki v
bolnišnici, negovanje ranjenih vojakov, ki jim sestre niso smele povedati
lastnega imena, pisanje dnevnika, nenavaden konec. Knjiga mi je razkrila še
prvi in drugi del posebne zgodbe.
Briony je prva spoznanja o pisanju dobila, ko je
napisala prvo zgodbo pri enajstih. »Vendar ji je ta prvi nerodni poskus
pokazal, da je domišljija sama vir skrivnosti: ko je začela zgodbo, je ni mogla
nikomur več povedati. Pretvarjanje v besedah je bilo preveč krhko, preveč
ranljivo, preveč neprijetno, da bi lahko komu povedala. Celo, če je napisala je
rekla ali in potem, se je zdrznila, neumno se je počutila, ker je poznala
čustva izmišljene osebe. Izpostavljanje sebe je bilo neizogibno, če je
opisovala šibke točke kakšne osebe; bralec gotovo pomisli, da opisuje sebe.
Kako naj bi drugače vedela?«
Emily je opazila, da je v pogovoru z nekaterimi
laže prihajala do povezav med posameznimi pojmi. »Nikoli pri nobeni večerji ali
v senci ob teniškem igrišču ni imela tako zlahka tako bogatih asociacij.«
Briony se je znašla v zaprtem krogu življenja, na
katerega je vplivala ena oseba, od katere je bila odvisna. »Mislila je, da bo
pomagala v vojni. V resnici pa je zožila življenje na odnos s petnajst let
starejšo žensko, ki ima večjo moč nad njo, kakor jo ima mama nad dojenčkom.« V
življenju se ljudem velikokrat zdijo težave drugih minorne, lastne pa jim
omejujejo življenje. »Fioni je treba samo živeti, iti po poti naravnost naprej
in odkriti, kaj se bo zgodilo. Briony pa se je zdelo, da bo živela v sobi brez
vrat.« Nekaterim je življenje enostavno. Ker ne razmišljajo in samo lahkotno
bivajo. »Dostikrat omenjajo, koliko dobrega je naredil. Mogoče vse življenje
popravlja za nazaj. Ali pa mogoče samo živi, brez misli, kakor je vse
življenje.«
»… v dvigalu, kjer te majhen prostor prisili v
klepet…« Res je.
Hiši dajo srečo ljudje. »Nisem se mogla kar tako
sprijazniti s tem, da ni več jezera, vendar ga bodo mogoče spet obnovili, sama
hiša pa kot hotel gotovo vsebuje več človeške sreče kakor takrat, ko sem jaz
stanovala pri njej.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar