Knjigo mi je kot mnoge druge priporočila mama. Knjige sva namreč
večkrat brali ena za drugo, ko sva si jih izposodili iz knjižnice. Običajno je
bila mama pred menoj, tako da mi je že povedala njen vtis o knjigi. Najini
pogledi na knjigo se sicer niso vedno povsem skladali, ker sva morda v knjigah iskali
različne stvari. A pri mnogih sem se strinjala z njenim priporočilom. Tudi pri
tejle. Potegnila me je v zgodbo mlajše ženske, ki je umirala za tuberkolozo, ni
pa dopustila, da bi ji vzeli sanje, ki jih je želela uresničiti. Njena zgodba
se preplete tudi z zgodbo mladega dirkača v rdečem športnem avtomobilu. Tako je
zgodba o življenjskih sanjah prepletena z ljubezensko. In je, kljub temu, da
gre za neizbežno približevanje koncu življenja, prežeta z optimizmom. Ko je vedela, da se ji približuje konec, se je z rdeče našminkanimi ustnicami odpravila v Pariz. In bila Ona. Je tudi
odlično prevedena in zato pričara življenje glavnih junakov ter vzdušje francoske
obale, švicarskih Alp in Pariza. Zato sem bila toliko bolj razočarana, ker sem
zaradi te knjige znova posegla po Remarqu, ki pa ga nisem mogla prebrati prav
zaradi prevoda, ki mi ni bil pisan na kožo.
Brala sem jo na Silbi na terasi studia pri poštarici. Na pleteni vrtni
garnituri, s pogledom na rožmarinovo živo mejo, ki je omejevala potko in oljke
na vrtu. Zvečer pa na rdečerumeno za cipresami in dimnikom sosednje hiše
zahajajoče sonce. In seveda morje ob mešanju šuma valov in glasov kopalcev,
predvsem razigranih otrok. Tam nad vrati na balkon je bil tudi velik črn pajek,
ki je bil preko dneva skrit v svojem belem tulcu, zvečer pa je ponosno
zakorakal na razpeto mrežo.
Sicer je bilo to prvo leto na Silbi in tudi prvo leto šest let se
ponavljajočega skupnega gospodinjstva dveh parov. Tam na balkonu se je začelo
še z ločenima kuhinjama, a s skupnimi obroki za katere je vsakič poskrbel drug
par. Najprej je bilo še bolj previdno tipanje, kaj je komu všeč. Naslednja leta
se je nadaljevalo, najprej v z okusom urejeni hišici na pjaci, potem pa v
apartmajih istih gazd v hiši prav ob morju na Carpusini. Vsako od poletnih
domovanj je imelo svoj čar, prav gotovo pa sta oba imela espri, ki jima ga je
vdihnila lastnica, sicer hrvatistka, knjižničarka in tudi pisateljica. Napisala
je namreč zgodbo, ki je v ozadju slovite silbanske torete. Tako smo v skupnem
gospodinjstvu razvili nek skupen ritem življenja, v prvih letih z veliko
pohajanja na otoške plaže, v zadnjih dveh bolj z branjem na domači Carpusini.
Tudi jedi, ki smo si jih pripravljali so postale že tradicionalne. Vse so bile
osnovane na čudoviti zelenjavi, sadju in olivnem olju, ki jih prodaja gospa Mira
nasproti Vile velebite prav zraven naših prijateljev. Vsako jutro smo uživali v
svežem kruhu iz otoške pekarne – belem, koruznem in tistem sa sjemenkama. Kar je ostalo, pa smo
porabili za večerne opečene kruhke ali pa za znamenito silbansko pogačo. To je
v bistvu izvedenka iz sladice, ki jo imam v spominu iz mladosti in jo je
pripravljala moja mama – v pečici
spečeno sadje z kruhovim nadomestkom za palačinkino testo. Gotovo bom pripravo enkrat opisala v živakuha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar