Na cesti

Jack Kerouac

On the road

Kerouaca sem poiskala, ko sem v več nedavno prebranih knjigah (ali pa sta bili le dve?) zapazila, da so ga avtorji spoštljivo omenjali, sklepati se je dalo, da ima pri njih skoraj kultni pomen.

Potovanja (po cesti) niso samo rdeča nit zgodbe, so tudi filozofija junakov, ki živijo z dneva v dan, rešujejo trenutne težave, brez razmišljanj (in strahu), kaj bo v prihodnosti. To ni način življenja, ko si zaradi negotove prihodnosti poskušamo zagotoviti gotovo sedanjost, zato smo za vsak primer previdni in poleg tega še dajemo nekaj na stran za prihodnost (nekje sem ta teden prebrala, da bi si do svojega 35 leta morali dajati na stran po 100 evrov na mesec). Torej, življenje za trenutek, uživanje v seksu, drogah in glasbi, to pot ne v rockn'rollu, ampak v jazzu štiridesetih. Za glavne junake zgodbe je cesta življenje "Z veliko mero trapastega olajšanja so naju ti ljudje spustili iz avta na vogalu Sedemindvajsete in Federala (op. Denver). Svoje zdelane kovčke sva spet nakopičila na pločnik; čakale so naju še daljše poti. Pa nič zato, cesta je življenje." Njihovo življenje je izven štirih sten, je zunaj: "Zato se moram zdaj, pa prav v tem trenutku, obleči, natakniti hlače, se vrniti v življenje, s tem mislim v zunanje življenje, na ulice …."

Še eden izmed romanov, ki sem jih prebrala v zadnjih letih, se dogaja na ameriških cestah. Mc Cormackova Cesta. Le vzgibi potovanja, tokrat hoje, so v apokalitičnih časih povsem drugačni. Tam je šlo za golo preživetje.

Nisem si tudi predstavljala, da so čez lužo v sredini štiridestih prejšnjega stoletja mladi živeli tako dekadentno življenje, brez ciljev v življenju (a jih je sploh smiselno imeti?). Resda so protagonisti zgodbe bolj iz umetniških krogov (pisatelj, glasbeniki, ljubitelji žensk), a kljub temu način življenja in  doživljaji junakov bolj asociirajo na nora šesteseda in sedemdeseta, ne pa na leta tik po drugi svetovni vojni.

Tudi večkratna potovanja iz zahoda na vzhod in nazaj po različnih poteh niso imela vzgiba v  kakšnem dolgoročnem življenjskem cilju. Pravzaprav je vse poti spodbudilo globoko prijateljstvo glavnega junaka, pisatelja Sala Paradisa (Jack Kerouac) z Deanom Mortiartyjem (Neal Cassady). Saj vemo, da so prijateljstva iz otroštva in mladosti najbolj trdna. Četudi se ne vidimo desetletja, lahko takoj po ponovnem snidenju vzpostavimo pristen stik in se pogovarjamo o vsem. Kot, da vseh tistih vmesnih let ni bilo. In kako je svojega prijatelja imel pisatelj dejansko rad, se bere v zadnjem odstavku knjige. "Večernica zahaja in razliva svoje bleščeče žarke po preriji tik pred prihodom popolne noči, ki blagoslavlja zemljo, temni vse reke, zastira vrhove in zagrinja skrajne obale vase in nihče, nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z njim, razen izrabljenih fraz o staranju, takrat mislim na Deana Moriartyja, mislim celo na starega Deana Moriartyja, očeta, ki ga nisva nikoli našla, mislim na Deana Moriartya."

Pri vseh teh potovanjih pa je šlo bolj zato, kako prebiti čas. No, mladi fantje so že v rosnih letih prišli do bivanjskih spoznanj, do katerih v današnjem času pridejo šele ženske v šestdesetih. Bojda tudi moški (več o tem si lahko preberete v Rothovi Ameriški pastorali). Bolj važno je biti (uživati v stvareh zase), kot venomer nekaj delati (početi za nekoga).

Kot je prebrati na 163 strani, vse življenje iščemo prenatalno blaženost. "Tisto po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti, je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo namreč izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to neradi priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?«

Zanimiv opis izkušnje prehajanja membran. Po ogledu filmov v nekem lokalnem kinu je avtor zapisal: "…sva bila povsem prežeta z nenavadnim sivim mitom Zahoda in čudnim mračnim mitom Vzhoda. Ta strahotna osmozna izkušnja je odtlej v moji podzavesti samodejno narekovala vso dejavnost."

Občutje ob prebujanju je lepo zadel, ko je napisal, da so misli prebujajočih "še tope in prazne od spanja."

Kot piše v wikipediji, je Kerouac končni osnutek tega avtobiografskega romana bojda spisal v 20 dneh (že prej je imel nekaj osnutkov), ko ga je njegova žena Joan oskrbovala z bezendrinom, cigaretami, grahovo juho in kavo. Pred začetkom tega končnega pisanja je Kerouac narezal papir na dolge trakove v širini pisalnega stroja in jih je skupaj zalepil v 37 metrov dolgo rolo, tako da mu ni bilo treba menjavati papirja v pisalnem stroju.

Glasbena spremljava ob branju knjige: Billie Holiday,Lover man; Mañana (the window she is broken and the rain is coming in); Dexter Gordon in Wardell Gray, The hunt George Shearing; Slim Gaillard  ;

Zemljevid štirih potovanj po cesti

Spet en predolg blog.