Roka, voda, kamen

Branko Gradišnik

Gradišnika vedno rada berem. Tudi njegove kolumne in prispevke v dnevnem časopisju. Ker je vedno zgodba in, ker je vedno zanimivo in duhovito napisano.

Tudi njegov roman v treh delih sem z lahkoto prebrala. Ljubljana, državna uprava, družina, ljubezen. Skratka naše, moje družbeno okolje in zgodba enega izmed nas.

Brala sem jo na našem vrtu, na ruski postelji, ki smo jo sicer nabavili za bivanje v Dravljah med desetdnevno vojno. Postelja je bila postavljena pod senco vinike in češnje, obrnjena proti hiši, tako, da sem med bralnimi odmori gledala sinje modro nebo in vrabce, ki so se poigravali na žlebovih. Pogled je bil odprt tudi do sosedov, ki izjemno skrbijo za svoj vrt. Zlasti eden izmed sinov, katerega natančnost ne pozna meja. Pokazal mi je do kje lahko segajo veje brogovite, do kje lahko zalivam vrt, do kje je lahko parkiran avto, v ta namen pa sem za brisalci tudi že dobila grozilno pismo. Zelo podobna situacija, kot ena Gradišnikova, ko je kidal sneg na svoji ulici.

Ženski kupe

Anita Nair

Sodobna Indija. V kupeju se naključno sreča nekaj žensk, ki si pripovedujejo  zgodbe svojega življenja. Vsaka ima zgodbo, vpeto v svojo kasto in vero. Čeprav so v družbi postavljene na odrejeno mesto, v njih živi polna ženska samosvojost, sestavljena iz majhnih zgodb, ki jim gradijo življenje. Žalostni stvarnosti navkljub, živijo z radoživim pogledom v prihodnost.

Ob koncu knjige je odlomek iz Manujevega zakonika: »V otroštvu mora biti dekle podrejeno očetu, v zakonu možu, v vdovstvu pa sinovom; ženska ne sme biti nikoli neodvisna.« Na položaj sodobne indijske ženske nam kažejo tudi dogodki v zadnjem času. Kruta posilstva pred očmi družbe, storjena brez pomislekov vesti. 

Morska katedrala

Falcones de Sierra

Zgodba o srednjeveški Barceloni, življenju različnih slojev, pravici prve noči, inkviziciji, graditvi katedrale Santa Maria del Mar. Med branjem sem si na googlovih zemljevidih sproti iskala imena ulic, trgov, barcelonskih vrat, Montjuica. Ob pohajkovanju po Barcelonskih ulicah sem podoživljala dogajanje ulic in trgov, katedrale, Montacade in si skušala predstavljati zgodbo iz knjige in situ. Čeprav zajetna, se knjiga hitro prebere. Bila je ena izmed tistih, po kateri sem po končanem branju pogrešala vzporedno življenje z njeno zgodbo.

Moulin Rouge

Pierre La Mure

To knjigo sem prebrala pred kakšnimi štiridesetimi leti. V drugi polovici osnove šole. Popeljala me je v življenje slikarja De Touluse - Lautreca (Henri Marie Raymond de Toulouse-Lautrec-Monfa), otroka aristokratske družine, post impresionista, znanega tudi po plakatih pariškega nočnega življenja iz tretje četrtine 18. stoletja. Name je takrat naredila vtis, najbrž tudi zato, ker sem v tistem obdobju tudi jaz kar veliko prostega časa posvetila risanju in slikanju. Posnemala sem risbo iz naslovnice te knjige in nekatere Lautrecove slike. Najbrž bi jih še kje našla. Še vedno se spominjam opisovanja njegove rane mladosti, odraščal je v gradu Malromé in kasneje z materjo v Parizu. Padec po stopnicah v tem gradu naj bi bil razlog njegovih težav z rastjo. Prav zaradi omejitev pri gibanju, se je še bolj osredotočal na risanje in slikanje, za kar je že kot otrok kazal veliko nadarjenost. Spominjam se še nekaterih utrinkov iz knjige. Ko se je učil slikarstva, ga je njegov profesor učil uporabe barv iz enega dela barvne lestvice. Mladi Henri je želel uporabljati pisane in žive barve, mojster ga je omejeval z rjavimi, temnejšimi toni. Po svetli mladosti je živel bolj nočno življenje montmartrskih temačnih ulic in pariških nočnih klubov, od koder je tudi veliko njegovih značilnih stvaritev. Medlo se spomnim tudi neke (neuslišane) ljubezni, a za kaj več, bi morala še enkrat nazaj v knjigo. 

Dan Brown

Da Vincijeva šifra, Angeli in demoni, Ledena trdnjava

Napete zgodbe. Veliko informacij, nekateri jim oporekajo.  Zgodba vleče, da jo bereš, dokler ne prideš do konca. Kaj več bi težko dodala.

Deklica in sončnica

Noelle Chatelet

Tri knjige, zgodbe o deklici, mami in babici. Prva Deklica in sončnica pritegne z nedolžnim pisanjem o deklici in njenem svetu ter krasnimi opisi podeželja v Provansi. Ko jo prebereš poiščeš drugo Ženska v rdečem. Tudi lepa. Morda bi je bila še najmanj blizu tretja Dama v modrem. Prvo sem si kupila za svojo knjižnico.

Andrea Camilleri

Tudi štiri knjige o primerih inšpektorja s Sicilije. Sodijo v podoben žanr, a niso dosegle Brunettijeve ravni. Kljub vsemu so še vedno zelo simpatično branje in sem jih z veseljem predelala. Morda nekoliko moti uporabljen sleng v prevodu, a verjetno je original pisan v sicilijanščini, pa se je prevajalec želel približati vzdušju originala. Pa tudi tega sem se v drugi knjigi že navadila.

https://www.delo.si/magazin/svet-so-ljudje/poslovil-se-je-avtor-priljubljenega-inspektorja-montalbana-207764.html

Brunetti

Donna Leon
Štirinajst knjig o primerih komisarja Brunettija. Škoda, ker jih ni več. Vsake toliko časa po eno, za premor med drugim branjem. Prve (mislim, da je bila smrt v Benetkah) sem se lotila nekako vzvišeno, rekla sem si, to je eno izmed tistih puhlih pisanj. A sem jo vseeno vzela v roke, tam na terasi s pogledom na valoveče morje, še bolj zadaj na Premudo in nekoliko desno še bolj zadaj, na zahajajoče sonce. In je steklo. Je bilo nekaj več, kot običajna kriminalka. Lep, italijanski, počasen način opisovanja domačega in službenega življenja komisarja Brunettija. Družinsko življenje z dvema odraščajočima otrokoma. Ljubeča žena, ki poleg službenih obveznosti vedno najde čas za kuhanje pristnih italijanskih jedi in pogovor z možem o službenih težavah. Benetke z vsemi svojimi hišami, kanali in mračnimi zgodbami preteklosti. Način dela italijanskih policijskih uradnikov. Napete zgodbe. In hrana. Opisi obrokov komisarja Brunettija so tako mamljivi, da se bralcu pocedijo sline. In Brunetti je postal del miksa knjig, ki sem jih vsako leto odnesla na morje. En Moravia, en Brunetti, kakšna knjiga tipa Svila, kakšna tipa Kratka zgodovina časa, en Pamuk, en slovenski avtor, en Paasilinna, dvakrat je bil Zafon, kakšen Remarque in še kaj, kar se dogaja v Provansi. Tam nekje do 1500 strani na poletje.

Kafkova juha

Mark Crick

Zelo zanimiv poskus pisanja kraktih zgodb v značilnem stilu slavnih pisateljev.  Vzbudi kakšen notranji nasmešek pa tudi spomine na gimnazijo, kjer smo morali brati dela priznanih pisateljev. Misli pa tudi uidejo h kakšnemu prijatelju, ki je znan občudovalec Kafkovih zapletov. Vsekakor je knjižica s štirinajstimi kratkimi zgodbami, v štirinajstih različnih pisateljskih manirah, prijetna bralna osvežitev. 

Lepši konec

Bekim Sejranović

Dobro zapisana zgodba moškega, po rodu Bošnjaka, ki (po vojnem razdejanju) išče svojo priložnost na Norveškem. Odvisen od svojih razvad, se ni uspel spopasti z odgovornim, zavezujočim življenjem. V bosanske hribe, na dedovo posest se zateče, da bi napisal roman o svoji izkušnji. Na Norveškem zgodba prišleka, ki si najde delo, da preživi; zgodba o ljubezni, a hkrati o nezmožnosti, da bi prevzel svoj del odgovornosti partnerskega odnosa; zgodba o prijateljstvu. V Bosni zgodba samotnega življenja na dedovi kmetiji; zgodba življenja v oddaljeni zasneženih hribih; zgodba prevzemanja odgovornosti, najprej za pasjega mladička in nato mlade sorodnice, ki jo "reši" iz objema vaškega pogleda na njeno stanje. Lepo se bere in prebere.

Parfum

Sṻskind Patrick

Po tej knjigi pa je ostal vonj Provanse. Čeprav nekoliko grozljiv. Grenouille, človek iz dna, rojen na ribji tržnici, pod prodajnim pultom. Narava ga je obdarila s popolnim čutom za vonj. Tako popolnim, da ni bil zadovoljen s tem, da je bilo možno ujeti eterične vonjave rastlin.  Prevzel ga vonj deviškosti mladih deklet. Pri iskanju možnosti za njih ekstrakcijo pa ni imel nobenih etičnih omejitev. Ko ga je uspel ujeti, si je podjarmil svet. Prav te dni na enem izmed televizijskih kanalov vrtijo istoimenski film, narejen po tem romanu. Film je  vsebino zgodbe in vzdušje v knjigi odlično zajel. Še več, prizori ujeti na filmski trak, nudijo svojevrstno vizualno doživetje. In še eno naključje (ali so naključja?). Mastnak je danes v Nedelu objavil kolumno z naslovom Poti do vonja, kjer opisuje postopke ekstrakcije vonjav. No, tu pravzaprav ni šlo za naključje, le za vzpodbudo, da sem se spomnila te knjige, ki sem jo brala pred približno osmimi leti.

La cucina

Elizabeth Prior

Ena izmed knjig za poletne počitnice (čeprav se začne z L'inverno), ki jih je lepo prebrati.  Zaradi slikovite in duhovite zgodbe, Sicilije, kuhanja. Prav pri slednjem se večkrat spomnim te knjige. Ko se ves dopoldan ali ves dan vrtim po kuhinji in pripravljam jed za jedjo. Tri zaporedoma v pečico. Pet na štedilniku. Da ustvarim nekaj, kar mi že ves teden roji po glavi. Da porabim sestavine, ki sem jih v ta namen nabavila. In seveda, da vzporedno s tem skuham okusno kosilo in še kaj za naprej. Kot glavna junakinja Rosa, ki v kuhinji ustvarja velike količine sicilijanske hrane. Ali pa kot kratka zgodba Harrisove v Črno belih pisanih, kjer je kuharija, med katero se bliska in kadi, že nekoliko povezana s čarovništvom in ponesrečenim rezultatom. V La cucini gre za Sicilijo in tradicionalni način življenja na vasi, za kuhanje, za kontrastno življenje puste knjižničarke, a goreče ljubimke, ki v eni izmed scen gola leži na kamniti mizi, prekrita z ostrigami. Tudi to sem brala na Krfu pod palmami.

Ali in Nino

Kurban Said

Avtor tega romana je pisal pod psevdonimom Kurban Said in še vedno teče razprava, kdo bi lahko stal za tem imenom. Ljubezenska zgodba se dogaja v času ruske revolucije v Bakuju.  Nino, gruzijska princesa krščanske vere in Ali, musliman, ki obiskuje rusko šolo za dečke. Kraj in čas dogajanja in dejstvo, da sta mlada zaljubljenca različnih ver, dajejo osnovo za zgodbo, ki nas ponese v Azerbajdžan in spodbudi, da za boljšo predstavo še dodatno pobrskamo po zemljevidih in drugih virih.

Čaj s kraljico

Evald Flisar

Vili Vaupotič, akademsko izobražen slikar, se želi uveljaviti v Londonu. Ni imel prav veliko sreče, ne z ljudmi, ne z zaslužkom od slik. Zgodbo spremlja iluzija Sandrine, dekleta, ki jo je srečal na ladji na poti v London. Na psihološko zanimiv način opisuje karakterje in svoje doživljanje ljudi in dogodkov. Na koncu se mu nasmehne sreča s prodajo slik in z »egipčansko kraljico«.  Knjiga me je pritegnila in z veseljem sem jo prebrala. Brala v Ljubljani v najhujši vročini in ob koncu tedna na Krasu, v čudovitem podeželskem okolju domačije Šajna.

Pisma Nori

James Joyce

Pričakovala sem nekaj precej bolj romantičnega, kar na začetku, okoli Bloomsdaya, je sicer bilo. Potem pa se je prelevilo v pravo erotično (do)pisovanje (samo njegova smer pisem). Po ulisejadi je bilo sicer kaj takšnega tudi pričakovati, a nisem si mislila, da bi pisma svoji ljubljeni v prvi dvajsetini prejšnjega stoletja lahko šla tako daleč. Si ne predstavljam svojih prastaršev, da bi živeli v takšni erotični svobodi in domišljiji. Resda se je Augustine Aloysius že kod mlad oddaljil od katoliške vere in je zato bil najbrž tudi svobodnejši v svojem izražanju. Kar mi je kot ženski dano razbrati iz pisovanj pa je tudi moška vase zagledanost in včasih celo poniževalen pogled na ženski občutek za presojo. Mislil je bolj nase. »Rad bi, da boš kar najlepša zame, ko bom prispel. Imaš zdaj kakšne čedne obleke? So tvoji lasje lepe barve ali so polni pepela? Nimaš pravice, da bi bila pri svojih letih grda in zanikrna, in zdaj upam, da mi boš naredila uslugo in boš meni na čast vsa krasna.« Ali pa »Upam, da si še tako okrogla, kot si bila.  Je tvoja oprijeta drzna vijoličasta bluza čista? Upam, da si umivaš zobe.« Knjiga me je tudi razsvetlila o tem, kaj je Joyce delal v Puli (njegov sedeči kip je na klopci poleg zlatih vrat) in, da mu je od tam ostala v spominu eden izmed njemu ljubih erotičnih doživljajev z Noro. Brala sem jo doma, med lekadolskimi premori viroznega glavobola. Je potegnila.

Sobotne zgodbe

Mirana Likar Bajželj

Zelo prijetno branje, ki sem ga našla napol naključno. Oni dan sem v knjižnici iskala neko knjigo avtorja pod L (najbrž so bile to Littlove Sojenice, ki pa se skrivajo pri zgodovinskih romanih) in našla Sobotne zgodbe. Knjiga je pritegnila mojo pozornost, ker me je že dolgo zanimalo Miranino pisanje. Pred časom je namreč dobila Onino pero za kratko zgodbo. In stanuje blizu. Pa tudi na njen kraj, od koder izhaja, me veže veliko mladostnih spominov. Otok, trije leseni mostovi, krožna cesta (se spomnim še makadamske in mirne poletne vročine v pričakovanju kopanja v Krki), samostan, nizke bele hiše (kakšna tudi rumena), dve gostilni  s kovinskimi ograjami za privez konjev (v eni sem si med otroško igro razbila nos, da sem morala v Krško na šivanje), lesen gank in kopanje pri Rabuzatovih, kostanjeviški leseni čolni, zelena Krka s travami in algami, sladoled na kepice, peš pot čez Globočice na Avguštine in še dalje na Oštrc. Tudi eno izmed zgodb, kjer piše o izgubljeni kiti, sem nehote takoj postavila v Kostanjevico. Verjetno jo je tudi Telly Savalas opazil v njeni novi bundi posebne barve tam, v kostanjeviškem samostanu, kjer je spominska tabla mojemu pradedu. Mirana, kaj si res srečala Kojaka v živo? Kratke zgodbe so branje, ki te potegne. Vsaka zgodba zase. So različne, vsaka s svojim sporočilom, nekatere zasanjane, nekatere pretresljive, v kakšni najdeš sebe, ponekod se vtihotapi kanček duhovitosti, nekatere ponesejo. Si kmalu sposodim še Sedem besed.
Mesec in pol kasneje prebrala še Sedem besed. Podobno pisanje v kratkih zgodbah. Nekatere so mi bile bliže, najbliže spet tiste iz Kostanjevice. Valerca, Olči, pri Rabuzatu. Vsa ta imena imam nekje v daljnih otroških spominih. Veliko o svojem življenju v Kostanjevici in istih ljudeh je napisal tudi moj stari ata v svojih spominih "Mojim otrokom", ki jih je pisal v taborišču med vojno.

Leto v Provansi

Peter Mayle

V duhoviti maniri opisuje angleška zakonca, ki sta se odločila ustaliti v Provansi, zaplete pri obnovi njune hiše, značaje Provansalcev, gastronomske užitke in lepote te dežele na sploh. Meni je knjiga sedla, moji mami pa na primer ne. Najbrž tudi zato, ker sem jaz svoje misli ob knjigi ves čas selila v Istro, hrvaško Provanso. 
Brala v senci tamariske na potki, ki pelje na pomolček Carpusine (malce popikana od tigrastih komarjev).

Severnica nad Olimpom

Jelka Ovaska, Severnica nad Olimpom

Vsekakor se knjigo splača prebrati. Umirjena zgodba, polna spoznanj in duhovitih pogledov na prigode Spirosa in Aine, ki sta si za srečanje in prve skupne trenutke izbrala Provanso. Jelka Ovaska ima prijeten stil pisanja, duhovitosti se je gotovo nalezla od Arta Paassiline. Za nas, ki že stopamo v drugo polovico življenja, pa nam zgodba potrdi naša pričakovanja, da je še veliko pred nami. 

Arto Paasilinna

Paasilina je prav posebno branje. Humor iz katerega se čuti finsko dušo. Navzven zaprto, navznoter hudomušno in polno humorja. Vživeti se v vse to, je še laže zaradi odličnih prevodov Jelke Ovaska, ki jo nehote povezujem z likom iz Novakove sage Lipa zelenela je. Oba, pisatelja in prevajalko, sem imela možnost videti na literarnem večeru v klubu Cankarjevega doma (imam njegov podpis v eni izmed knjig) . Paasilina je takrat povedal, da smo si Finci in Slovenci v marsičem podobni. Zaprti po značaju in spijemo veliko alkoholaJ. Glede Humorja pa se po mojem mnenju ne moremo prav kosati z njimi. Pri Slovencih sem velikokrat na lastni koži občutila, da so naravnani bolj na enostaven humor, humor na prvo žogo.  Razlog bi lahko bil tudi v tem, da humorja ne pričakujejo prav iz vseh ust (posebej ženskih) in zato niti ne pomislijo, da bi svoje dojemanje naravnali na za besedami skrito misel.  Ali pa so sposobni samo ciničnega (na tuj račun seveda),  ki je velikokrat lahko tudi žaljiv do ljudi. Z leti zorenja pa čar  (!?) tovrstnega šaljenja počasi ugaša.

Pri Paasilini je morda bolje začeti z njegovima najbolj značilnima knjigama Gozd obešenih lisic in Zajčje leto. Očaral me je tudi Očarljivi skupinski samomor. Sicer pa sem z veseljem prebrala vse njegove knjige, ki so bile prevedene v Slovenščino, poleg gornjih še Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski sovražnik, Dedu za petami ter Tuleči mlinar. Knjiga z naslovom Srečni človek, me je razveselila zaradi optimizma, ki jo izžareva zgodba.  V Prikupni struparki v svoji humorni maniri opisuje starejšo ženico, katere mirno in romantično življenje je vsake toliko zmotil neotesan potomec in jo kruto izkoriščal. A ni mu ostala dolžna, čeprav nedolžna, za vse kar je sledilo.  

Nadomestne volitve

J.K.Rowling
Roman, ki ga je napisala Rowlingova za odrasle. Prav z veselim pričakovanjem sem ga čakala, ko sem ga rezervirala v šentviški knjižnici in še z večjim veseljem dočakala, ko sem prejela obvestilo. Nadejala sem se namreč enkratne zgodbe mame Harrya Potterja. Če je že za otroke napisano tako, da je zgodba vase posrkala tudi odrasle, kaj bi lahko pričakovali šele od pravega romana! Knjigo sem prinesla iz knjižnice in jo kot svetinjo položila na tla ob mojo posteljo. Veselila sem se časa, ko se bom odpravila v posteljo in, kot vsak večer ob tem trenutku, prižgala bralno lučko in si brala za lahko noč. V pričakovanju odhoda v posteljo, sem skrivoma pogledovala proti njej. Velika rumeno rdeča s trdimi platnicami. In začela sem brati. Poglavja eno za drugem nizajo neke dogodke, imena, dialoge. Trudila sem se iskati zgodbo, pomen, pronicljive misli. Posebej iz razloga, ker je to vendarle Rowling! Ni me potegnilo. Razen ena izmed stranskih zgodb, ko socialna delavka hodi k narkomanki, ki ima eno hči v puberteti in sina še v plenicah. In ne skrbi zanju kot bi morala. Kljub temu, da se je zaobljubila, da bo ob metadonski terapiji lepo skrbela za sinka, ga zanemarja, ne pošilja v vrtec, stanovanje ima neurejeno in še vedno snifa črtice. Pa kljub temu nisem mogla naprej. Potem sem poglavja začela brati po diagonali in potem še to ne. Morda delam knjigi krivico in jaz nisem bila prav pripravljena za njo in sem dopustila, da so mi misli uhajale drugam. A en znak, da knjiga ne sede je že ta, da ona sama dopusti mislim da uidejo v vsakodnevne skrbi. Torej, kot ste najbrž že ugotovili, odložila sem jo v kot. Oziroma k torbici, da jo naslednji dan odnesem nazaj v knjižnico, skupaj s knjigama iz katerih se učim branja španščine, ker jima je že potekel rok (za vrnitev). No knjigo sem še kljub vsemu odnesla do mame in ji jo ponudila v branje, da mi pove, če jo je mogoče morda možno sprejeti drugače. In, če bo tako, se bom še enkrat vrnila k njej. Če ne, pa ne.

Dodam še komentar moje mame, nekaj dni kasneje: "J.K.Rowling sem dokončno odložila. Se mi zdi škoda časa za takšno branje, ko je pa toliko boljših knjig morda manj famoznih avtorjev. Preveč je nametavanja podatkov, predvsem raznih podrobnosti, preveč preskakovanja, preveč imen. Dogajanja pravzaprav ni, je povsem razbito, razvlečeno in to kar traja in traja. Ne pritegne. Te čaka, da jo vrneš."