J.K.Rowling
Roman, ki ga je napisala Rowlingova za odrasle. Prav z veselim pričakovanjem sem ga čakala, ko sem ga rezervirala v šentviški knjižnici in še z večjim veseljem dočakala, ko sem prejela obvestilo. Nadejala sem se namreč enkratne zgodbe mame Harrya Potterja. Če je že za otroke napisano tako, da je zgodba vase posrkala tudi odrasle, kaj bi lahko pričakovali šele od pravega romana! Knjigo sem prinesla iz knjižnice in jo kot svetinjo položila na tla ob mojo posteljo. Veselila sem se časa, ko se bom odpravila v posteljo in, kot vsak večer ob tem trenutku, prižgala bralno lučko in si brala za lahko noč. V pričakovanju odhoda v posteljo, sem skrivoma pogledovala proti njej. Velika rumeno rdeča s trdimi platnicami. In začela sem brati. Poglavja eno za drugem nizajo neke dogodke, imena, dialoge. Trudila sem se iskati zgodbo, pomen, pronicljive misli. Posebej iz razloga, ker je to vendarle Rowling! Ni me potegnilo. Razen ena izmed stranskih zgodb, ko socialna delavka hodi k narkomanki, ki ima eno hči v puberteti in sina še v plenicah. In ne skrbi zanju kot bi morala. Kljub temu, da se je zaobljubila, da bo ob metadonski terapiji lepo skrbela za sinka, ga zanemarja, ne pošilja v vrtec, stanovanje ima neurejeno in še vedno snifa črtice. Pa kljub temu nisem mogla naprej. Potem sem poglavja začela brati po diagonali in potem še to ne. Morda delam knjigi krivico in jaz nisem bila prav pripravljena za njo in sem dopustila, da so mi misli uhajale drugam. A en znak, da knjiga ne sede je že ta, da ona sama dopusti mislim da uidejo v vsakodnevne skrbi. Torej, kot ste najbrž že ugotovili, odložila sem jo v kot. Oziroma k torbici, da jo naslednji dan odnesem nazaj v knjižnico, skupaj s knjigama iz katerih se učim branja španščine, ker jima je že potekel rok (za vrnitev). No knjigo sem še kljub vsemu odnesla do mame in ji jo ponudila v branje, da mi pove, če jo je mogoče morda možno sprejeti drugače. In, če bo tako, se bom še enkrat vrnila k njej. Če ne, pa ne.
Dodam še komentar moje mame, nekaj dni kasneje: "J.K.Rowling sem dokončno odložila. Se mi zdi škoda časa za takšno branje, ko je pa toliko boljših knjig morda manj famoznih avtorjev. Preveč je nametavanja podatkov, predvsem raznih podrobnosti, preveč preskakovanja, preveč imen. Dogajanja pravzaprav ni, je povsem razbito, razvlečeno in to kar traja in traja. Ne pritegne. Te čaka, da jo vrneš."
Roman, ki ga je napisala Rowlingova za odrasle. Prav z veselim pričakovanjem sem ga čakala, ko sem ga rezervirala v šentviški knjižnici in še z večjim veseljem dočakala, ko sem prejela obvestilo. Nadejala sem se namreč enkratne zgodbe mame Harrya Potterja. Če je že za otroke napisano tako, da je zgodba vase posrkala tudi odrasle, kaj bi lahko pričakovali šele od pravega romana! Knjigo sem prinesla iz knjižnice in jo kot svetinjo položila na tla ob mojo posteljo. Veselila sem se časa, ko se bom odpravila v posteljo in, kot vsak večer ob tem trenutku, prižgala bralno lučko in si brala za lahko noč. V pričakovanju odhoda v posteljo, sem skrivoma pogledovala proti njej. Velika rumeno rdeča s trdimi platnicami. In začela sem brati. Poglavja eno za drugem nizajo neke dogodke, imena, dialoge. Trudila sem se iskati zgodbo, pomen, pronicljive misli. Posebej iz razloga, ker je to vendarle Rowling! Ni me potegnilo. Razen ena izmed stranskih zgodb, ko socialna delavka hodi k narkomanki, ki ima eno hči v puberteti in sina še v plenicah. In ne skrbi zanju kot bi morala. Kljub temu, da se je zaobljubila, da bo ob metadonski terapiji lepo skrbela za sinka, ga zanemarja, ne pošilja v vrtec, stanovanje ima neurejeno in še vedno snifa črtice. Pa kljub temu nisem mogla naprej. Potem sem poglavja začela brati po diagonali in potem še to ne. Morda delam knjigi krivico in jaz nisem bila prav pripravljena za njo in sem dopustila, da so mi misli uhajale drugam. A en znak, da knjiga ne sede je že ta, da ona sama dopusti mislim da uidejo v vsakodnevne skrbi. Torej, kot ste najbrž že ugotovili, odložila sem jo v kot. Oziroma k torbici, da jo naslednji dan odnesem nazaj v knjižnico, skupaj s knjigama iz katerih se učim branja španščine, ker jima je že potekel rok (za vrnitev). No knjigo sem še kljub vsemu odnesla do mame in ji jo ponudila v branje, da mi pove, če jo je mogoče morda možno sprejeti drugače. In, če bo tako, se bom še enkrat vrnila k njej. Če ne, pa ne.
Dodam še komentar moje mame, nekaj dni kasneje: "J.K.Rowling sem dokončno odložila. Se mi zdi škoda časa za takšno branje, ko je pa toliko boljših knjig morda manj famoznih avtorjev. Preveč je nametavanja podatkov, predvsem raznih podrobnosti, preveč preskakovanja, preveč imen. Dogajanja pravzaprav ni, je povsem razbito, razvlečeno in to kar traja in traja. Ne pritegne. Te čaka, da jo vrneš."
Ni komentarjev:
Objavite komentar