Pričakovala sem nekaj precej bolj romantičnega, kar na začetku, okoli Bloomsdaya, je sicer bilo. Potem pa se
je prelevilo v pravo erotično (do)pisovanje (samo njegova smer pisem). Po ulisejadi je bilo sicer kaj takšnega tudi pričakovati, a nisem si
mislila, da bi pisma svoji ljubljeni v prvi dvajsetini prejšnjega stoletja
lahko šla tako daleč. Si ne predstavljam svojih prastaršev, da bi živeli v
takšni erotični svobodi in domišljiji. Resda se je Augustine Aloysius že kod
mlad oddaljil od katoliške vere in je zato bil najbrž tudi svobodnejši v svojem
izražanju. Kar mi je kot ženski dano razbrati iz pisovanj pa je tudi moška vase
zagledanost in včasih celo poniževalen pogled na ženski občutek za presojo.
Mislil je bolj nase. »Rad bi, da boš kar
najlepša zame, ko bom prispel. Imaš zdaj kakšne čedne obleke? So tvoji lasje
lepe barve ali so polni pepela? Nimaš pravice, da bi bila pri svojih letih grda
in zanikrna, in zdaj upam, da mi boš naredila uslugo in boš meni na čast vsa
krasna.« Ali pa »Upam, da si še tako
okrogla, kot si bila. Je tvoja oprijeta
drzna vijoličasta bluza čista? Upam, da si umivaš zobe.« Knjiga me je tudi
razsvetlila o tem, kaj je Joyce delal v Puli (njegov sedeči kip je na klopci
poleg zlatih vrat) in, da mu je od tam ostala v spominu eden izmed njemu ljubih
erotičnih doživljajev z Noro. Brala sem
jo doma, med lekadolskimi premori viroznega glavobola. Je potegnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar