Gradišnika vedno rada berem. Tudi njegove kolumne in
prispevke v dnevnem časopisju. Ker je vedno zgodba in, ker je vedno zanimivo in duhovito napisano.
Tudi njegov roman v treh delih sem z lahkoto prebrala. Ljubljana,
državna uprava, družina, ljubezen. Skratka naše, moje družbeno okolje in zgodba
enega izmed nas.
Brala sem jo na našem vrtu, na ruski postelji, ki smo jo sicer nabavili
za bivanje v Dravljah med desetdnevno vojno. Postelja je bila postavljena pod
senco vinike in češnje, obrnjena proti hiši, tako, da sem med bralnimi odmori
gledala sinje modro nebo in vrabce, ki so se poigravali na žlebovih. Pogled je
bil odprt tudi do sosedov, ki izjemno skrbijo za svoj vrt. Zlasti eden izmed
sinov, katerega natančnost ne pozna meja. Pokazal mi je do kje lahko segajo
veje brogovite, do kje lahko zalivam vrt, do kje je lahko parkiran avto, v ta
namen pa sem za brisalci tudi že dobila grozilno pismo. Zelo podobna situacija, kot ena
Gradišnikova, ko je kidal sneg na svoji ulici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar