Javier Marías
Corasón tan
blanco
Gosto pisanje me je na začetku knjige,
predvsem tam, kjer opisuje dogodke za nazaj, spominjalo na druge hispaniške
avtorje, predvsem tiste iz Latinske Amerike. Ko se je zgodba prestavila v
sedanji čas je uvedla zanimive opise medsebojnih razmerij in življenjskih
položajev. Branje me je pritegnilo, razpletu položajev je bilo treba slediti
prav do konca.
"Ljudje se poročijo samo, kadar
jim ne preostane drugega, iz panike, ali ker so v krizi ali ker niti pomisliti
nočejo, da bi koga izgubili. V stvareh, ki se zdijo konvencionalne, je zmeraj
cela vrsta raznih čudnih blaznosti." Zanimivo naključje. Že v knjigi v prejšnjem
blogu je bilo omenjeno neko opažanje glede porok.
"Pa naj bo, kakor hočeš.
Naključje. Ampak trikrat je veliko naključje." In tu spet naljučje.
"Gotovo je lepa, je pa tudi
ženska, ki sitnari, in to on ve ali čuti. Zmeraj bi sitnarila, tukaj in tam, kot
ljubica in kot žena, tiste ženske ne zanima nič drugega kot tisto, kar pride k
njej od zunaj, pozorna je samo na to, kaj bo naredil drugi, še zmeraj je veliko
takih, niso jih naučili nič drugega, kot da se ukvarjajo same s seboj, kadar
imajo razmerje."
ECOSOCu so nadeli ime Odbor za
človekove pravice.
My hands are of your color, but I shame
To wear a heart so white.(Macbeth)
Pnin, Nabokov
Ni komentarjev:
Objavite komentar