Držimo pesti

Carolina Setterwall

Låt oss hoppas på det bästa

Pisatelji se poslužujejo različnih možnosti opisovanja preteklosti in sedanjosti. Nekateri pišejo zgodbo tako kot se je dogajala, od začetka do konca, tako kot na primer Murakami v Uboju komturja. Moram reči, da mi je ta način najbliže, ker se napetost v zgodbi stopnjuje zaradi poteka samega. Je pa res, da je Murakami mojster pisanja in zgodba vpotegne v vsakem primeru. Nekateri pisatelji pišejo eno poglavje v sedanjosti, drugo v preteklosti in tako skačejo nazaj in naprej. Od knjig, ki sem jih brala v zadnjem času je bilo v zgodbi romana Tako belo srce. Tam je bilo verjetno nujno, ker je bila zgodba, ki se je dogajala v preteklosti preveč nazaj. Tovrstni pristop lahko pripelje do tega, da bralcu zgodba iz preteklosti ni tako pomembna, ker se napetost stopnjuje v sedanji. Setterwallova je ubrala podoben pristop, le da se alternacija dogajanja v času v zadnji tretjini zlije v zgodbo v sedanjosti. Poglavja, ki opisujejo preteklo dodajanje namreč potujejo v času hitreje, kot tista v sedanjosti.

Sicer, kot berem, gre za avtobiografsko delo. Moram reči, da me je v nekaterih delih zgodba bolj pritegnila, v nekaterih manj. Vse skupaj je zanimivo branje osebnega doživljanja odnosov in sebe v posebni situaciji.

O naraščanju nemira. »V meni poleg dojenčka raste tudi nemir.«

O spreminjanju. »Od nekdaj sem znala vse dobro izpeljati. Bila sem učinkovita organizatorka. Dobro sem prenašala stresne situacije. Zato sem zdaj grozno razočarana nad sabo.«

»Čeprav ne reče, da je srečen, ampak radosten.«

Knjige, ki jih berem, dam v branje tudi mami. Zapisala je: »Dobra knjiga in odličen prevod.«