Ljubezenski pobegi

Bernhard Schlink

Liebesfluchten.

Včasih se kaj naključi. »Počasi se je peljal mimo njene hiše in upal, da bo stopila ven, ga pozdravila, on pa bo potiskal kolo ob sebi in jo spremljal, nakar bi se samo po sebi naključilo, da bi se znova srečala. V bistvu se ne bi dogovorila, ampak preprosto sporazumela, kje in kdaj bo ona in on tudi. Za prav zmenek je bila mnogo premlada. Vendar ni nikoli stopila iz hiše, ko se je peljal mimo.«

Življenje v običajnosti. »Ni hotel živeti v drugi običajnosti, kot jo je poznal.«

Kaj s preteklostjo? »Ne razumem, zakaj preteklosti ne moremo pustiti pri miru. Zakaj te preteklost ne moremo pustiti pri miru, kot vse druge preteklosti.«

O minevanju ljubezni.

»Tako je svojo ljubezen vedno bolj prirezoval.«

»Le ritual ljubljenja se je izgubil. Ni vedel kdaj in zakaj Spominjal se je nekega jutra, ko se je zbudil in poleg sebe zagledal zabuhel obraz svoje žene, zavonjal rezek vonj njenega potu ter zaslišal njeno žvižgajočo sapo, in to ga je odbilo. Spominjal se je tudi svoje zgroženosti. Kako ga je lahko vse to nenadoma odbijalo, če pa se mu je prej njen zabuhli izraz zdel ljubek, njen rezki vonj vznemirljiv, žvižganje njene sape pa smešno. Ne to jutro, ampak nekoč pozneje, je njuno ljubljenje povsem usahnilo. Nekoč se je zgodilo, da noben od njiju ni več storil prvega koraka, čeprav bi vsak od njiju z veseljem sledil prvemu koraku drugega. Z veseljem, bilo ga je ravno dovolj, da bi zadostovalo za drugi korak, ni pa zadostovalo za prvega.«

O posledicah nesprejemanja odločitev.

»Vedel je tudi, da življenje odločitve, ki jih človek ne sprejme, zabeleži prav tako kot tiste, ki jih sprejme.«

Črni čevlji z luknjastim budimpeštanskim vzorcem.

Padajoči mož na sliki Maxa Backmanna.