Žeja

Amelie Nothomb

Soif

Posebna knjiga, kritiki pravijo, da je to dosedanji vrhunec njenega ustvarjanja. Vživela se je v Jezusovo doživljanje križevega pota. Nekateri bi pomislili, da preveč navadno opisuje srž vere.

Pravzaprav gre za to, da ljudje ne morejo stopiti iz svoje povprečnosti. In skrbi zase, samo. "Osupnil sem nad veseljem, s katerim so vsi po vrsti govorili proti meni. Sploh, ker je bilo popolnoma nepotrebno. Saj so vsi vedeli, da bom obsojen na smrt.

Prerokba ni prav nič skrivnostna. Poznali so moje moči in so lahko sami videli, da jih nisem uporabil za to, da bi se rešil. Natanko so torej vedeli, kako se bo končalo.

Zakaj jim je bilo toliko do tega, da bi mi prizadejali tako nepotrebno podlost?

Uganka zla ni nič v primerjavi z uganko povprečnosti. Med njihovim pričanjem sem čutil, kako uživajo. Uživali so v tem, da so se vpričo mene vedli nizkotno. Razočaralo jih je samo to, da moje trpljenje ni bilo bolj vidno. Pa saj jih nisem hotel prikrajšati za to naslado, samo to je, da sem bil veliko bolj osupel, kot ogorčen."

Nekoliko poenostavi naša sanjarjenja o trenutkih sreče, ki jih je treba ujeti tukaj in zdaj. "Če pomislim, da sem tedaj, ko sem vlekel za sabo ta križ, premišljeval, da smoter življenja ni prenašati težka bremena! Smisel življenja je ne trpeti. To je to."

O prenašanju bremen krivde nezadovoljstev pri obstoju na starše. "In tako, kot vsi za svoj neuspeh krivim očeta. To mi gre na živce. Prekleto trpljenje! Bi tudi brez njega vedno iskali krivca?"

O doživetju smrti. "Umreti pa je največje ponavzočenje. Ne gre mi v glavo, da si nešteto ljudi želi umreti v snu. Ta zmota je še toliko globlja, ker umreti v snu ne pomeni nujno, da gre smrt mimo neopažena. In sploh, zakaj bi želeli zamuditi najzanimivejši trenutek svojega bivanja? K sreči nihče ne umre, ne da bi to opazil, ker je to pač nemogoče. Tudi najbolj raztresen človek se ob prehodu v smrt brž vrne v stvarnost trenutka."

Nekateri so večno nezadovoljni s svojim bivanjem. "Pekel ne obstaja. Obstajajo pogubljeni, to pač, ampak to je zato, ker nekateri ljudje vedno najdejo čevelj, ki jih žuli. Vsi smo kdaj srečali najmanj eno tako osebo: človeka, ki je večno jezen na ta svet, kroničnega nezadovoljneža, takega, ki na razkošni gostiji, na katero je povabljen, vidi samo tisto, s čimer niso postregli." (99)