Evald Flisar
Ob branju sem dobila občutek
sestavljenosti več sklopov.
V prvem in predzadnjem je zgodba z
negovalko.
V drugem je na srečanju pisateljev,
spomnilo me je na Jančarjevo pisanje, mislim da v Posmehljivem poželenju.
»Če želite uspeti na bojišču, ki mu
pravimo literatura, mora biti vaša sla po uspehu večja, kot vaš strah pred
porazom.« To velja pravzaprav povsod, ne samo pri literaturi.
Nekje v prvem ali drugem delu je
pomemben opomin, da »se postavlja službo pred zdravje.«
V tretjem uvede pisateljsko blokado, o
kateri pišejo mnogi pisci. Spomnim se na Austenovo Orakeljsko noč, Zakonsko
življenje Alberta Moravie, Murakamijevo knjigo O čem govorim, ko govorim o
teku, na Rothovo o človeškem madežu.
V četrtem nas popelje v srhljivo
fikcijo zdravljenja blokade, ko se znajde »zdrav« v psihiatrični bolnici. Tu
sem dobila asociacijo na film 12 Monkeys, kjer se Brad Pitt in Bruce Willis
znajdeta v psihiatrični ustanovi.
In zadnji, kjer je v sklopu govora od
prejemu Nobelove nagrade predstavljena filozofska razprava o življenju nasploh
(s. 351 – 361). »Ali ima življenje sploh smisel v svetu, v katerem narava ni
več naš zaveznik, kjer smo zaradi pohlepa postali njeni sovražniki? V svetu,
kjer nam ne vladajo več politiki, ampak bankirji?«
»Sprevidel sem, da so to stene mojega 'jaza',
ki jih ne bom nikoli prestopil. … Sanje o tem, sanje o tem, da bi lahko kdaj
bil kdo drug ali drugačen, so samo iluzija, neka moja zasebna, prav trmasta
utvara, ki mi v vesolju brez upanja predstavlja nadomestilo za upanje …« (s. 349)
Ni komentarjev:
Objavite komentar