Zoe Valdes
Cafe Nostalgia
Že v blogu o Dala sem ti vse
življenje iste avtorice sem zapisala, da jo včasih odnese v (pre)dolgo
opisovanje ali nezanimive dialoge in sem zato kakšne dele prebrala le po
diagonali. Tudi pri tem romanu je bilo podobno. Mestoma zelo zanimivi opisi,
zgodbe in asociacije (predvsem, ko opisuje življenje v Parizu), tu in tam pa
deli, ki niso pritegnili moje pozornosti.
So pa med besedilom zanimiva razmišljanja. V tem na primer v enem
odstavku poveže ljubezen, izkušnjo branja in sprejemanje drugega jaza (izpisala
sem si od branja naprej, ker je dolg odstavek, celotnega lahko preberete na
strani 11). "Branje me sili k branju. Branje je znamenje, da ostajam
nedolžna, da se še sprašujem. Spraševati koga? Ko sem na sredini knjige,
preneham biti jaz. Kajti med branjem sanjam. Vendar brati, sanjati in
poljubljati ustnice pomeni živeti z mojim jazom, v notranjosti jaza. Cenim
melanholijo jaza. Obstaja nenavadna privlačnost med tvojim jazom in mojim
jazom: med jazom tistega, ki ga v imenu moralnih konvencij ali družbenih travm
zanika pomembnost intimnosti jaza drugega. Edino branje se prekriva s samotami,
ne da bi naš ego nadvladal obdobja, kraje in navade drugega človeka. Sprejemanje
našega bližnjega ni isto kot toleriranje, to staro modrost smo prehitro
prezrli. Glagol tolerirati vsebuje cenzuro. Dejstvo, da beremo dopušča – čeprav
s težavo, ker predstavlja kulturno izkušnjo – sprejemanje drugega jaza in v
najbolj srečnih in razumnih okoliščinah dopustimo, da se združi z našim jazom.
Sprejmemo strah pred smrtjo, ki ga prevzamemo kot kultni dogodek."
(in še na strani 53) "Nekatera dela te trenutno vznemirijo,
druga kot je to, me bodo vedno pretresala; ne po vsebini, temveč, ker me
vnovično prebiranje vrne v neraziskano nedolžnost, v dneve, ko sem brez strahu
verjela v svojo prihodnjo zrelost, kjer sem se videla v vsej svoji polnosti,
odločna, trdna kot čudovita junakinja veličastnega filma nouvelle vague. Moja težava je, da uživam v žalosti, melanholična
stanja mi nudijo besen užitek."
"Žal ne gre za pretiravanje ali šovinizem, a vsaka kultura
ima nezamenljiva pravila, in eno bistvenih pravil je stopnja čutnosti, s
kakršno pojmuješ življenje."
Jean Moreau, Que ojos tus ojos
Cantando a la vida (56)
Un vecino del ingenio
Dice que Dorita es mala
Para probarlo me cuenta
Que es arisca y malcriada
Y que cien veces al día
Todo el batey la regaña.
Que a la hija de un colono
Le dio ayer una pedrada
Y que a la del mayoral
Le puso roja la cara
Quien sabe por qué razones
Por nosotros ignoradas.
Que si la visten de limpio
Al poco rato su bata
O está sucia o está rota,
Que anda siempre despeinada
Que no estudia la lección
Y nunca sabe la tabla.
Que el sábado y el domingo
Se pierde en las guardarrayas
Persiguiendo tomeguines
O recogiendo guayabas.
Y yo pregunto, vecino
Vecino de mala entraña
¿Quién puede decir que sea
Por esto mi niña mala?
Si hubieras visto lo íntimo
De su vida y de su alma
Como lo ha visto el maestro
Qué diferente pensaras.
Verdad que siempre está ausente
Pero…
Ni komentarjev:
Objavite komentar