Nove definicije ljubezni

Brina Svit

Kratke zgodbe, primerne za večerno branje pred spanjem. Ne rabijo veliko pozornosti, zaradi mehkobne poti peresa misli mirno vpotegnejo v spanec.

»Nič se ne odvija tako, kot bi se moralo.«

Hčerka na fotografiji v denarnici. »Stara je sedem let, ima kratke lase, bel plašček, strog in očitajoč pogled, ki ga bo vedno obdržala za svojo mamo.«

»To je ključni stavek: resnica je dežela brez poti. Do konca življenja je širil to osnovno modrost. Ni se nam treba umakniti iz sveta, da bi jo našli, je učil. Resnica ni skrita, izvzeta iz vsakdanjega življenja. Sodelovati moramo s tem življenjem, mu biti na razpolago, ga cveteti, če se le da. To je skrivnost. Biti v večni sedanjosti, ne da bi mislili na preteklost, ali se bali prihodnosti.«

»Za sabo je imela strastno ljubezen do moškega, ki ni bil njen mož z vsem razdejanjem in dramo, a tudi radostjo in zanesenostjo, ki jo taka ljubezen prinese s sabo. In deset let kasneje se je zgodba ponovila, samo da je bila tokrat zapuščena ona, kot da bi njeno življenje zahtevalo določeno simetrijo in izravnavo. Od takrat naprej hodi po ravnem, ni več vzponov in padcev, veselja, solz in drhtenja …«

»Myriam je imela prav: če si ne znamo narediti prostora v življenju, se nam ne zgodi nič novega.«

»Tako je razumela, da je Francoz. Imel je zelo slab španski naglas in ni znal izgovoriti r-ja.«

»Ni ji bilo dosti do službe tiskovne predstavnice znane znamke čevljev, da bi čakala na upokojitev. Sicer pa ni več hotela čakati na karkoli, življenje se živi zdaj in ne jutri. Vsaj enkrat ne bo naredila tega, kar vsi pričakujejo od nje, ampak kar bi rada ona sama. No, vsaj tako je bila prepričana, čeprav v resnici ni vedela natančno, kaj bi rada, in jo je bilo strah lastne drznosti. A tega seveda ni imela namena povedati Samuelu, ne komerkoli drugemu.«

»Ostati previdno doma in čakati, da bo ura pol desetih? Ali pa nasprotno: iti ven, iti plesati, se počutiti lahko kot zrak? Zaupati življenju kot prihaja, dan za dnem? Se ne bati. Bati kaj bo naslednji dan. Bati, da bi zbolela, ostala sama?«

»Čeprav je bila to njuna čarobna formula: živeti deset minut drug od drugega, dva sosednji samoti, kot je Arno romantično ponavljal za Rilkejem.«

»… in zagledala v ogledalu pred sabo odsev mlade ženske z razkuštranimi lasmi, zardelimi lici in rahlim nasmehom okoli ust, je potrebovala kar nekaj sekund, da se je prepoznala v njej.«