Skupaj

Jojo Moyes

The one plus One. Še en roman Moyesove, ki te vpotegne v svojo zgodbo. Del spominja na Cesto (Lolite raje ne omenjam), le da je sestava potnikov in namen potovanja povsem druga.

Včasih se hočemo preveč prilagajati in se za nas ne izide najbolje. Rešitev pa je odločnost.»Ni ga prosila. Odločila se je, da mu bo odslej samo še povedala, kako bo.«

»Mama mu je nekoč povedala, da je pravi prijatelj tisti, s katerim nadaljuješ tam, kjer si ostal, ko sta se nazadnje videla, pa naj je od takrat minil en teden ali pa dve leti.« Imam en krog prijateljic, kjer velja prav to. In morda bodo, glede da berejo ta blog to tudi prebrale.

Avtist in poštni golob

Rodaan Al Galidi

De autist an de postduif. Knjiga nam odpre pogled na doživljanje sveta s strani ljudi, ki ga vidijo drugače. Opisovanje avtistovega doživljanja sveta je avtentično, duhovito in pronicljivo, kakor piše v spremni besedi. Zanimivo branje, vidik je podoben kot pri Projektu Rosie in nadaljevanju ali pa pri romanu, katerega naslova se trenutno ne spomnim, ga vpišem kasneje.

Kar noč dopušča

Pierre J. Mejlak

Dak li l-Lejl Iħallik Tgħid (What the night lets you say). Med branjem je večkrat prišla pomisel, da je kratke zgodbe zapisal slovenski pisatelj. Najbrž mi je zaradi odličnega prevoda Andreja Pleterskega beseda zvenela tako domače. Še posebej se mi je ta občutek prikradel pri zgodbi o veleposlanici, ki je najbrž lahko univerzalna za katerokoli državo izvora.

Prva zgodba o uhanu (najbrž je to realnost življenja, čeprav me ob tem objame neke vrsta žalosti). Kmalu bi prekinila branje pri drugi zgodbi -  o možu in likalni deski. Bala sem se namreč, da bodo vse podobno kafkovsko zamorjene. Sem nadaljevala in našla marsikatero zanimivo, čeprav se jih je kar precej dotikalo nenavadnih ljubezenskih zgodb in smrti.

»Smešno, kako hitro se življenje lahko zasuka. V enem trenutku si zgoraj – samozavesten, da te nič ne more potolči, niti vsi lizuni niti urnik, nabit s sestanki – v naslednjem pa si naenkrat na dnu, kot kuščar, ki se skriva v suho grajenem zidu, preveč oprezen, da bi zapustil svojo luknjo.«

Samo jaz

Jojo Moyes

Still me. Tudi tretji del trilogije (Ob tebi, Brez tebe, Samo jaz) pritegne z zgodbo, ki bralke ne izpusti do konca (morda je bolj zanimiva za bralke kot za bralce).

Veliko gre za odnose. Profesionalne, zasebne, medosebne. »Ampak on ni več tisti, ki mu poveš stvari. Vsakodnevne malenkosti. In te stvari so pomembne.«

Občutek, da moraš čim več doživeti. »Domov sem se vrnila, ko se je že stemnilo. Zeblo me je in utrujenost je pregnala nemir. Ni me spremljal tisti vztrajni newyorški občutek, da nekaj zamujam, ker bom ostala doma.« Podoben občutek me vedno preveva, ko obiščem kakšen nov kraj. Da bi ga doživela v vsem, da bi posrkala kraj in njegovo življenje.

O pusti nedelji, kot pri Parnem valjku. To je lahko tudi razlog, da v življenju storiš nekaj drugega, drugače. »Nedelja se je raztezala pred mano kot pustinja, zato sem privolila.«

Naključje? Ali pa nezavedno preberem stran v celoti, preden jo začnem vrstico za vrstico? Ko sem začela brati stran 260, so mi misli odplavale k pohištvu Ikeje. Na koncu strani piše »Z omaro. Ikejino. Kupila jo je in je ni mogla sama sestaviti, zato sem rekel, da ji bom pomagal.«

Brez tebe

Jojo Moyes

After you. Drugi del trilogije Ob tebi.

Lepo se bere, primerno čtivo za dni, ko potrebujemo lažje branje z nekaj zgodbe in življenjskih situacij.

»Kot smo se učili v skupini, depresija ljubi praznino.« Veliko bolje je kaj početi, ali vsaj načrtovati. Iluzija sreče včasih ustvari nenamerno praznino.«

»Izkazalo se je, da je moja mama pri 56 letih začela lesti iz lupine, sprva neodločno, kot rak samotar, zdaj pa očitno z naraščajočim navdušenjem.«

»Samo eno življenje imaš, ali ti ni rekel tako?«.

»Čeprav nisem imela otrok, sem se o starševstvu naučila naslednje: karkoli storiš, bo najbrž narobe. Če si krut, neskrben ali brezbrižen, na otroku pustiš brazgotine, Če pa otroku vedno daješ samo oporo in ljubezen, ga spodbujaš i hvališ tudi za najmanjši dosežek – če ob pravem času vstane iz postelje, na primer, ali se mu posreči, da ves dan ne kadi -, ga le na drugačen način uničiš.«

Zadnje ljubezensko pismo

Jojo Moyes

The Last Letter from Your Lover

Čeprav ne gre za zahtevno literaturo, Jojo Moyes piše jasno, z dobro izpeljano zgodbo, ki lahko pritegne.

"Odkrila je, da so spomini res spravljeni še na drugih mestih, ne le v umu."

"Nekdo pameten mi je nekoč povedal, da je pisati nevarno, ker nikoli ne veš, ali bodo besede prebrane v enakem duhu, kot so bile napisane."

Ob tebi

Jojo Moyes

Me before you. Najprej sem na spletu brskala, da bi ugotovila, katera izmed knjig trilogije je bila prva na vrsti. Po tej prvi je napisala še dve s protagonistko Luiso Clark – After you in Still me. V wikipediji pišejo, da je pred Me before you napisala sedem novel, ki se niso prodajale. Po tem, ko je ta postala uspešnica, pa so bralci posegali tudi po prejšnjih. Piše tudi to, da romana neka založniška hiša ni hotela prevzeti, potem ga je založil Penguin in prodalo se je šest milijonov izvodov.

Že v prvem poglavju sem, nevedoč da je bil po knjigi posnet film, dobila asociacijo na film, ki sem ga na televiziji videla ne tako dolgo nazaj. Spominjam se dekleta, polnega energije v živobarvnih oblačilih v okolju idilične angleške vasice. Zato sem, vedoč kakšen naj bi bil konec, z branjem nadaljevala bolj po diagonali. Moyesova piše z veliko pozitivne energije, z domiselnimi dialogi in situacijam. Knjiga je boljša kot film.

Šolen z brega

Zoran Hočevar

Knjigo mi je priporočila prijateljica, sem ji hvaležna. Zanimivo branje, dogaja se v našem prostoru, času, v katerem smo živeli, čeprav z vidika generacije, ki se je v devetdesetih že upokojevala. Zato je bil roman najbrž še posebej blizu moji mami, ki je takrat še z očetom, preživela večino svojega časa prav v tem okolju.

Moški pogled na odnose in čas.

Zgodovina čebel

Maja Lunde

Bienes historie. Zanimiva knjiga. Tri zgodbe, vsaka iz svojega časa. V začetku so me pritegnile vse tri, bolj zaradi življenjskih zgodb posameznikov in družinskih odnosov, kot tem, povezanih s čebelami. Bolj zanimanjem sem brala zgodbo o Tao. Zaradi vizije sicer nič prav rožnate prihodnosti še v tem stoletju in njene zgodbe, ki me je nekoliko bolj pritegnila od tistih od Williama in Georgea. Spodnja ctata pa sta prav iz njunih zgodb. Mislim, da prvi od Georgove in drugi iz Williamove.

»Ležal sem zraven nje in jo opazoval. V njej sem poskušal znova odkriti osebo, ki sem jo nekoč ljubil in si jo želel, vendar me je prej premagal spanec.«

»«Ne manjka mi volje, temveč … strasti, Edmund.««Strasti?« je ponovil in dvignil glavo, kot da bi se v njem nekaj prebudilo. »Torej jo moraš spet najti,« je hitro pristavil. »In pustiti, da te premakne.««

Labirint duhov

Carlos Ruiz Zafón

El Laberinto de los Espíritus. Naneslo je, da sem eno za drugo brala knjigi katalonskih avtorjev. Ta je zadnji, četrti del zgodbe o Danielu Martinu in pokopališču knjig. Ima skoraj 100o strani, in moram priznati, da čeprav sem začela branje z veliko energije, sem prišla nekje do četrtine. Preveč balasta. Preveč opisov in stranskih zgodb. Sicer se lepo bere, vsa pohvala avtorju za čudovite opise občutij in stvari, gotovo gre hvala za to tudi prevajalki, ker slovenska beseda lepo teče. Spet se mi je pojavila pomisel, da so znani avtorji plačani po številu strani. Morda pa mu delam krivico, gotovo se nekje v zadnjih treh četrtinah pojavi napeta zgodba.

»Takrat sem bil dejansko še otrok in gotovo je bil svet še prevelik zame, toda ne glede na to, koliko izgovorov lahko natrosim, še vedno v ustih čutim grenek priokus sramu zaradi strahopetne šibkosti, ki se me je polastila in, ki je, tudi po vseh teh letih, nisem imel poguma priznati tistemu, ki sem mu bil to dolžan.«

» Spomini, ki jih zakoplješ v molk, te nikoli ne nehajo preganjati.«

Confiteor

Jaume Cabré

Jo confesso. Knjiga s skoraj sedemsto stranmi, kot pri Sojenicah, ki jih je odlično prevedla ista prevajalka (Bukilica). Prepletanje osebne zgodbe z osnovnimi moralnimi in filozofskimi vprašanji, zgodovino, glasbo in najtežjim – usodo in poniževanjem židov v času nacizma druge svetovne vojne. Omenjeni so celo partizani v Sloveniji.

Prepuščanje sreči in sreča ob koprnenju. »In prepustil sem se dnem nepretrgane sreče, ne da bi kaj spraševal.« »Adriaju se je dogajalo isto kot Bernatu: bil je srečnejši, če je koprnel po tistem, kar je pogrešal, kot ob tistem, kar je imel v roki.«

»Ob vsem tem sem počasi začel spoznavati, da nikoli ne bom dosegel sreče. Da je gotovo nihče ne more doseči. Sreča je vedno nekje naprej, na dosegu roke, a nedosegljiva; gotovo je nedosegljiva za vse. Kljub veseljem, ki mu jih je včasih navrglo življenje, kot tistega dne, ko mu je telefoniral Bernat.«

O umetnosti. »Prava umetnost izvira iz onemogočenosti, iz frustracije, takšne ali drugačne. Ne nastaja iz sreče.« (293)

»Umetnost je nerazložljiva.«

»Umetnine so neskončno samotne.« (Rilke)

»Posreduje jo lahko le umetnost; umetna literarna izkušnja, ki je najbliže doživetju samemu.«

O pisanju. »Ampak spoznala sta tudi, da pisati pomeni podoživeti, podoživljati pekel, leto za letom, pa je preveč.«

Neizbežnost staranja. »Zmenjeno. Ampak ne bo šlo. Obsojena sva na staranje.«

Glasba. »Vozila sta se naokoli po gostem prometu Eixampla. Pritisnil je na gumb in zaslišala se je tiha, blaga glasba: Eunescujeva sonata za violino in klavir. Duga ali tretja, ne vem.«

Jean Marie Leclaire, sonate opus 3 in opus 4

Weinawski, etudes caprices, opus 18

Spomin na Francka. »kakšno minuto sva oba, o tem sem prepričan, v spominu obujala začetek Franckove sonate, tisti elegantni dialog med inštrumentoma, ki je zgolj uvod v velike užitke.«

O holokavstu. »Nazadnje nisem zdržal in sem moral omeniti tisto, da po Ausshwitzu ni več poezije.«

»Ja, vse to bo ostalo črno na belem: pa muzeji, ki spominjajo na to. Ampak, nekaj bo manjkalo: resnica doživetega samega, doživete izkušnje. Tega ne more posredovati nobena študija.«

O izbiri med svobodo in redom. »Thomas Hobbes me je poskušal prepričati, da moram izbirati med svobodo in redom, sicer bo prišel grdi volk, ki sem ga tolikokrat ugledal v človeku čudi, ko sem razmišljal o zgodovini ali o znanstvih.«

O naključjih, ki to morda niso. »… bi ti rad povedal, da smo v bistvu vsi mi in naše čustvovanje ena klinčeva naključnost. In da se dejstva prepletajo z dejanji in dogodki, in tudi z ljudmi se srečamo, spoznamo ali ne poznamo po naključju. Naključje je vse; ali pa mogoče ni naključno, temveč je že vnaprej znano. Ne vem , katero od teh trditev b vzel za svojo, ker sta obe resnični. In če verjamem v Boga, tudi v vnaprejšnji načrt ne morem verjeti, pa naj se imenuje kakorkoli že.«

Ungaretti. E il mio coure il paese piu straziato.

San Martino del Carso
Di queste case
Non è rimasto 
Che qualche
Brandello di muro
Di tanti
Che mi corrispondevano
Non è rimasto
Neppure tanto
Ma nel cuore
Nessuna croce manca
È il mio cuore
Il paese più straziato

Данило Киш, Пешчаник

Modrost starega učitelja

Mitch Albom

Tuesdays with Morrie. Knjigi bi se bolj prilegel neposredni prevod iz angleščine. Ker gre za torkova srečanja in ker gre bolj za razmišljanja človeka, ki z vedrino, celo s humorjem in pozitivno naravnanostjo gleda na neizbežno.

«Vsi vedo, da bodo umrli, toda nihče tega ne verjame. Če bi, bi stvari počeli drugače.« »K stvari se da pristopiti drugače. Vedeti, da boš umrl, in biti pripravljen na to ob vsakem času. To je bolje. Na ta način lahko dejansko bolj sodeluješ v svojem življenju, dokler živiš.« »Zakaj je tako redko razmišljanje o umiranju? Zato, ker večina od nas hodi naokoli kot v spanju. Sveta v resnici ne dojemamo popolnoma, ker na pol spimo, avtomatično počnemo stvari, za katere mislimo, da jih moramo.« »Nauči se, kako umreti, pa se boš naučil, kako živeti.«

»Kar zdajle počnem je to, da se ločujem od doživljanja. Veš kaj pravijo budisti? Ne oklepaj se stvari, ker je vse minljivo. Ločenost ne pomeni, da izkustvu ne dovoliš, da te prežame. Nasprotno, dovoliš, da te docela prežame. Tako si ga sposoben opustiti. Če čustva zadržuješ – če si ne dovoliš, da jih izživiš-, se ne moreš nikoli ločiti od njih, preveč si zaposlen s tem, da te je strah. Strah te je bolečine, strah te je bridkosti. Strah te je ranljivosti, ki je dediščina ljubezni. Če pa se vržeš v ta čustva, si dovoliš, da se potopiš vanje, docela tudi čez glavo, jih docela in popolnoma doživiš. Veš, kaj e bolečina. Veš, kaj je ljubezen. Veš, kaj je bridkost. In le tedaj lahko rečeš: »Prav, izkusil sem to čustvo. Poznam ga. Zdaj pa se moram od njega malce oddaljiti.««

»Resnica je, da takrat, ko so nas naše mame držale, nas zibale, nas trepljale po glavah, tega nikomur od nas ni bilo dovolj. Na nek način vsi koprnimo po tem, da bi se vrnili v tiste dni, ko je bilo za nas popolnoma poskrbljeno – brezpogojna ljubezen, brezpogojna pozornost. Večina od nas ju ni prejela dovolj.«

»Staranje ni le propadanje. Je rast. Je več kot negativno dejstvo, da boš umrl, je tudi pozitivno dejstvo, da razumeš, da boš umrl in zaradi tega živiš boljše življenje.« »«O, ko bi bil še enkrat mlad!« »Veš, kaj to odraža? Neizpolnjena življenja. Nezadovoljiva življenja. Življenja, ki niso našla pomena. Ker, če v življenju najdeš pomen, se nočeš vrniti. Hočeš naprej. Hočeš videti več, storiti več.« »Če se boriš proti temu, da bi se postaral, boš vedno nesrečen, ker se bo to v vsakem primeru zgodilo.«

Zadnja beseda

Hanif Kureishi

The last word. Zadnje čase mi pridejo pod roke knjige, ki spomnijo na Nevarna razmerja. Prej Milekova, potem Kundera, zdaj Kureishi, čeprav slednji ne eksplicitno med besedami romana, nanje spomni pisec spremne besede. Razmišljala sem, kako naj si označim knjigo, da se bom kasneje spet spomnila o čem je šlo. Odnosi sem si rekla. In to je pravzaprav vsebina nevarnih razmerij, čeprav so tista (Leclosova) precej bolj usodna.

Razveselil me je odličen prevod Polone Glavan, ki je bralnosti knjige dodal piko na i. Kot rečeno, lepo se je brala in vsake toliko spomnila na kakšno življenjsko situacijo.

»Veš ko z nekom končaš in rečeš, da nisi več zaljubljen, hočeš v resnici reči, da nisi bil nikoli zares zaljubljen.« Brez komentarja.

»Zadnjič sem moral z nožem seči v opekač in bilo je tako nevarno, da tega nisem mogel prenesti. Prepričan sem, da bo doletelo tudi vas – želja po udobju in zadovoljstvu.« Doletelo me je oboje – z nožem v opekač in želja po udobju in zadovoljstvu, ki najbrž doleti marsikoga.

»… da je bila popolnoma v redu ženska, s katero se nihče ne bi smel poročiti. Zaljubiš se, potem pa vmes spoznaš, da si na milost in nemilost prepuščen otroštvu nekoga drugega. Čez čas na primer ugotoviš, da pravzaprav živiš v naročju ženine matere. Zmotil sem se. Popolnoma razumljivo.«

»In poglejte, kaj se zgodi Learu. Drugim dovoli, da ga ponižujejo, celo spodbuja jih k temu. Človek zagotovo lahko ostane vitalen in živ, če se čuti močnega.« »Kako pa to doseže?« »Reči moram, gospod, da sem se tu nečesa naučil. Naučili ste me, da ustvarjalnost omogočajo frustracije. Bojujete se s snovjo in postajate iznajdljivi, celo vizionarski.« n še naprej o umetnosti: »Umetnost je simboličen sen o življenju, ki presega to, iz česa izhaja, v resnici pa tudi vse, kar je o njem rečeno.«

O razmerju med žensko in umetnostjo. »Ženski se ni mogel v celoti predati, potreboval je čas za razmišljanje in pisanje. Če dobro pomisli, ima umetnost pravzaprav raje kot življenje.«

O raznih počutjih moškega. »Prijateljice ima. Že zdaj čvekajo in delajo načrte. Počutim se samega.«

»… in o ženskah je v bistvu razmišljal kot o služkinjah.«

»Vi se greste spreminjanje, medtem ko se grem jaz pozabljanje, pozabljanje pa je najlepši fizični luksuz, topla, dišeča kopel za dušo. Se privrženec Čuang Ceja, zavetnika demence, ki je svetoval:«Sedi in pozabi.««

Soraya

Andrej Šprah

Ob branju se nehote vrneš v neke druge čase, čeprav zgodba ni tvoja in doživljanje bivanja ne podobno. Ekspresija utapljanja življenja, ljubezni in poti k novem. Morda pa sem napačno razumela?

Počasnost

La lenteur. Podobno kot Slavje nepomembnosti me je na začetnih straneh knjiga močno pritegnila, v teku zgodbe pa mi je pozornost padla in sem do konca brala bolj po diagonali.

»V vsakdanji govorici beseda hedonizem označuje nemoralno nagnjenost k užitkarskemu, če ne celo k grešnemu življenju. Kajpak gre za pomoto. Epikur prvi velik teoretik užitka je srečno življenje pojmoval na skrajno skeptičen način; užitka je deležen človek, ki ne trpi. Potemtakem je prav trpljenje temeljni pojem hedonizma: človek je srečen, če se zna izogniti trpljenju; in ker užitki ponavadi prinašajo s seboj več gorja kot zadovoljstva, Epikur priporoča le zmerne in skromne užitke. Za epikurejskim naukom se skriva melanholično ozadje: človek, vržen v gorje sveta, ugotavlja, da je edina zanesljiva in trdna vrednota samo užitek, pa naj je še tako neznaten, užitek, ki ga lahko sam užije; požirek hladne vode, pogled v nebo (skozi okna ljubega Boga), nežen dotik.«

Tudi Kundera, podobno kot Milekova, mislim da v Razpoloženi za Pariz, veliko pozornosti namenja razčlenjevanju Laclosevim Nevarnim razmerjem.

Na strani 15 se začne zapis o primerjavi plesalcev s politiki, sloneč na Pontevinu.

Slavje nepomembnosti

Milan Kundera

La Fête de l'insignifiance. Zanimiv preplet pariških osebnih zgodb in anekdot o Stalinu, kjer med drugim izvemo, zakaj je po Kalininu imenovano mesto.

»Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je nihče noče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah.«

Unendliche Wohlgemutheit, Heglova neskončna dobrovoljnost: »Noben zasmeh, nobena satira, noben sarkazem. Samo z višav neskončne dobrovoljnosti lahko opazuješ neskončno človeško neumnost pod seboj in se ji smejiš v brk.«

Epizoda o ženski, ki stopi iz avta ob reki, me je spomnila zgodbo iz nedavno videnega španskega filma Relatos salvajes, čeprav razen mosta, reke in bizarnosti ni imela skupnih elementov.

Leninov park

Tadej Golob

Lepo se bere, za razliko od Jezera je nekoliko več vmesnih vložkov, ki razlagajo kakšen fenomen ali pa prikazujejo odnose protagonistov. Tako kot pri prejšnji Golobovi kriminalki se do konca ne ve, kdo je morilec.

Nespodobni odvetnik

Tadej Golob

Biografija dr. Petra Čeferina. Zanimivo branje. Bolj kakšni procesni primeri in manj nizanje dosežkov. Najbolj zanimiva pa mi je v tovrstnih knjigah družinska zgodba, zgodba o ljudeh in odnosih. Te zgodbe me vedno pritegnejo, kot na primer pri biografiji Cirila Zlobca ali pa družinski sagi Bogdana Novaka. Ali pa bolj sveže pisanje Bronje Žakelj o njeni zgodbi, prepleteni z zgodbo družine.

Samo pisanje, pa se vidi, da prihaja izpod moških prstov. Verjetno je kombinacija Čeferinovega zapisovanja in Golobovega poustvarjanja. Bolj blizu mi je bil na primer ženski način zapisa Milekove biografije Borisa Cavazze.

Alahu ni treba

Ahmadou Kourouma

Allah n'est pas obligé. Tudi ta mi ni stekla. Prebrala po diagonali.

Sundžata

Djibril Tamsir Niane

Soundjata ou l'épopée mandingue. Zgodbe iz Afrike mi res niso blizu. Tudi tole sem prebrala bolj po diagonali. Nekako mi ni pritegnila bralne pozornosti. Najbrž bi morala za nekaj časa v Afriko, da bi se laže vživela.

Vsa ta nevidna svetloba

Anthony Doerr

All the Light We Cannot See. Dogaja se med drugo svetovno vojno in mestoma spomni na Sojenice, Kradljivko knjig ali pa kak drug roman, ki se dogaja v tistem času. Megleno sivomodro ozračje bretonske obale pričara vzdušje podobno tistemu iz romanov, ki se dogajajo na francoski atlantski obali ali otokih, kot pri Guernseyskem društvu za književnost in pito iz krompirjevih olupkov, Peščenih sipinah ali Knjigarni.

Sicer je knjiga, ki potegne. Zaradi načina pisanja, napete zgodbe in, kar za branje ni nepomembno, kratkih poglavij.

O telesnih občutkih, ki naj bi jih spremljali. »Potem pa kdaj drugič, kljub željam, obide nenadna omotica; zagleda Jutto, kako drži v rokah koščke radia, in začuti, kako se mu v  trebuh krade negotovost.« » Od obiska v Berlinu se Wernerju v prsih razrašča velik strah. Prišel je postopoma, počasi, kakor sonce počasi potuje čez nebo, zdaj pa se zaloti, da pisari pisma Jutti, v katerih mora zaobiti resnico, v kateri mora govoriti, da je vse lepo, ko v resnici ni lepo.«

Nenavadni opisi fizičnih značilnosti oseb spominjajo na Bartolove. »Višji narednik Reinhold von Rumpel ima enainštirideset let, ni še prestar, da ga ne bi mogli povišati. Ima vlažne rdeče ustnice, bleda, skoraj prozorna lica, kot fileta surovega morskega lista, in občutek za pravilnost, ki ga redkokdaj pusti na cedilu.« Pri opisu me je očaral file surovega morskega lista.

Življenje je tvoje. »»Tvoja težava, Werner, je to, da še zmeraj verjameš, da je tvoje življenje tvoje,« reče Frederick.«

Ko živimo, ni nujno, da smo živi. »Ne bi bili radi živi, preden umrete?«

»Znanost, dragi dečko, je sestavljena iz zmot, vendar iz zmot, v katere je prav, da zablodimo, ker nas polagoma pripeljejo k resnici.« Morda je tako tudi z življenjem.

Tudi moja mama se nerada spominja stvari, ki jo spominjajo na vojno. »V štiridesetih letih se je življenje v Franciji ves čas vrtelo okrog vojne, vojna je bila središče, iz katerega je vse izhajalo. Marie-Laure še zdaj ne more nositi prevelikih čevljev ali povohati kuhane repe, ne da bi se ji obrnil želodec. Ne more poslušati seznamov imen. Seznamov nogometnih ekip, navajanj na kocu revij, predstavitev na fakultetnih sestankih – zmeraj jo spomnijo na sezname ujetnikov, na katerih ni bilo nikoli očetovega imena.«

Srečo si moramo sestaviti. Ni kar vseobsežna. »Je srečna? Vsak dan je nekaj časa gotovo srečna. Kadar recimo stoji pod drevesom in posluša, kako listje drhti v vetru, ali kadar odpre paket kakega zbiratelja in ven puhne znani morski vonj po školjkah. Kadar se spomni, kako je Helene brala Julesa Verna in je zaspala zraven nje, vroče teže punčkine glave na rebrih.«

Hiša

Ivana Djilas

Konec me je malo presenetil. Ob optimističnih opisovanjih težav sem kljub temu pričakovala malo boljši konec. Pri tem ne mislim pisanja, ampak boljši izid za junake zgodbe. Ker slab izid pripelje slabe občutke brezizhodnosti. Je pa dobro, da je konec nekoliko fantastično izpeljan. Tako je bralcu dan vsaj miselni izhod, da konec ni realen. Čeprav vsebinsko zelo lahko pride do podobne situacije.

Sicer mi je bila knjiga blizu, dogaja se tu, okoli nas, s podobnimi ljudmi, ki jih srečujemo na ulicah, v vsakdanjem življenju. Tudi, ko kupujemo ali oddajamo stanovanje. In, ko razmišljamo, kaj je tisto, kaj so naše stvari s simbolnim pomenom, ki jih ne moremo pogrešati ali prepustiti komerkoli.

O tem, da za velike odločitve rabimo pogum, da si ne premislimo. "Sto fotografij? Ampak jaz bi rada dala oglas danes, takoj, preden se premislim. Preden me zapusti ves pogum. Rada bi, da bi bilo vsega skupaj že konec. Da bi se sprememba življenja zgodila takoj."

O prenavljanju življenja. "Je pa tudi nekaj užitka v izbiranju novega življenja. Selimo se. Nova ulica, novi sosedje, nove navade, nov pogled skozi okno. Spet bo minilo nekaj let, preden vse to novo postane že znano in nezanimivo. Živimo v svetu, v katerem sta novo in sveže največji vrednoti. Ob vsem tem novem tudi staro telo in partnerski odnosi postajajo bolj znosni, kar malo zažarijo v novem kontekstu."

Še veliko je besedila, s katerim bi lahko pustila sled v tem blogu. Je najbolje kar prebrati knjigo.

Nočni vlak v Lizbono

Pascal Mercier

Nahtzug nach Lissabon. Razmišljana pisatelju lepo tečejo, a nisem bila prava bralka zanje.

Midva

David Nicholls,

Us. Knjiga o odnosih med člani družine, popotovanju, umetnosti , bere se pozitivno, z elementi humorja. Mestoma me je spomnila na Gradišnikove potopise.

V zadnjih poglavjih se najde veliko lepega o odnosih.

O posebnostih študija umetnosti. »Kmalu zatem je Albie oznanil, da bo življenje posvetil konjičku. Zakaj sem vprašal Connie, ne more študirati česa bolj praktičnega in tisto, kar ga veseli, početi konec tedna in ob večerih kot vsi drugi? Ker študij, ki temelji na umetnosti, ne deluje tako, mi je pojasnila; potrebuje spodbudo, da razvije svoje slovito oko, naučiti se morati uporabljati fotografski aparat...« O umetnosti, ki je koristna nekoristnost.

O spolnosti in izbiri izrazoslovja. "Pri najini starosti preveč podrobnosti lahko povzroči določen nemir in zadrego, poleg tega je težava tudi v besedišču. Znanstveni izrazi, ki so klinično pravilni, ne prikličejo opojne naslade, intenzivnosti itd.«

»Če daš vse od sebe, ti uspeh zagotovo ne uide.« Penelope Fizgerald, Knjigarna

O tem, kakšne vrste obžalovanje je lahko žalost. »Zato nisem razumel, zakaj sem tako strašno žalosten zaradi mamine smrti, ko pa nisva bila tako povezana, in nazadnje se mi je posvetilo, da je žalost morda prav tako obžalovanje za tistim, česar nismo nikoli imeli, kot bridkost zaradi izgube."

Velika prednost poraza je v tem, da si, ko ga enkrat sprejmeš, vsaj lahko odpočiješ.

Belo se pere na devetdeset

Bronja Žakelj

Knjiga se je res hitro prebrala, tako kot so mi rekli v knjižnici. Tudi zaradi tega, ker se dogaja v našem času in čisto blizu nas. Na naših ulicah, v naših trgovinah, šolah, z istimi blagovnimi znamkami. Z dogodki, ki so obeležili tudi naše otroštvo in mladost. Z obrazi, ki smo jih srečevali tudi mi. Najbrž tudi njo, nevedoč, kakšna zgodba se skriva v njej. Za vsakim obrazom se skriva zgodba. Sicer me je pisanje mestoma spominjalo na Vojnovićevo v Figi. Najbrž zato, ker sem si del zgodbe predstavljala na Vojkovi, pa tudi, ker se del dogaja v podobnem času.

O očeh. "Dada gleda v prazno in potem zajame sapo in potem me pogleda z očmi, ki jih ne razumem. Vse njene oči poznam, ampak teh ne razumem. Gleda me dolgo, ne reče nič. Diha težko in sunkovito in zelo naglas. Ne reče nič."

O besedah brez pomena. "Dnevi so potem čudni. In vsak je drugačen.

Največkrat mislim, da bo šlo, in da bom enkrat spet zdrava. Zaupam si. Mirna sem, čisto notri v sebi, globoko v trebuhu, sem mirna. Takih dni je veliko.

Ampak včasih me je tudi strah, zelo strah. Včasih se strah vame splazi počasi in obtiči, tam nekje, kjer bi moral biti zrak. Spet drugič pa butne vame sunkoma. Me preseneti, spodnese, spodreže. Ko grem po ulici, ko se peljem na avtobusu, ko so obiski. Včasih se to zgodi in takrat so moje noge hrome. Takrat rečem: "Strah me je, da bom umrla." Ali pa rečem: "Kaj pa, če ne bo šlo?" In takrat drugi, skoraj vsi drugi, vedno hitro rečejo: "Ne govori tega!" Ali pa rečejo: "Seveda bo šlo, pozdravila se boš, samo močna bodi."

Težko poslušam te stavke brez vsebine. Vem, da me hočejo tolažiti, ampak kaj pomenijo te besede brez pomena? Kaj pomeni biti močan? Kaj je sploh to? In kaj bo, če jaz te njihove moči nimam dovolj? Mar tudi to, da se bojim, pomeni, da sem brez moči? Se ne bom pozdravila, če me je včasih strah? (158/159)

O stvarnem pristopu. "Branka ne reče: Nič se ne bo zakompliciralo," ampak reče: "Počakajmo na rezultate." Ko to reče, mi odleže.

Članek v Delu.

Mladina

Pobran

Nadine Gordimer

The Pickup. Nekako me ne potegnejo afriške zgodbe, čeprav je bila ta pisana izpod peresa nobelove nagrajenke.

Pojdiva v drugo deželo …

Drugo se razume

samo reci besedo.

(William Plomer)

Daleč stran

Spomini malega vojaka

Ishmael Beah

A long way gone. Najprej se mirno začne, potem pa preveč krute vojne. Sierra Leone.

Življenje in pol

Sony Labou Tansi

La vie et demi. Nekako mi ne stečejo ti afriški romani. Bolje je bilo z Zmagovalko, najbrž zato, ker je pisanje tudi nekoliko evropsko.

Aké

Wole Soyinka

Beseda Nobelovemu nagrajencu lepo teče, tudi prevajalcu v slovenščini. Od nekdaj so mi blizu zgodbe, ki so pisane v prvi osebi ednine, tudi ta zveni prepričljivo, verjetno je v njej tudi kaj avtobiografskega. Sicer me zgodba ni prav vpotegnila, mogoče mi bo bolj blizu kdaj kasneje.

"Rojstni dan ne pride kar sam od sebe, temveč je treba ljudi spomniti, da je rojstni dan." Ljudi je treba torej povabiti.

V srcu dežele

J.M.Coetzee

In the heart of the country. Pred menoj jo je brala mama, rekla je, da je šla preko nje po diagonali, ker je preveč zamorjena. Kljub temu sem jo začela brati z nekim pričakovanjem in začela z optimizmom, a ni trajalo dolgo. 

O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo

Elena Ferrante

Storia di chi fugge e di chi resta. V slovenski različici naslova so kar tri vejice.

Zadnji del trilogije Elene Greco na začetnih straneh ni veliko obetal, je pa kmalu zatem zgodba spet vpotegnila vase. Ob branju se nenehno postavlja vprašanje – je zgodba avtobiografska? Ali vsaj deloma? Naslednja misel pa je, da so Dnevi zavrženosti nadaljevanje zgodbe, ki se konča v tem tretjem delu.

Zanimivi so opisi občutenj. »Ni več zdržala, vstala je, ko je Nadia še govorila, in odšla z Gennarom ven, z mučno energijo v sebi, ki jo je, ker se ni imela kam izliti, zvijala v želodcu.«

Misli Gigliole Spagnuolo. »Nikoli me ni imel rad. Z mano se poroča, da bo imel zanesljivo služkinjo, vsi moški se poročajo zaradi tega. In kar naprej mi govori: kaj zaboga, počnem s tabo, ničesar ne znaš, nisi pametna, brez okusa si, to lepo stanovanje je potrateno, s tabo vse postane navaden drek.«

In Elene Greco. »«Stvari me niso več zanimale, ni mi več uspelo skrbeti niti za videz. Sicer pa, za koga naj bi se urejala? Nikogar več nisem videvala razen Pietra, ki se je do mene vedel vljudno, a čutila sem, da sem zanj senca.«

»Zakaj sem edini, ki si ne zasluži, da bi kaj vedel?« Vsi vejo.

Sposobnost razločevanja pravil v neredu.