Zadnja beseda

Hanif Kureishi

The last word. Zadnje čase mi pridejo pod roke knjige, ki spomnijo na Nevarna razmerja. Prej Milekova, potem Kundera, zdaj Kureishi, čeprav slednji ne eksplicitno med besedami romana, nanje spomni pisec spremne besede. Razmišljala sem, kako naj si označim knjigo, da se bom kasneje spet spomnila o čem je šlo. Odnosi sem si rekla. In to je pravzaprav vsebina nevarnih razmerij, čeprav so tista (Leclosova) precej bolj usodna.

Razveselil me je odličen prevod Polone Glavan, ki je bralnosti knjige dodal piko na i. Kot rečeno, lepo se je brala in vsake toliko spomnila na kakšno življenjsko situacijo.

»Veš ko z nekom končaš in rečeš, da nisi več zaljubljen, hočeš v resnici reči, da nisi bil nikoli zares zaljubljen.« Brez komentarja.

»Zadnjič sem moral z nožem seči v opekač in bilo je tako nevarno, da tega nisem mogel prenesti. Prepričan sem, da bo doletelo tudi vas – želja po udobju in zadovoljstvu.« Doletelo me je oboje – z nožem v opekač in želja po udobju in zadovoljstvu, ki najbrž doleti marsikoga.

»… da je bila popolnoma v redu ženska, s katero se nihče ne bi smel poročiti. Zaljubiš se, potem pa vmes spoznaš, da si na milost in nemilost prepuščen otroštvu nekoga drugega. Čez čas na primer ugotoviš, da pravzaprav živiš v naročju ženine matere. Zmotil sem se. Popolnoma razumljivo.«

»In poglejte, kaj se zgodi Learu. Drugim dovoli, da ga ponižujejo, celo spodbuja jih k temu. Človek zagotovo lahko ostane vitalen in živ, če se čuti močnega.« »Kako pa to doseže?« »Reči moram, gospod, da sem se tu nečesa naučil. Naučili ste me, da ustvarjalnost omogočajo frustracije. Bojujete se s snovjo in postajate iznajdljivi, celo vizionarski.« n še naprej o umetnosti: »Umetnost je simboličen sen o življenju, ki presega to, iz česa izhaja, v resnici pa tudi vse, kar je o njem rečeno.«

O razmerju med žensko in umetnostjo. »Ženski se ni mogel v celoti predati, potreboval je čas za razmišljanje in pisanje. Če dobro pomisli, ima umetnost pravzaprav raje kot življenje.«

O raznih počutjih moškega. »Prijateljice ima. Že zdaj čvekajo in delajo načrte. Počutim se samega.«

»… in o ženskah je v bistvu razmišljal kot o služkinjah.«

»Vi se greste spreminjanje, medtem ko se grem jaz pozabljanje, pozabljanje pa je najlepši fizični luksuz, topla, dišeča kopel za dušo. Se privrženec Čuang Ceja, zavetnika demence, ki je svetoval:«Sedi in pozabi.««