Pierre
J. Mejlak
Dak li
l-Lejl Iħallik Tgħid (What the night lets you say). Med branjem je večkrat prišla pomisel, da
je kratke zgodbe zapisal slovenski pisatelj. Najbrž mi je zaradi odličnega
prevoda Andreja Pleterskega beseda zvenela tako domače. Še posebej se mi je ta
občutek prikradel pri zgodbi o veleposlanici, ki je najbrž lahko univerzalna za
katerokoli državo izvora.
Prva zgodba o uhanu (najbrž je to realnost
življenja, čeprav me ob tem objame neke vrsta žalosti). Kmalu bi prekinila
branje pri drugi zgodbi - o možu in
likalni deski. Bala sem se namreč, da bodo vse podobno kafkovsko zamorjene. Sem
nadaljevala in našla marsikatero zanimivo, čeprav se jih je kar precej dotikalo
nenavadnih ljubezenskih zgodb in smrti.
»Smešno, kako hitro se življenje lahko zasuka. V
enem trenutku si zgoraj – samozavesten, da te nič ne more potolči, niti vsi
lizuni niti urnik, nabit s sestanki – v naslednjem pa si naenkrat na dnu, kot
kuščar, ki se skriva v suho grajenem zidu, preveč oprezen, da bi zapustil svojo
luknjo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar