Carlos Ruiz Zafón
El
Laberinto de los Espíritus. Naneslo je, da sem eno za drugo brala knjigi katalonskih
avtorjev. Ta je zadnji, četrti del zgodbe o Danielu Martinu in pokopališču
knjig. Ima skoraj 100o strani, in moram priznati, da čeprav sem začela branje z
veliko energije, sem prišla nekje do četrtine. Preveč balasta. Preveč opisov in
stranskih zgodb. Sicer se lepo bere, vsa pohvala avtorju za čudovite opise
občutij in stvari, gotovo gre hvala za to tudi prevajalki, ker slovenska beseda
lepo teče. Spet se mi je pojavila pomisel, da so znani avtorji plačani po
številu strani. Morda pa mu delam krivico, gotovo se nekje v zadnjih treh
četrtinah pojavi napeta zgodba.
»Takrat sem bil
dejansko še otrok in gotovo je bil svet še prevelik zame, toda ne glede na to,
koliko izgovorov lahko natrosim, še vedno v ustih čutim grenek priokus sramu
zaradi strahopetne šibkosti, ki se me je polastila in, ki je, tudi po vseh teh
letih, nisem imel poguma priznati tistemu, ki sem mu bil to dolžan.«
» Spomini, ki jih
zakoplješ v molk, te nikoli ne nehajo preganjati.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar