Bronja
Žakelj
Knjiga se je res hitro prebrala, tako kot so
mi rekli v knjižnici. Tudi zaradi tega, ker se dogaja v našem času in čisto
blizu nas. Na naših ulicah, v naših trgovinah, šolah, z istimi blagovnimi
znamkami. Z dogodki, ki so obeležili tudi naše otroštvo in mladost. Z obrazi,
ki smo jih srečevali tudi mi. Najbrž tudi njo, nevedoč, kakšna zgodba se skriva
v njej. Za vsakim obrazom se skriva zgodba. Sicer me je pisanje mestoma
spominjalo na Vojnovićevo v Figi. Najbrž zato, ker sem si del zgodbe
predstavljala na Vojkovi, pa tudi, ker se del dogaja v podobnem času.
O očeh. "Dada gleda v prazno in potem
zajame sapo in potem me pogleda z očmi, ki jih ne razumem. Vse njene oči
poznam, ampak teh ne razumem. Gleda me dolgo, ne reče nič. Diha težko in
sunkovito in zelo naglas. Ne reče nič."
O besedah brez pomena. "Dnevi so potem
čudni. In vsak je drugačen.
Največkrat mislim, da bo šlo, in da bom enkrat
spet zdrava. Zaupam si. Mirna sem, čisto notri v sebi, globoko v trebuhu, sem
mirna. Takih dni je veliko.
Ampak včasih me je tudi strah, zelo strah.
Včasih se strah vame splazi počasi in obtiči, tam nekje, kjer bi moral biti
zrak. Spet drugič pa butne vame sunkoma. Me preseneti, spodnese, spodreže. Ko
grem po ulici, ko se peljem na avtobusu, ko so obiski. Včasih se to zgodi in
takrat so moje noge hrome. Takrat rečem: "Strah me je, da bom umrla."
Ali pa rečem: "Kaj pa, če ne bo šlo?" In takrat drugi, skoraj vsi
drugi, vedno hitro rečejo: "Ne govori tega!" Ali pa rečejo:
"Seveda bo šlo, pozdravila se boš, samo močna bodi."
Težko poslušam te stavke brez vsebine. Vem, da
me hočejo tolažiti, ampak kaj pomenijo te besede brez pomena? Kaj pomeni biti
močan? Kaj je sploh to? In kaj bo, če jaz te njihove moči nimam dovolj? Mar
tudi to, da se bojim, pomeni, da sem brez moči? Se ne bom pozdravila, če me je
včasih strah? (158/159)
O stvarnem pristopu. "Branka ne reče: Nič
se ne bo zakompliciralo," ampak reče: "Počakajmo na rezultate."
Ko to reče, mi odleže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar