La lenteur. Podobno
kot Slavje nepomembnosti me je na začetnih straneh knjiga močno pritegnila, v
teku zgodbe pa mi je pozornost padla in sem do konca brala bolj po diagonali.
»V vsakdanji govorici beseda hedonizem označuje nemoralno
nagnjenost k užitkarskemu, če ne celo k grešnemu življenju. Kajpak gre za
pomoto. Epikur prvi velik teoretik užitka je srečno življenje pojmoval na
skrajno skeptičen način; užitka je deležen človek, ki ne trpi. Potemtakem je
prav trpljenje temeljni pojem hedonizma: človek je srečen, če se zna izogniti
trpljenju; in ker užitki ponavadi prinašajo s seboj več gorja kot zadovoljstva,
Epikur priporoča le zmerne in skromne užitke. Za epikurejskim naukom se skriva
melanholično ozadje: človek, vržen v gorje sveta, ugotavlja, da je edina
zanesljiva in trdna vrednota samo užitek, pa naj je še tako neznaten, užitek,
ki ga lahko sam užije; požirek hladne vode, pogled v nebo (skozi okna ljubega
Boga), nežen dotik.«
Tudi Kundera, podobno kot Milekova, mislim da v Razpoloženi za
Pariz, veliko pozornosti namenja razčlenjevanju Laclosevim Nevarnim razmerjem.
Na strani 15 se začne zapis o primerjavi plesalcev s politiki,
sloneč na Pontevinu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar