Samo jaz

Jojo Moyes

Still me. Tudi tretji del trilogije (Ob tebi, Brez tebe, Samo jaz) pritegne z zgodbo, ki bralke ne izpusti do konca (morda je bolj zanimiva za bralke kot za bralce).

Veliko gre za odnose. Profesionalne, zasebne, medosebne. »Ampak on ni več tisti, ki mu poveš stvari. Vsakodnevne malenkosti. In te stvari so pomembne.«

Občutek, da moraš čim več doživeti. »Domov sem se vrnila, ko se je že stemnilo. Zeblo me je in utrujenost je pregnala nemir. Ni me spremljal tisti vztrajni newyorški občutek, da nekaj zamujam, ker bom ostala doma.« Podoben občutek me vedno preveva, ko obiščem kakšen nov kraj. Da bi ga doživela v vsem, da bi posrkala kraj in njegovo življenje.

O pusti nedelji, kot pri Parnem valjku. To je lahko tudi razlog, da v življenju storiš nekaj drugega, drugače. »Nedelja se je raztezala pred mano kot pustinja, zato sem privolila.«

Naključje? Ali pa nezavedno preberem stran v celoti, preden jo začnem vrstico za vrstico? Ko sem začela brati stran 260, so mi misli odplavale k pohištvu Ikeje. Na koncu strani piše »Z omaro. Ikejino. Kupila jo je in je ni mogla sama sestaviti, zato sem rekel, da ji bom pomagal.«