Elena Ferrante
Storia di chi
fugge e di chi resta. V slovenski različici naslova so kar tri vejice.
Zadnji del trilogije Elene Greco na začetnih
straneh ni veliko obetal, je pa kmalu zatem zgodba spet vpotegnila vase. Ob
branju se nenehno postavlja vprašanje – je zgodba avtobiografska? Ali vsaj
deloma? Naslednja misel pa je, da so Dnevi zavrženosti nadaljevanje zgodbe, ki
se konča v tem tretjem delu.
Zanimivi so opisi občutenj. »Ni več zdržala,
vstala je, ko je Nadia še govorila, in odšla z Gennarom ven, z mučno energijo v
sebi, ki jo je, ker se ni imela kam izliti, zvijala v želodcu.«
Misli Gigliole Spagnuolo. »Nikoli me ni imel
rad. Z mano se poroča, da bo imel zanesljivo služkinjo, vsi moški se poročajo
zaradi tega. In kar naprej mi govori: kaj zaboga, počnem s tabo, ničesar ne
znaš, nisi pametna, brez okusa si, to lepo stanovanje je potrateno, s tabo vse
postane navaden drek.«
In Elene Greco. »«Stvari me niso več zanimale,
ni mi več uspelo skrbeti niti za videz. Sicer pa, za koga naj bi se urejala? Nikogar
več nisem videvala razen Pietra, ki se je do mene vedel vljudno, a čutila sem,
da sem zanj senca.«
»Zakaj sem edini, ki si ne zasluži, da bi kaj
vedel?« Vsi vejo.
Sposobnost razločevanja pravil v neredu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar