Ivana Djilas
Konec me je malo
presenetil. Ob optimističnih opisovanjih težav sem kljub temu pričakovala malo
boljši konec. Pri tem ne mislim pisanja, ampak boljši izid za junake zgodbe.
Ker slab izid pripelje slabe občutke brezizhodnosti. Je pa dobro, da je konec
nekoliko fantastično izpeljan. Tako je bralcu dan vsaj miselni izhod, da konec
ni realen. Čeprav vsebinsko zelo lahko pride do podobne situacije.
Sicer mi je bila
knjiga blizu, dogaja se tu, okoli nas, s podobnimi ljudmi, ki jih srečujemo na
ulicah, v vsakdanjem življenju. Tudi, ko kupujemo ali oddajamo stanovanje. In,
ko razmišljamo, kaj je tisto, kaj so naše stvari s simbolnim pomenom, ki jih ne
moremo pogrešati ali prepustiti komerkoli.
O tem, da za
velike odločitve rabimo pogum, da si ne premislimo. "Sto fotografij? Ampak
jaz bi rada dala oglas danes, takoj, preden se premislim. Preden me zapusti ves
pogum. Rada bi, da bi bilo vsega skupaj že konec. Da bi se sprememba življenja
zgodila takoj."
O prenavljanju
življenja. "Je pa tudi nekaj užitka v izbiranju novega življenja. Selimo
se. Nova ulica, novi sosedje, nove navade, nov pogled skozi okno. Spet bo
minilo nekaj let, preden vse to novo postane že znano in nezanimivo. Živimo v
svetu, v katerem sta novo in sveže največji vrednoti. Ob vsem tem novem tudi
staro telo in partnerski odnosi postajajo bolj znosni, kar malo zažarijo v
novem kontekstu."
Še veliko je besedila, s katerim bi lahko pustila sled v tem blogu. Je najbolje kar prebrati knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar