Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov

Marry Ann Shaffer, Annie Barrows

The Guernsy Literary and Potato Peel Pie Society. Zgodba je vpletena v medsebojna pisma nastopajočih oseb, tako kot pri Joycevih pismih Nori. V dobriknjigi sem se kasneje podučila, da gre za pisemski roman. To dejstvo, množica imen in decembrski čas branja, so morda botrovali prvemu vtisu, da je knjiga nekoliko raztreseno sestavljena in je bilo zato toliko teže najti koncentracijo za sestavljanje zgodbe ob branju. Tako se mi je primerilo, da sem prvo tretjino knjige brala brez prave zbranosti, pri drugi sem brala bolj po diagonali in celo kakšno pismo preskočila, a brala naprej le zaradi tega, ker so mi knjigo priporočile prijateljice in bi nekaj moralo biti na tem. Pri tretji pa me je zgodba vpotegnila, tako da sem se po koncu knjige spet vrnila na začetek in še enkrat z zanimanjem prebrala prej preskočeno. Kje pa piše, da je treba knjigo brati po vrsti od prve do zadnje črke?

Prav v tej knjigi tudi piše, da samo zaporedje resničnih zgodb še ni knjiga, da vsaka knjiga potrebuje osrednjo temo. (Saj ta jo je imela, le malo zbranosti je treba bilo.) Dogaja se med drugo svetovno vojno in po njej, večinoma na Guernseyu. O zgodbi sami spet ne bi kaj dosti pisala, da ne vzamem motiva za branje, pa tudi o tem lahko vsakdo najde veliko zapisanega na spletu. Raje bom sledila mojim raznobarvnim zaznamkom in, tudi zase, izpisala kakšno misel, ki me bo kdaj kasneje spomnila na utrinke knjige.

Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem, kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če hočeš, da neznosno postane znosno.«

Dawsey, ki je z zanimanjem bral Charlesa Lamba (in na sliki občudoval njegovo lepo oblikovano glavo), je napisal, da je pri branju skrbno pazil, da ne bi prehitro prišel do konca. Tudi meni se je že primerilo, da sem kakšno knjigo brala bolj počasi, da bi užitek s knjigo trajal dlje. Ali pa, ko sem knjigo prebrala do konca in jo odložila na mesto, kjer je čakala na vrnitev v knjižnico, sem pogrešala njeno sopotništvo, ki me je dotlej spremljalo kakšen teden, dva ali tri.

Juliet, glavne junakinje, se je poleg literarne in medčloveške zgodbe, dotaknila tudi ljubezenska. V situaciji z dvema moškima se ji je primerilo, da je eden (Dawsey) »odšel, ne da bi se ozrl. Najraje bi se razjokala. Namesto tega sem povabila Marka noter in poskušala dajati videz ženske, ki jo je pravkar doletelo prijetno presenečenje.« Kot Emmi Thompson v Love Actually, ko je pričakovala, da bo za božično darilo od moža prejela ogrlico, ki jo je slučajno videla v njegovem žepu suknjiča, pa jo je pod jelko čakal cede Joni Mitchell in je zaradi otrok zaigrala to tako imenovano »prijetno presenečenje«. Juliet se je ob zaljubljenosti »prepuščala vznesenosti«, kar je dokaj praktično za užitje dne (in s tem življenja) v odmerjenih obdobjih, ko obstaja možnost za srečo. Je pa skrbno pazila, da bi se obnašala podobno, kot v časih Prevzetnosti in pristranosti (op. Dawsey ni daleč od Darcya) in »zadostila pravilom vljudnosti.«

Prikladen je tudi opis situacije, ko nekdo s svojim (slabim) razpoloženjem vpliva tudi na druge: »…vendar sem čutila, kako se je njegova nejevolja razlezla po sobi.« Ali pa opis človeka, ob katerem čutimo, da se je žalost zalezla vanj, ko pravi, da »pestuje skrivno bridkost.« S preteklostjo se je torej treba naučiti živeti: »… vendar je to pač nekaj, kar se ti je zgodilo, in se ne moreš pretvarjati, da se ni.«

Kot avtorici sta navedeni dve, Mary Ann Shaffer in njena nečakinja Annie Barrows, ki je tetino delo dokončala zaradi njene bolezni. Zadnje čase vse bolj spoznavam in se lahko strinjam z glavno avtorico v njeni spremni besedi, da nam umetnost in kultura pomagata ne samo pri polnejšem življenju, ampak pri premoščanju težjih trenutkov. »Upam tudi, da bo knjiga ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.« (op. pozabila je na ples)

Op. Na Guernseyu je petnajst let v izgnanstvu preživel tudi Victor Hugo. V tem času so bili izdani Les Misérables, takrat pa je napisal med drugim tudi Les Travailleurs de la Mer in L'Homme Qui Rit. Še ena zanimivost v zvezi z njegovim bivanjem na tem Kanalskem otoku je tudi, da je beseda, ki se je uporabljala na Guernseyu za ligenj, včasih tudi za hobotnico (pieuvre), postala del francoskega jezika kot posledica njene uporabe v eni izmed njegovih knjig. 

Krive so zvezde

John Green

The Fault in Our Stars. Ob branju knjige sem najprej dobila asociacijo na Giordanovo Samotnost praštevil, s tem da je poanta zgodbe v samotnosti Mattije in Alice nekje drugje. Če je poanta pričakovanje konca, lahko to najdemo prej v Kluunovi zgodbi, ki je zaradi avtobiografskega značaja precej bolj pristno in neposredno izpovedana. Pričakovanje konca je na način, ki dotakne, obravnavano tudi v filmih My life without me in Now is good (»Our life is a series of moments … let them go.«). Na komičen način pa naj bi bila tovrstna zgodba predstavljena v filmu The bucklet list, kjer pa je zapeljana pretirano hollywoodsko.

Vsaka knjiga ima naslov in običajen bralec najverjetneje običajno ob branju išče tudi povezavo naslova z zgodbo. Pri tej knjigi gre za to, da so zvezde svojo (ne)naklonjenost  razporedile neenakomerno (verjamemo, da naključno). Pisatelj je povezavo s krivdo zvezd našel  v Kasijevi opazki  v tretji sceni prvega dejanja Shakespearovega Julija Cezarja: "Ne, ker so zvezde krive, dragi Brut,/po lastni krivdi smo ničemniki." (The fault, dear Brutus, is not in our stars, but in ourselves, that we are underlings). Pisatelj v pisatelju (Peter Van Houten v knjigi) namreč meni, da se je Shakespeare bridko motil. Ker, če bi bil tisti, ki je bolan bolj zdrav, ali tisti, ki je zdrav bolj bolan, jima zvezde ne bi bile tako grozovito nenaklonjene. Kajti v naravi zvezd je, da so nenaklonjene. Pisatelj v pisatelju razpravlja tudi o Bardovem petinpetdesetem sonetu, ki se začne. "Ne marmor, niti pozlačen nagrobnik knežji/ od močne pesmi te ne bo bolj trdoživ; iz nje vsebine boš sijal v podobi sveži,/ko kamen bo časa nečistega plesniv". (Not marble, nor the gilded monuments/Of princes, shall outlive this powerful rhyme;/ But you shall shine more bright in these contents/ Than unswept stone besmear'd with sluttish time.)

O vsebini pretresljive zgodbe, ki jo napolnjuje energija mladosti, prijateljstva in ljubezni najstnikov, ki so zaradi nenaklonjene usode (zvezd) prezgodaj dozoreli, ne bom pisala. Lahko samo povem, da je kljub žalostni usodi junakov, zgodba pisana optimistično, ali kot pravi ena izmed glavnih junakov Hazel Grace: »Sama verjamem, da imaš na tem svetu izbiro, kako pripovedovati žalostne zgodbe, in midva sva izbrala zabavno pot.« Tako tudi drugi junak Augustus, kljub brezizhodnem položaju obeh, stisne njeno dlan in reče: »Življenje je dobro, Hazel Grace.« Toliko o pozitivnem naklonu zgodbe, ki si jo lahko povzeto preberete v odlični spremni besedi Berte Jereb. Kot običajno v mojih blogih, bom zapisala le nekaj utrinkov iz knjige, bolj za lastno spominjanje nanjo. Vsak izmed bralcev najbrž vidi zgodbo in njena sporočila drugače, zato gotovo najde tudi svoje odlomke, ki so mu blizu.

Do vsake knjige imamo torej vsak svoj odnos. Kot tudi mlada junakinja, ki ima poseben osebni odnos do posebne knjige. »Moja zdaleč najljubša knjiga je bila Vladar vseh bolezni, vendar je drugim nisem rada omenjala. Včasih prebereš knjigo, ki te napolni z neko čudno evangelijsko gorečnostjo in si prepričan, da se zdrobljeni svet ne bo sestavil nazaj, razen če in dokler je ne preberejo prav vsi ljudje. Potem pa obstajajo knjige, kakršna je Vladar vseh bolezni, o katerih drugim ne moreš govoriti, knjige, ki so tako posebne in redke in tvoje, da se razglašanje, kako všeč so ti, zdi kot izdaja.«

Prav v tej knjigi je junakinja brala o whitmanovskem razodetju (op. najbrž gre za Walta Whitmana, 1819 – 1892), »da ni človečnost nič drugega kot priložnost, da občudujemo veličastje stvarjenja.«

V zgodbi naletimo tudi na spraševanje o vrednosti umetnosti. "Če upoštevamo končno jalovost naših prizadevanj, ali je bežni sunek pomena, ki nam ga da umetnost, sploh kaj vreden? Ali pa je edina vrednost to, da nam čas preteče čim bolj udobno?"

Nekateri skušajo tolažbo v hudem najti v razlagi, da brez hudega ne bi vedeli, kaj je dobro. A tisti, ki to doživljajo, se s tem ne zadovoljijo."Kako bi brez bolečine sploh poznali radost. To je star argument na področju razmišljanja o trpljenju. O njegovi neumnosti in pomanjkanju pronicljivosti bil lahko razpredali stoletja, ampak naj zadostuje, da obstoj brokolija ne vpliva na okus čokolade."

O zahtevnosti bolečine.""Takšna je bolečina", je rekel Augustus in se ozrl k meni. "Zahteva, da jo čutimo.""

Hazel Grace bi veliko trpljenja zamenjala za manj sreče.».. in začela razmišljati, da bi se bila pripravljena odpovedati vsem bolnim dnem, ki so mi še ostali, za nekaj zdravih.« Imela je tudi svojo teorijo o večji in manjši neskončnosti. »Nisem matematičarka, vendar vem tole: med 0 in 1 je neskončno števil: 0,1 in 0,12 in 0,112 in še neskončna množica drugih. Seveda potem obstaja večji neskončni niz števil med 0 in 2 ali med 0 in milijonom. Nekatere neskončnosti so večje od drugih neskončnosti. So dnevi, veliko dni, ko sem zagrenjena zaradi svojega brezmejnega niza. Želim si več števil, kot jih bom predvidoma dobila, in zaboga, da želim Augustusu Watersu več števil, kot jih je dobil. Ampak, Gus, ljubezen moja, ne znam ti povedati, kako hvaležna sem za najino majhno neskončnost. Ne bi je zamenjala za nič na svetu. Dal si mi večnost znotraj preštetih dnevov in za to sem ti hvaležna.«

Mogoče bi lahko našli tolažbo za končnost našega življenja v tem, da vsako življenje spočne življenje. Izhaja iz življenja. Sleherna celica izvira iz prejšnje celice. Vse celice izvirajo iz celic. Omnis cellula e cellula. Torej gre življenje neskončno naprej.

Življenje se konča. Tudi ljubezen ne more trajati večno, četudi je življenje daljše. Tako svit v dan zahaja. Nič zlatega ne traja. Nič ni večno, je zapisal princ teme, ko je s podporo svojih pomagačev zlorabil to resnico za svoje omejene namene. Izbral je svojo resnico. "Torej nisem ravno lagala. Samo izbirala sem med različnimi resnicami."

V knjigi je tudi misel, »da lahko ljudi oceniš po njihovem odnosu do natakarjev in pomočnikov.« O tem bi lahko napisala tudi celo ekspertizo o pritlehnosti ljudi, ki svojo samozavest gradijo na ljudeh, ki so odvisni od njih. In o tistih, ki so do istega človeka preveč prijazni, ko jim je nadrejen, povsem drugačen odnos pa vzpostavijo, ko jim to več ni.

O počutju ob stikih na daljavo (ali preko). "Počutila sem se skoraj tako, kot bi bil z mano v sobi, le da je bilo tako nekako bolje, kot da nisem v svoji sobi, ampak sva skupaj na nekem nevidnem, koprenastem tretjem kraju, ki ga lahko obiščeš samo po telefonu."

O tem, ko nekdo ne zna postaviti meja med mislimi, ki se mu podijo po glavi in med tem, kar sporoča ostalim: »…ker ni imela filtra med mislimi in govorom…«.

Za konec pa še malo Shakespeareja (začetek osemnajstega soneta, ki ga ni v knjigi, našla sem ga, ko sem brskala za njegovimi verzi v originalu):

"Shall I compare thee to a summer's day?

Thou art more lovely and more temperate:
Rough winds do shake the darling buds of May,
And summer's lease hath all too short a date".

Koprnenje

Natsume Sōseki (夏目 漱石)

(Srce, Kokoro, こゝろ)

Saj ne vem natančno, če sem prav povzela Ilčevo prevajanje izvirnega imena romana. V spremni besedi pravi, da je izvirni naslov Kokoro in to naj bi pomenilo »srce«, ki nosi široko paleto podpomenov, ki označujejo duševnost, čustvovanje in razum hkrati.

Ne razumem se v japonske pismenke, tudi te se edino lahko pojavijo, če jih zapišeš v prevajalnik. Sicer pa je zame, ki se še nisem srečala z Japonščino, razvozlavanje pismenk misija nemogoče. Tabele z različicami Hepburnovega sistema prečrkovanja so zame zaenkrat zanimiva vizualna izkušnja, ne vem pa, če bom v tem kratkem in izkušenj polnem življenju čas tudi za učenje tega daljnega jezika.

Roman je bil pisan v prvi četrtini dvajsetega stoletja in način pisanja presenetljivo spominja na zahodne pisce tega časa. Bartola, Moravio, Zweiga. Vse pohvale tudi prevajalcu, ki je tudi v slovenski besedi ujel duh časa. Najbrž gre za besedišče in podoben način tvorbe povedi. Za te pisce je tudi značilno, da jih pesti razmišljanje o življenju, njegovem smislu, pa tudi spogledovanje s samomorom. O spogledovanju z Zahodom pričajo tudi fotografije Sosekija, ki jih najdemo na spletu in spominjajo bolj na kakšnega gospoda s stare celine tistega časa. Po obleki, drži, pa tudi brkih, ki so na nekaterih slikah celo nekoliko po cankarjansko zaviti krožno navzgor na svojih koncih.

Literarno analizo je v spremni besedi že napisal prevajalec. Bralcu pa roman ne razkrije, kako se je končala zgodba pripovedovalca. Zaključi se namreč s sensejevim razkritjem, sklepam, da je to bistvo pripovedi, pripovedovalčeva zgodba pa ostane nedokončana.

Ilc tudi komentira temo, ki je načeta v romanu – trk med starim in novim. Razširi jo tudi na notranji konflikt junakov med starim (fevdalnim) in novim, med odgovornostjo do drugega in pehanjem za individualno srečo. Približno sto let je minilo od takrat, ko je Soseki pisal ta roman, a omenjeno razmerje je še kako sodobno. Malo je ljudi, ki imajo v svojih etičnih načelih vtisnjene kaj odgovornosti do drugih. V ožjem krogu družine še, a to gre bolj pojmovati kot del njih samih, torej odgovornosti do svojih bližnjih. Sicer pa v odnosu do soljudi težko najdemo takšne, ki bi jih vodila odgovornost v tem odnosu. Gre torej bolj za stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge. To je pač realnost, s katero je treba (znati) živeti.

Soseki v koži protagonista zgodbe razmišlja o zmotni predstavi o globini vzpostavljenega odnosa. »Takrat sem si predstavljal, da je najin odnos že prerasel v prijateljstvo, in sem od senseja pričakoval toplejših besed. Zato mi je ta nezadovoljujoči odgovor rahlo ranil samozavest.« In o dolgotrajnem odnosu med moškim in žensko. »Najbrž po nepotrebnem pretirano razpredam o tem splošno priznanem dejstvu, a misli, da med moškim in žensko, ki sta ves čas v stiku in postaneta preveč prijateljska, izgine svež občutek, v katerem se porodijo za zaljubljenost potrebni dražljaji.«

O tem, da je starejšim in bolj zrelim jasno, da ne morejo vedeti vsega in, da jih zaradi tega ni sram pred drugimi. »Nobenega drugega razloga ni, vendar včasih, ko sem bil med ljudmi in nisem poznal odgovora na vprašanje, mi je bilo nerodno, počutil sem se osramočenega, zadnje čase pa se mi neznanje ne kaže več kot razlog za nelagodje, zato me je minila volja, da bi se silil z branjem. Na kratko rečeno, postaral sem se.«

Piše tudi o izkušnji s slabimi in dobrimi ljudmi. »Morda mislite, da na svetu obstaja posebna vrsta slabih ljudi? Na svetu ne boste našli človeka, ki bi ga lahko stlačili v ta kalup. V splošnem so ljudje dobri. Oziroma vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe. Zato takšnih možnosti ne smete spregledati.« Tu gre morda tudi za zgoraj omenjeno stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge.

Tudi o tem, da je za pomiritev človeka s slabo izkušnjo treba vzpostaviti okolje, ki mu vzbuja varnost in zaupanje. »Gospejin odnos do mene je neobhodno začel vplivati na moje razpoloženje. Kaj kmalu je nemiren lesk v mojem pogledu izginil. Občutil sem, da se je srce v meni ustalilo in se lepo pomirilo. Skratka, v veliki meri lahko blagostanje dolgujem članom gospodinjstva z gospo na čelu, saj so povsem zanemarili moje nejeverne poglede in globoko sumničavo vedenje. Ker se na mojo živčnost nihče ni odzival, sem se postopoma umiril.« Lahko pa spomin na slabe izkušnje in doživljaje ali pa domišljanje nečesa, kar bi se lahko zgodilo spodbudi kemijo občutenja: »Kajti odtlej je slutnja, da stopam po enaki poti, kot jo je prehodil K., od časa do časa završala skozme kot piš vetra.«

Déjà connu. “Očitno je bilo, da se oče bolezni boji. A obenem mu ni bilo v naravi, da bi zdravnika, ki ga je prišel pogledat, posiljeval z nadležnimi vprašanji. Tudi zdravnik je zadržal misli zase in ni ničesar rekel.” In tudi: “Mati je položila upanje v najhujši obup. Kakor koli za ponazoritev očetove želje po hrani je uporabila starinsko besedo mreti (?平田?), ki se je uporabljala zgolj ob boleznih.

Za konec pa še kaj bolj spodbudnega in inspirativnega - piše tudi o prekrasno jesensko obarvanem ginkovem drevesu (Ginkgo Biloba). »Še malo in prekrasno bo. Čisto celo se obarva v jesenske barve. Tla okoli njega bodo kot poplavljena z odpadlimi zlatimi listki.« V tem času grem vsako jutro mimo ginkovega drevesa, katerega odpadli liski kot zlata preproga prekrivajo tla in razsvetlijo siv meglen jesenski dan.

Kronika ptiča navijalca

Haruki Murakami (村上 春樹)

ねじまき鳥クロニクル,Nejimaki-dori kuronikuru. The Wind-up Bird Chronicle.

Obsežen roman, 681 strani, 1,3 kg. Torej je bolje, da ga berete doma in ga ne nosite naokoli po kakšnih poteh, na primer službenih za branje na letalu. Tudi v postelji leže na boku jo je težko brati, ker si morate visoko podpreti glavo, če želite obdržati primerno bralno razdaljo. Torej najbolje sede v ležalnem fotelju, knjigo pa si naslonite na pokrčene noge, ki ste jih uprli na rob fotelja. Podobno izkušnjo sem doživela že pri Littlovem romanu Sojenice, ki je bila, če se dobro spominjam, še debelejša. Ampak oboje je bilo zanimivo branje, tako da borba s stranmi sploh ni bila tako huda. So pa v knjigi kakšni predeli, ki so uporabljeni bolj za podaljševanje romana (ne vem, če so romanopisci plačani od števila strani) in niso prav nujni za celotno zgodbo romana. Najmanj blizu so mi kakšne dogodivščine iz fronte, ki so se zgodile tako v ptiču navijalcu, kot sojenicah, mislim pa da tudi v Die Heimkher Bernharda Schlinka. Zato takšne dele velikokrat berem kar po diagonali, nanje pa se vrnem le, če kasneje v knjigi ugotovim, da sem zgrešila kakšen bistven element zgodbe. Zaradi dolgočasnega dogajanja v vojaški bazi tudi nisem mogla prebrati Giordanove knjige Človeško telo.

Murakami. Tudi v tej knjigi ostaja zvest mačkam (mačka se tokrat sprehaja po naslovnici in notranjosti knjige), vodnjakom, senzibilnemu liku prve žene, bistroumnim mladim dekletom, tanko mejo med zavestjo in podzavestjo, med realnim in surealnim, med tostranstvom in onostranstvom in zahodni glasbi. Slednjo mu očita njegov prevajalec Ilc, ki mu po članku v Bukli (oktober 2014) sodeč, ne leži preveč (sprašuje se, da ne ve zakaj je večni kandidat za Nobelovo nagrado). Saj dobro prevaja, Murakamija pa kupuje ves svet, tako da je najbrž vseeno kaj na tem, da dobro piše.

Začetno poglavje v tej knjigi je enako, kot v knjigi s kratkimi zgodbami Slon izginja. Kuhanje špagetov ob najprimernejši glasbi za to opravilo – Rossinijevi Tatinski sraki. Iskanje pobeglega mačka Noboru Wataye. Skrivnostni telefonski klic. Odkritje nenaseljene vile s kamnitim kipom ptice. Ptič navijalec. May Kashara, ki je rekla: «Če hočeš prevarati druge, moraš najprej prevarati sebe.«. Kumiko, žena, ki odide.

V romanu najdemo tudi cel kup razmišljanj.

Na primer o tem, če je resnično mogoče, da bi eno človeško bitje brezhibno razumelo drugo. »…za spoznavanje drugega potrošimo veliko časa, vložimo iskren napor, toda kako blizu pravi naravi te osebe lahko nazadnje pridemo? Ali o osebi, o kateri smo prepričani, da jo dobro poznamo, res vemo kaj tehtnega?«

O tem, da lahko izberemo različne resničnosti. »Gre za vprašanje, katero resničnost vzameš ti in katero resničnost vzamem jaz.«

O dobrem in slabem. »Najbrž obstajajo slabe stvari, ki so na prvi pogled videti dobre, in dobre stvari, ki so na prvi pogled videti slabe.«

Pri gornjem in spodnjem svetu pa ne gre za to, kateri je dober ali slab. »Ne gre za dve vrsti, eno slabo, eno dobro. Ne upiraj se toku: če je bolje iti gor, pojdi gor, če je bolje iti dol, pojdi dol. Ko boš moral gor, poišči najvišji stolp in se povzpni na vrh. Ko boš moral dol, poišči najgloblji vodnjak in se spusti na dno. Kadar toka ni, ostani pri miru. … Ko odvržeš sebe, najdeš sebe. «In ko najdeš svoj novi jaz. »Potrebovala sem čas, da sem se navadila na svoj novi jaz. Posamezne izkušnje o tem, kakšno bitje sem, kako delujem, kako in kaj čutim, sem morala dojeti drugo za drugo, si jih vpisati v spomin in nakopičiti. Večina moje notranjosti je iztekla in se razgubila. Hkrati ko sem postala novo bitje, sem se skoraj popolnoma izpraznila. Zapolniti sem morala to praznino. Z lastnimi rokami sem morala narediti reč, imenovano jaz, oziroma stvari, ki sestavljajo reč, imenovano jaz.« Murakami se večkrat vrne v iskanje sebe. »Iskanje sebe je lahko tudi spoprijemanje z brezobličnostjo, ki pa jo lahko izmamimo iz sebe le, če se sprehodimo do skrajnega roba.«

»Prešinilo me je, da lahko od tukaj odidem, ne morem pa zbežati.« No, da se vsaj oditi, ponekod še to ne (You can check out any time you like, but you can never leave). Gospod Honda pa je rekel: »Kadar moraš počakati, moraš pač počakati.«

Ponuja tudi trike, kako razplesti prepletene stvari. »Večina ljudi, ki takšnega trika ne pozna, sprejme napačne odločitve. In, ko jim spodleti, se pritožujejo in zato krivijo druge.  … trik je v tem, da začneš urejati najprej tiste stvari, ki niso tako zelo pomembne. … Začneš pri bedasti stvari, ki jo bo na prvi pogled, po kratkem premisleku prepoznal vsak. Nato tej bedasti stvari nameniš obilo časa.« »Dokler se ti ne bo razjasnilo, je najbolje, da vadiš gledanje z lastnimi očmi. Ne smeš se ustrašiti, ker to terja svoj čas. Ko neki stvari nameniš obilo časa, je to v nekem smislu maščevanje v najbolj prefinjeni obliki.«

O tem, kako preživeti v tem krvavem in nasilnem svetu. »Če nisi močan, ne preživiš. Ampak obenem je izjemno pomembno, da pozorno napnemo ušesa, da ne preslišimo niti najmanjšega šuma. Me razumete? pomembne novice so v veliko primerih povedane s tihim glasom.«

O značaju nekega človeka. »Vendar je bil, kot za takšne ljudi rado velja, strašno ošaben in samozveličaven. Vajen je bil ukazovati in niti za trohico ni podvomil o vrednotah sveta, ki mu je pripadal. Hierarhija mu je pomenila vse. Avtoritetam je slepo sledil, medtem ko je nekoga pod sabo pomendral brez najmanjšega pomisleka.« K temu gre tudi prepričanje, da v družbi »spodobno življenje dosežeš le tako, da stremiš za karseda dobrimi ocenami in da izrineš na stran karseda veliko ljudi.«

O tem, kako iztroši človeka nesmiselno prizadevanje. »Minilo je leto dni po poroki, ko sem se s tastom silovito sprl in po tistem se nisva več videla. Končno mi je iz dna srca odleglo. Nič ne iztroši človeka huje od nesmiselnega, nepotrebnega prizadevanja.«

O pogumu in radovednosti, ki sta si podobna. »Kjer je pogum, je tudi radovednost in kjer je radovednost, je tudi pogum.« In obratno.

O neizpolnjenih hrepenenjih. »Ko se navadiš, da nikoli ne dobiš tistega, po čemer hrepeniš, postopoma pozabiš celo, kaj si v resnici želiš.«

Koliko nasvetov, kako ven iz nečesa, najbolj ven iz nas samih, ki smo največja omejitev nam samim. Tudi mi sami zelo lahko dajemo nasvete drugim, kako naj presežejo njih same in njihov poseben položaj. Ampak vsak položaj je različen. Vsak človek je drugačen.

»Okolica je bila, kakor vedno, polna dejanskega sveta. Ljudje so se vsak s svojim ciljem premikali od nekod nekam drugam.«

V senci pod zelenim zmajem

Velika Ljubljana za popotnike, prešernovce ino Hrovate.

Branko Gradišnik

Tudi ob branju te knjige, ki nas po vsebinah vodi skozi Prešernove verze, se naučimo precej novega. Z drugega vidika si osvežimo zgodovino Slovencev, v nekatera obdobja književnosti, politike, doživimo spet eno neposrečeno bivanjsko avanturo družine Gradišnik, razširimo si obzorje še s kakšno etimološko razlago, odkrijemo kakšno za nas novo besedo v sicer zelo bogatem besedišču slovenskega jezika, najdemo kakšno rešitev za preživetje naroda zaradi neugodne demografske strukture in tako naprej. Skratka Slovenijo, Slovence in (veliko) Ljubljano pregledamo iz veliko vidikov, skozi različne pore od znotraj in od zunaj. Poleg tega pa si jo ponekod osvetlimo še s primerjavo s sosednjo Hrvaško.

Tudi ob službovanju na Hrvaškem, je namreč Gradišnikova družina naletela na najemniško stanovanje, kjer ni bilo (nočnega) miru. Kot v Lizboni, ali pa na počitnicah na Siciliji. Tokrat so dobili sosednje stanovalce iz Brazilije, katerih tudi siceršnja posebnost je, »da se zdramijo proti deseti uri zvečer in potem ropotajo, škrebljajo, plešejo v visokih petah (gotovo je to kaka nogometna vaja), poslušajo brazilsko glasbo in jo spremljajo z nenadnimi izbruhi grlnega jaskanja, si kuhajo, jejo, pomijejo vsake vilice posebej, potem pa vse vilice denejo skupaj in jih stresejo v ritmu sambe in govorijo »žoao« - take reči. In vse to do treh, štirih zjutraj.«

Ob opisovanju vrveža ljubljanskih ulic se ustavi ob tem, da številni ljudje govorijo v mobitel. »Tako pogosten je ta pojav, ker se dejavnosti udeležujejo razne ljudske plasti, na primer: možje, ki nadzorujejo žene, da ne bi podlegle vplivu okolja (vpliv genov je, če je otrok podoben očetu, vpliv okolja, če je podoben sosedu), žene ki naročajo možem, kaj naj kupijo na poto domov, matere, ki nadzorujejo otroke, otroci, ki se organizirajo v tolpe, preplašenci, ki se delajo, da imajo nekoga na liniji, zato da jih ne bi napadle tolpe, čudaki, ki ne marajo, da bi se opazilo, da v resnici samo nekaj čebrnjajo predse, osamljenci, ki so kupili dva mobitela, zato da imajo koga poklicati«, posebneži, ki se delajo da govorijo, da se jim ne bi bilo treba zaplesti v pogovor z ljudmi, ki jih poznajo po službeni liniji.

Govori tudi o tem, da se v Sloveniji še v današnjem času delitev dela znotraj povprečne družine »formalno še vedno drži neolitskega vzorca: žena naj skrbi za pridelavo in pripravo hrane in za vzrejo otrok, mož pa za obrambo in lov.  Ekonomski razvoj je iz te delitve, ki je biološko logična, naredil krivično razmerje, kajti bremena so neenakomerno porazdeljena. Element lova je odpadel, razen kar se tiče morda lova na druge samice. Spričo modernih metod vojevanja, je postalo tudi nemogoče, da bi mož lahko obranil dom. Tako je njegova vloga zvedena na to, da se bodisi potepa, ali poseda doma pred televizorjem. Lovljenje športnih in porno programov mu je, kot kaže, v celoti nadomestilo potrebo po lovu. Ženski bi se zdelo sicer logično, da bo mož zdaj hodil vsaj v trgovino namesto v gozd po hrano, ampak evolucijska logika je neizprosna....«

O Slovencih piše, »da nam ni na kožo pisan noben sistem, ker smo kot narod razklani bolj kot katerikoli drug narod v Evropi (razen Hrvatov) in ker kratko malo ne moremo živeti v skladu z nobeno ureditvijo. Severnjaška »vladavina prava« spravlja v blaznost polovico prebivalcev, južnjaško načelo »znajdi se« drugo polovico. Družbeni red ni fiksen, najteže pa je morda politikom, ki ne vejo, ali morajo biti korumpirani ali ne – zato je toliko afer z njimi. Če bi bili vsi politiki pošteni ali vsi skorumpirani, ne bi bilo slišati o njih nikdar nič slabega.«

Sicer pa se lahko poučimo tudi o nevrolingvističnih razlikah med narodi, posebej med Veneti in Slovani, ki v psiholoških testih izločijo različne predmete, kot tiste, ki ne spadajo v krog preostalih nanizanih. Med Slovenci naj bi bili oboji, zahodnjaki in vzhodnjaki. Da bi pravilno razumeli »multikulturno okolje«, naj bi bili torej sprejemljivi za oboje. »Mogoče so namreč različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno lahko izključujejo. To bi nam moralo pomagati, da bomo znali z več posluha sprejemati tudi mnenje tistih, ki so se nam prej zdeli neumni, čudaški, zoprni ali nerazumljivi, pa v resnici samo operirajo v drugem sistemu.«

Piše o introvertiranih politikih, ki utemeljujejo svoje delovanje na »zvestobi do samega sebe«. Pravi, da se jim nasploh slabše godi. »Ta usmeritev je namreč druga plat nezaupanja do zunanje realnosti in sama po sebi ni škodljiva. Mnoge shizoidne osebnosti, za te je značilno, da verjamejo svojemu notranjemu svetu bolj kot zunanjemu, so prebijale meje znanosti in umetnosti prav po zaslugi tega nezaupanja, ki ga je žlahtnila njihova ustvarjalnost ali intuicija. Manj prida je od te lastnosti v politiki. Ideološko nezaupanje, ki ga spremljajo rigidnost, prepričanost o lastnem prav in iskanju krivde vselej pri drugih, namreč izključuje pristajanje na drugačnost drugih, preprečuje pa tudi vsako možnost osebne rasti. Taki politiki strežejo naši potrebi po tekmovanju, ne pa naši enako močni potrebi po sodelovanju.«

Govori tudi o sreči brez alkohola in njega resničnem grehu. »Resnični greh alkohola je torej v tem – človeku prikrije, da bi lahko brez njega bil srečen.«

Iznašel je tudi pravičnejši pokojninski sistem, »ki bi temeljil na razširitvi načela osebne odgovornosti v takšnem smislu, da bi bila pokojnina toliko višja, kolikor več otrok je upokojenec pomagal spraviti h kruhu.« Otroci pri kruhu namreč polnijo pokojninsko blagajno.

Popelje nas tudi po Ljubljani in njeni okolici. Ob obisku grajskega hriba je bil včasih največji izziv vzpon. Zdaj pa, kot pravi Gradišnik, tu ni več česa početi. Vzpenjača in možnost prihoda z avtomobilom sta zamenjala vzpon. »Kdor se gor zapelje z avtom, se lahko potem zamoti vsaj s tem, da išče parking.« Ponudi nam še boljšo možnost. Da se na hrib zapeljemo z avtom, parkiramo, se dol spustimo z vzpenjačo, si ogledamo Ljubljano in vrnemo spet nazaj z vzpenjačo. Omenja tudi znamenito minigolf igrišče v Tivoliju, kjer so se svojčas perspektivni pripravniki znamenitih institucij urili v motoričnih sposobnostih (tega slednjega Gradišnik ne opisuje, omeji se bolj na posebnosti te infrastrukturne instalacije).

Štirideset pravil ljubezni

Elif Şafak (Shafak). Forty Rules of Love. Kar nekaj časa sem iskala turški naslov te knjige, a ga nisem našla. Z nobenim trikom skakanja med angleškimi in turškimi stranmi wikipedije, vmesnimi prevodi, iskanjih po drugih spletnih straneh ali pa preko kombinacij z Rumijem in Šamsom iz Tabriza. Neuspešno. Če ve kdo, kakšen ima ta roman naslov v Turščini, se priporočam.

V knjigi je bolj navdihujoč Šamsov del zgodbe, ki je sicer pisan bolj starinsko, Ellin je nekoliko puhel in spominja na ameriške filme kot so You've got mail ali kaj podobnega, le na koncu, ko se v nasprotju z ameriškimi konci zgodb izneveri tradiciji, tudi ne niha, kot je to počela z roko na kljuki avtomobilskih vrat Maryl Streep v Bridges of Madison County.

Sicer v Ellini zgodbi najdemo vzporednice z navadnimi zgodbami gospodinj in mater. Tako ji na primer hčer nekje med prepirom reče: »Mislim, da name projiciraš svoje strahove.«

Ali pa primer, ko sta v kratkem časovnem razdobju po naključju do nje prišla dva dogodka, ki pa sta bila močno povezana med seboj. »Za trenutek je obmirovala in se stresla ob misli, da neka skrivnostna sila v vesolju – ali pa ta pisatelj, kdorkoli pač je – vohuni za njo. Morda je knjigo napisal vnaprej vedoč, kakšne vrste človek jo bo prebral. Ta pisatelj je imel kot svojega bralca v mislih prav njo. Ne da bi vedela, zakaj, jo je ta misel hkrati plašila in vznemirjala.« Kot v Trumanovem showu. Tudi meni se je zgodilo bralno naključje. Do stavka »Na ta zadnji oktobrski dan je bil zrak naenkrat mrzel in vetrovi močnejši, oznanjali so odhod jeseni.« sem prišla prav na oktobrski dan, ki sicer ni bil zadnji v mesecu, bil pa je prvi dan v oktobru, ko je bil zrak naenkrat mrzel, vetrovi pa močnejši.

Ali pa, ko knjiga spomni, da bi morali živeti sedanjost. »Osredotočal se je na trenutek in vse, kar ni bilo zdaj, je bilo iluzija. Iz istega razloga je verjel, da nima ljubezen nič opraviti z načrti za jutri ali spomini na včeraj. Ljubezen je lahko samo tukaj in zdaj. Sufi sem otrok sedanjega trenutka. Res čudno je, da to rečeš ženski, ki vedno preveč misli na preteklost in še več na prihodnost, nekako pa se nikoli ne dotakne sedanjosti.«

»Zdravniki so rekli, da imam še šestnajst mesecev. Morda se motijo. Morda imajo prav. Ne morem vedeti. Vse kar ti lahko dam je je zdajšnji trenutek. To je vse, kar imam sam. A resnica je, da nihče nima več od tega. Samo pretvarjamo se radi, da imamo.

Po Šamsu pot k resnici (maquamat) obsega sedem stopenj, skozi katere mora vsaka duša, da bi dosegla Enost. Morda bi temu lahko rekli stabilna uravnoteženost ali mirna zadovoljnost. V prvi stopnji je duša ujeta v posvetna iskanja. Večina ljudi obtiči tam, borijo se in trpijo v službi svojih nižjih jazov, vendar vedno krivijo druge zaradi svoje nepretrgane nesreče. Če in ko se posameznik zave ponižanega položaja duše, tako da začne delati na sebi, se lahko preseli na naslednjo stopnjo, ki je na nek način nasprotna prejšnji. Namesto, da bi krivil druge, je tak človek dosegel stopnjo, ko krivi sebe, včasih do točke, da sam sebe izbriše in stopi na potovanje k notranjemu očiščenju. V tretji fazi je oseba zrelejša, šele takrat se preda znanju in kaže potrpežljivost, vztrajnost modrost in ponižnost. Svet bo spet nov in poln navdiha, je pa zato tudi za ljudi past, da tam obstanejo. V četrti fazi se je posameznikovo zavedanje spremeni v višjo raven zavesti. Velikodušnost, hvaležnost in neomajno zadovoljstvo, ne glede na težave v življenju. Naslednja faza je zadovoljstvo z vsakršno situacijo, vsakdanje stvari takšnih ljudi ne zanimajo. Nadalje postane človek ustrežljiv in oddaja energijo vsakomur, ki prosi zanjo. Zadnja faza pa je popolno človeško bitje. V potovanju po teh fazah ni nobenega zagotovila o nepretrganem napredku, vedno obstaja nevarnost za padec v prejšnjo fazo in včasih iz vzvišene faze nazaj na prvo.

Še nekaj izsekov iz knjige.

»Nekateri ljudje »podrejanje« napačno razumejo kakor šibkost, čeprav je vse prej kakor to. Podrejanje je oblika mirnega sprejemanja razmer vesolja, vključno s stvarmi, ki jih trenutno ne moremo sprejeti ali razumeti.«

»Preveč te skrbi, kaj si drugi ljudje mislijo. Ampak veš kaj? Ker si tako obupno prizadevaš za odobravanje drugih, se ne boš nikoli znebil njihovih kritik, pa če še tako poskušaš.«

»Svet je velik kotel, v katerem se kuha nekaj velikega- Ne vemo še kaj. Vse kar naredimo, čutimo ali mislimo, je sestavina v tej mešanici.«

»Ne prepiram se z njimi, prepiram se z njihovimi napihnjenimi predstavami o samih sebi. To je razlika.« Žal je okrog nas vse preveč ljudi z napihnjenimi predstavami o samih sebi. Tako gradijo svoj imidž in plezajo po družbeni lestvici, predvsem na račun drugih.

»Zakaj se moramo proti vsem boriti? Ali ne poznamo drugega načina kako ravnati s stvarmi?«

»Praznina. Stvari, ki so navzoče skozi svojo odsotnost.« Kot, ko nekoga močno pogrešamo.

Za konec pa še misli s samega začetka knjige. »Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo videti. Voda bo kmalu vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode. Šele, ko bodo valovi dosegli obalo, se bodo ustavili ali umirili.

Ko kamen pade v reko, je to za reko zgolj še en premik v njenem že tako ali tako burnem toku. Nič nenavadnega. Nič neobvladljivega.«

***

Razen po ležeči pisavi, je iz knjige težko izluščiti teh štirideset pravil. Glede na to, da knjige nimam možnosti prebrati v originalu, niti ne vem, če je imela avtorica res v mislih pravila ljubezni, ali pa so ta pridevnik preprosto dodali prevodu, zato da se bolje prodaja (ameriškim gospodinjam). Sicer pa sem v nekem spletnem mediju prebrala, da je bojda knjigo najprej napisala v angleščini, potem so jo prevajalci prevedli v turščino. Prevod je še enkrat predelala, nakar so predelavo še enkrat prevedli v angleščino, ali nekaj takega.

Glede na prebrano, gre bolj za pravila življenja nasploh, ne samo ljubezni. Tudi ljubezen, o kateri lahko sklepamo v knjigi v zgodbi ne gre nič dlje od tiste med Almo Whittaker in Ambrosom Pikeom v Pečatu stvarjenja. Glede na zapisano proti koncu knjige je sklepati, da gre za načela religije ljubezni – štiridesetih pravilih popotnih mistikov islama.

Boga v pravilih pa je moč interpretirati kot bit. Vsak izmed razpoložljivih bogov izbere svoje(ga). Ena oblika je lahko tudi tisto, kar poimenujemo narava.

Šams je dejal, da boga ne moremo najti z iskanjem, vendar ga lahko najdejo samo tisti, ki ga iščejo. Povedal je tudi, da človek ne more najti boga, če tiči v krznenem plašču, svileni obleki in dragocenem nakitu. Glede poti do boga je dejal, da se vsakomur dopusti njegova pot in njegova molitev. Bog nas ne drži za besedo. Globoko v srca pogleda. Razlika ni v ceremonijah in ritualih, ampak v tem, ali so naša srca bolj čista ali ne. Torej za povezavo z bogom ne potrebujemo institucij.

Morda bi lahko projicirali na današnjo krizo ali pa situacijo v kakšnem podjetju ali državni ustanovi, da so mesta zgrajena na duhovnih temeljih in kakor velikanska ogledala odsevajo srca svojih prebivalcev.

Spodaj je poskus izluščenja  pravil iz preostalega besedila. Kar zamudno delo. In pravil niti ni bilo štirideset. Morda pa so se izgubila v prevajanju sem in tja.

(1)Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami.

(p)Pot do resnice je delo srca in ne glave. Naj bo srce osnovni vodič, ne tvoj razum! Spoznaj, izzovi in končno spremeni svojo nafs s svojim srcem. Poznavanje sebe te bo peljalo k poznavanju boga.

(Nekje kasneje v knjigi piše, »da je ideja, da lahko nadzorujemo potek svojega življenja tako absurdna, kakor da bi riba poskušala nadzorovati ocean, v katerem plava. Za stvari, nad katerimi nimamo nadzora, nam ni treba skrbeti. Potem smo lahko modrejši, mirnejši in bolj razumni.)

()Ne glede na to, kdo smo, ali kje živimo, se globoko v sebi vsi počutimo nepopolne. Tako je, kakor da smo nekaj izgubili in moramo to dobiti nazaj. Kaj natanko to nekaj je, nas večina ne bo nikoli izvedela. In od tistih, ki bodo, se bo še manjšemu delu uspelo odpraviti ven in to poiskati.

(K)Vsak bralec razume prevzvišeni Koran na drugi ravni, v skladu z globino svojega razumevanja. Ravni vpogleda so štiri. Prva raven je zunanji pomen; tisti s katerim je zadovoljna večina ljudi. Naslednji je Batin – notranji pomen. Tretji je notranji notranjega. In četrta je tako globoka, da je ni mogoče ubesediti in mora zato ostati neopisana.

(p)Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca.

(p)Večina težav na svetu izhaja iz jezikovnih napak in preprostih nerazumevanj. Nikoli ne jemljite besed dobesedno. Ko stopite na območje ljubezni, postane jezik, kakršnega poznamo, nepotreben. Tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino.

(p)Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.

(p)Kar koli se zgodi v tvojem življenju, ne glede na to, kako zaskrbljujoče so lahko videti stvari, se nikar ne predaj obupu. Tudi, ko vsa vrata ostanejo zaprta, bo bog odprl novo pot samo zate. Bodi hvaležen! Lahko je biti hvaležen, kadar je vse v redu. Sufi pa je hvaležen ne samo zato, kar je dobil, ampak tudi za vse tisto, kar so mu odrekli.

(p)Potrpežljivost ne pomeni nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo potrpljenja, kajti vedo, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno luno.

(10)Vzhod, zahod, jug ali sever, razlika je majhna. Vseeno katera je tvoja smer, prepričaj se le, da je vsako potovanje tudi potovanje znotraj.

(p)Babica ve, da se takrat, ko ni bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za rojstvo novega sebe potreben napor. Prav tako, kakor mora iti glina skozi hudo vročino, da postane močna, lahko postane ljubezen popolna zgolj v bolečini.

(p)Iskanje Ljubezni nas spremeni. Ni iskalca med tistimi, ki iščejo Ljubezen, ki ne bi dozorel na poti. V trenutku, ko začneš iskati Ljubezen, se začneš spreminjati znotraj in na zunaj.

(p)Več je lažnih gurujev in učiteljev na svetu, kakor je zvezd v vidnem vesolju. Ne zamenjuj ljudi, ki so obsedeni s samim seboj in jih žene sla po moči, z resničnimi mentorji. Resnični duhovni vodja tvoje pozornosti ne bo usmerjal nase in od tebe ne bo terjal popolne poslušnosti ali skrajnega občudovanja, pač pa ti bo pomagal ceniti in spoštovati tvoj notranji jaz. Resnični mentorji so prosojni kakor steklo. Dovolijo, da skoznje teče božja luč.

(p)Poskušaj se ne upirati spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenju, da živi skozte. In ne skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran, ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja.

(K)Nebu zemlji in goram smo ponudili odgovornost, pa so jo zavrnili iz strahu. Človek pa jo je prevzel.

(p)Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti, ne poznati boga.

(p)Prava umazanija je tista znotraj. Ostalo se preprosto umije. Samo ena vrsta umazanije je, ki je ni mogoče sprati s čisto vodo, in to je madež sovraštva in svetohlinstva, ki okuži dušo. Telo lahko očistiš skozi vzdržnost in post, samo ljubezen pa lahko očisti srce.

(p)Celotno vesolje je vsebovano v enem samem človeškem bitju – tebi. Vse kar vidiš okoli sebe, vključno s stvarmi, ki jih morda ne maraš, ali celo ljudmi, ki jih preziraš ali sovražiš, je prisotno v tebi v različnih stopnjah. Zato tudi Šejtana ne išči zunaj sebe. Hudič ni izjemna sila, ki napada od zunaj. Je navaden notranji glas. Če se v celoti spoznaš, se iskreno in odločno soočiš s svojo temno in svetlo stranjo, boš dosegel najvišjo obliko zavesti. Ko se človek zares pozna, pozna boga.

(p)Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami.

()Ne skrbi, kam te bo peljala pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.

(p)Vsi smo ustvarjeni po njegovi podobi, in vendar je bil vsak ustvarjen, da bo različen, edinstven. Niti dva človeka nista enaka, Niti dve srci ne utripata v istem ritmu. Če bi bog hotel, da smo vsi enaki, bi nas take ustvaril. Zato je nespoštovanje razlik in vsiljevanje svojih misli drugim enako kakor neupoštevanje svetega božjega načrta.

(p)Ko gre resnični ljubitelj boga v gostilno, gostilna postane njegova molilnica, ko pa gre v to isto sobo pivec, postane gostilna. V vsem , kar počnemo, naredijo razliko naša srca, ne naš zunanji videz. Sufiji ne sodijo drugih ljudi po tem, kakšni so videti. Ko sufi strmi v nekoga, ima bobe očesi zaprti in odpre tretje oko – tisto oko, ki vidi notranje cesarstvo.

(p)Življenje je začasno posojilo in ta svet ni nič drugega kakor skiciran posnetek Realnosti. Samo otroci bi imeli igračo za pravo stvar. In vendar se ljudje ali zaljubijo v igrače ali pa jo brez spoštovanja polomijo in odvržejo. V tem življenju se ogibaj vseh skrajnosti, saj ti bodo uničile notranje ravnovesje.

()Niti moja nebesa, niti moja zemlja me ne objamejo, objame me srce mojega vernega služabnika.

(p)Človek ima edinstveno mesto med božjimi stvaritvami. Vanj sem vdihnil svojega duha, je rekel bog. Vsak od nas brez izjeme je ustvarjen, da bo božji namestnik na zemlji. Vprašajte se, kako pogosto se obnašate kot namestnik, če se sploh kdaj? Zapomnite si, vsak od nas je dolžan odkriti božji duh v sebi in živeti v skladu z njim.

(25)Pekel je tukaj in zdaj. Nebesa prav tako. Ne skrbite več o pekli ali sanjajte o nebesih, saj sta oba navzoča v vas ta trenutek. Vsakič, ko se zaljubimo, se vzpnemo v nebesa. Vsakič, ko sovražimo, zavidamo, ali se s kom prepiramo, pademo naravnost v peklenski ogenj.

(p)Vesolje je eno bitje. Vse in vsakdo je povezan skozi nevidno mrežo zgodb. Če se zavedamo ali ne, vsi smo del tihega pogovora. Ne škoduj. Vadi sočutje. In ne opravljaj za nikogaršnjim hrbtom – tudi nedolžne opazke ne daj! Besede, ki pridejo iz naših ust, ne izginejo, ampak so za vedno shranjene v neskončnem prostoru in bodo prišle, ko bo treba, k nam nazaj. Bolečina enega nas vse prizadene. Veselje enega človeka vsem nariše nasmeh na ustnice.

(p)Ta svet je kakor zasnežena gora, ki odbija tvoj glas. Karkoli rečeš, dobro ali slabo, se bo nekako vrnilo k tebi. Če torej kdo o tebi misli slabe misli, bodo slabe besede o njem stvari samo še poslabšale. Ti boš ujet v hudičev krog zlobne energije. Namesto tega štirideset dni in noči govori o tem človeku lepe stvari. Na koncu štirideset dni bo vse drugače, ker boš ti navznoter drugačen.

(p)Preteklost je interpretacija. Prihodnost je iluzija. Svet se ne giblje skozi čas, da je ta ravna črta, od preteklosti v prihodnost. Namesto tega, se čas premika skozi nas in v nas v neskončnih spiralah. Večnost ne pomeni neskončnega časa, ampak preprosto brezčasnost. Če bi rad izkazal večno razsvetljenje, preženi preteklost in prihodnost iz misli in ostani v sedanjem trenutku.

(p)Usoda ne pomeni, da je bilo tvoje življenje strogo obrnjeno vnaprej. Zato je to, da prepuščaš vse usodi in ne prispevaš dejavno h glasbi vesolja, znak čiste nevednosti. Glasba vesolja objema vse in je komponirana na štirideset različnih ravneh. Tvoja usoda je raven, na kateri boš igral svojo melodijo. Morda ne boš spremenil svojega inštrumenta, ampak kako dobro boš igral, je zagotovo v tvojih rokah.

 (30)Resnični sufi je tak, da celo takrat, ko je po krivem obtožen, napaden in iz vseh strani obsojan, vse to potrpežljivo prenaša, ne izreče niti ene slabe besede o nobenem od svojih kritikov. Sufi nikoli ne pripisuje krivde. Kako naj bodo nasprotniki ali rivali ali pa celo »drugi«, če sploh ni »jaza«.Kako naj bo kdo, ki bi ga krivili, če pa obstaja samo Eden?

(31)Če hočeš okrepiti svojo vero, se moraš znotraj zmehčati. Da bi bila tvoja vera trdna skala, mora biti tvoje srce mehko kakor pero. Skozi bolezen, nesrečo, izgubo ali boj, tako ali drugače, smo vsi soočeni z dogodki, kako postati manj sebični ali obsojajoči, pa bolj sočutni in velikodušni. Vendar se nekateri od nas naučimo lekcijo in postanemo blažji, drugi pa postanejo še ostrejši, kakor so bili prej. Edini način, da se približamo Resnici je, da razširimo srca, tako da bodo zaobjela vse človeštvo in bo v njih še vedno prostor za več Ljubezni.

(32)Nič ne sme stati med teboj in bogom. Ne imami, ne duhovniki, rabini ali kateri koli drugi čuvarji moralnega ali verskega vodstva. Ne duhovni učitelji, celo tvoja vera ne. Verjemi v svoje vrednote in pravila, vendar nikoli ne pusti, da bi gospodarila nad drugimi. Če drugim kar naprej lomiš srca, ni nobena verska dolžnost, ki jo opravljaš, vredna nič. Ogibaj se malikov, kajti zameglili ti bodo pogled. Naj bo tvoj vodja bog in samo bog. Nauči se Resnic, prijatelj, vendar pazi, da iz svojih resnic ne boš naredil fetiša.

(p)Medtem, ko se vsi na tem svetu ženejo, da bi nekam prišli in postali nekdo, samo da bi lahko vse pustili za seboj ob smrti, je tvoj cilj vrhovna faza ničnosti. Živi to življenje tako lahko in prazno, kakor številka nič. Nič drugačni nismo od lonca. Ne držijo nas pokonci okraski zunaj, ampak praznina znotraj. Tako pač je; naprej nas ne poganja tisto, kar si prizadevamo doseči, ampak zavest o ničnosti.

(K)Zato Koran pravi, tisti ki se bojevali, bomo zagotovo usmerili na poti, ki vodijo do nas.

(p)Predaja ne pomeni, da si šibak in nedejaven, ne vodi ne v fatalizem, ne v predajo. Nasprotno. Tisti, ki se predajo božanskemu bistvu življenja, bodo živeli v nemoteni mirnosti in miru, celo če bo šel ves svet skozi pretres za pretresom.

(35)Na tem svetu nas ne pelje naprej tisto, kar si je podobno ali običajno, ampak odkrita nasprotja. In vsa nasprotja v vesolju so navzoča v vsakem od nas. Zato se mora vernik srečati z nevernikom, ki prebiva v njem. In nevernik mora spoznati molčečega vernika v sebi. Dokler posameznik ne doseže stopnje Insan-i Kamil, popolnega človeškega bitja, je vera postopen proces – tak, ki zahteva navidezno nasprotje: nevero.

(p) Ta svet je postavljen po načelu vzajemnosti. Niti kapljica praznine ali luska sovraštva ne ostaneta nepovrnjeni. Ne boj se zarot, prevar in zvijač drugih ljudi. Če kdo nastavlja past, je to bog. On je največji spletkar. Niti list se ne premakne, ne da bi bog vedel za to. Preprosto in popolnoma verjemi v to. Karkoli bog naredi, naredi lepo.

(37) Bog je sistematičen urar. Tako natančen je njegov red, da se vse na zemlji zgodi o svojem času. Niti minuto prepozno, niti minuto prezgodaj. In za vsakogar brez izjeme, ura deluje točno. Za vsakogar je čas za ljubezen in čas za smrt.

(p)Nikoli ni prepozno, da se vprašaš: Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se pripravljen spremeniti od znotraj? Če je en sam dan enak prejšnjemu, je to škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vzdihom, bi moral biti človek nov, in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo.

(39)Deli se spreminjajo, celota pa je vedno ista. Za vsakega tatu, ki odide s tega sveta, se rodi nov. In vsakega dobrega človeka, ki odide, nadomesti nov. Ne samo, da tako nič ne ostane isto, ampak se tudi nič nikoli zares ne spremeni. Za vsakega sufija, ki umre, se nekje rodi nov.

(40)Življenje brez ljubezni je brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj še k več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubljeni je ogenj duše. Vesolje se vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.

Izgubljena beseda

Oya Baydar, Kayıp Söz 
Noben izmed komentarjev po dnevnem časopisju in spletnih medijih o knjigi ne zaobjame vsega, kar ta knjiga nudi bralcu. Kot, da bi prevzeli nek recenzentski stereotip ali pa ne prebrali cele knjige. Res pa tudi je, da vsak bralec v prebrani knjigi zrcali svoje izkušnje in trenutna stanja, ki se spreminjajo tudi v času. 

Brala sem jo prav v času, ko so se moji prijatelji z džipom (iz knjige izvemo, da je to prevozno sredstvo običajno za to območje) potepali prav po krajih, kjer se odvija del zgodbe. V okolici jezera Van in po krajih preko Diiyabakirja proti morju. No, niso šli prav tja, kjer so na zemljevidu označena nevarnejša območja, a kljub temu so doživeli nemire s streljanjem na ulicah mest in cestne zapore tankov.

Izgubljena beseda. “Iskal sem besedo in zaslišal glas... Tipal sem za besedo. Besedo, ki sem jo izrabil, potratno izčrpal, odpihnil v milne mehurčke in zapravil; tisti prvi stavek, ki bo zgodbo začel, začrtal in končal. Stavek, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti in, ki je ravno v  trenutku, ko sem mislil, da sem ga ujel, zaplaval v megleno kopreno misli in izginil v njej ... Izgubljena beseda ... Slišal sem tisti glas, pozabil besedo in sledil glasu.”

“Tudi jaz sem izgubil svoj jezik, a ne tako kot ti. Toda jezika ne predstavljajo le besede. Misel je pomembnejša od besed. Tudi, če poznaš vse turške, kurdske ali, kaj vem, angleške, francoske, arabske besede, ti včasih obstanejo v grlu in jih ne moreš preliti v misel. Prazne misli ni mogoče napolniti le z besedami.”

“Zavedel se je neljubeznivosti in krutosti svojih besed ter umolknil. Ko jih ubesediš in izrečeš, se neškodljive, nedolžne misli spremenijo v meso in kri in postanejo krivda.”

Oya Baydar gotovo ni izgubila besede. Besede je združila v močno pripoved o življenju in premnogih vprašanjih, ki jim iščemo odgovor.

Kaj iščemo. “Nikoli ne veš. Če še zmeraj obstaja kakšno drobno upanje, kakšna svetloba, ju morda lahko najdemo tam. V mladosti smo verjeli, da bomo rešili ves svet. Ni nam uspelo, doživeli smo poraz, zato nas je večina odnehala, se uklonila in začela ravnati po pravilih. A smo globoko v sebi zmeraj čutili, da nam nekaj manjka. To je tisto, kar iščem.”

Življenje in kraj biti. “Lažje je pobegniti pred vojno, kot pa pred življenjem.” “Človek lahko odide ostajajoč kjer je. Če bo odšla odtod, ne bo več kar je.«

Vzhod in Zahod. Pisatelj Ömer Eren, eden izmed glavnih junakov knjige se je tja odpravil iskat izgubljeno besedo. Kot mnogi drugi njegovega poklica, je imel težave s pisanjem. Odšel je na Vzhod, njegova žena znastvenica, ki je za poskuse jemala življenje mišim, pa na Zahod. Iskati njunega fanta. Kaj več o zgodbi ne bi zapisala, čez zgodbo se mora prebiti vsak bralec sam. Kot običajno, bom egoistično, kot pomoč mojemu spominu izpisala nekaj utrinkov. Odšel je torej na Vzhod, ker se svetloba poraja na Vzhodu. Navade prevzemamo od Zahoda, pišemo pa o Vzhodu. Vzhodnjaški orientalisti smo.

Vojna in (za)vest. Čeprav v vojni človek doživi marsikaj, a veliko tega sploh ne občuti. Otopi. Odrine v podzavest.  “Videl sem več, kot bi lahko preneslo človeško srce, vendar je v meni vladala popolna praznina. Vse sem samo opazoval, ne da bi se vznemiril, ne da bi se odzval. Kot je rekel psiholog, sem tudi ta izkustva vrgel v neskončno luknjo brez dna, ki je zevala v meni. Samo ljudje, ki gojijo upanje, čutijo strah in jaz ga nisem čutil.” Najbrž je naravno, da ljudje, ki so ob vojni rešujejo sebe. “Vse kar počneš, je, da se trudiš, da bi si olajšala vest in našla notranji mir, torej rešuješ le samo sebe.”

Starši in otrok. “Odvisno od tega, kaj pričakuješ od otroka. Odvisno od tega, kaj očetu in materi pomeni otrok. Predmet, ki uresničuje njune cilje in zadovoljuje njun ego? Ali pa človeka, ki ga ustvarjata, ob čigar sreči se veselita in čigar vrednote, odločitve spoštujeta.” Nekateri starši mislijo, da mora biti njihov otrok uspešen. Da je to edina pot. Da bo uspeh prinesel spoštovanje ljudi in slavo. Zato lahko pusti vse ob strani; če bo uspešen, bo zadovoljen s samim seboj, zaupal vase in bo srečen.  To je omejeno razmišljanje. Vsak mora najti svojo pot do sreče in ravnovesja v življenju. “Najbrž imaš prav. Za to, da najdeš smisel življenja, ne obstaja ena sama pot, en sam recept. Rada te imam karkoli že si in kjerkoli že si.”

Sočutje. Nekateri ljudje venomer izpostavljajo iste fraze o zatiranju, zapostavljenosti in prikrajšanju. »Tega ne počnejo zato, da bi v tebi vzbudili sočutje in te pripravili do tega, da izpolniš njihova pričakovanja, temveč, da bi te s svojo zatiranostjo in zapostavljenostjo ranili in opozorili na tvojo lastno nemoč.«

Ravnanje z bolečino. Bolečina se poleže le, če jo ponotranjiš. Če se ji upiraš, se le poglobi.

Ko nekoga nič več med nami in se družina posede k mizi. »Spomin na Ullo ni prisedel k mizi.«

Ravnovesje narave. Nevihta, ki divja zunaj, se ne trudi, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je le to, kar je, prav tako kot morje, ribe, mačke, galebi in to skalovje, kar pomeni, da se sama narava ne prizadeva, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je srečna takšna, kot je. Vsepovsod vlada ravnovesje, veliko ravnovesje. Toda ljudje ga s svojimi ambicijami krhajo in uničujejo, s čimer povzročajo grozote, vojne, prelivanje krvi in nasilje. Jaz hočem biti tresljaj ravnovesja, ne pa del grozot in nasilja.«

Zavzemanje za pravico. »Poleg tega ste uporabili izraz zavzemati se za pravico. Če se zavzemaš za pravico, to pomeni, da jo gledaš od zunaj. Za pravico se ne smeš zavzemati, temveč jo moraš živeti.«

Elif Eren pri dvainpetdesetih. »Odločila se je, da se bo odslej cenila in se pustila razvajati. Ljudje ti dajo toliko, kolikor zahtevaš od njih. Predvsem pa moški. Ko sem se trudila, da bi stala na lastnih nogah, da bi bila močna in da ne bi od nikogar, celo od svojega moža, pričakovala več od tega, kar sem dobila, sem si delala krivico.« Med ljudmi si vedno sam.

“Puščate nas same s snegom, topoli in vranami.” 

Hiša ob mošeji

Kader Abdolah, Het huis van de moskee

Takšno je življenje

Igra se s teboj

Včasih te ima rado

Včasih te ponižuje.

Tako pač je. In tega se ne bomo nikoli navadili. Predvsem tega drugega ne. To, da te ima rado, je lažje prenesti. Pravzaprav stremimo k temu in temu se najbrž reče sreča. Zato pa je, tudi za bolj obrušene, teže prenesti poniževanje, posebej tisto, ki je seglo onkraj meja razuma. In to se največkrat dogaja v vojnah, ki pa so tako ali tako brezrazumne. No ni čisto tako, vsaka vojna ima razloge, ki jih lahko racionalno razložimo in izhajajo iz človekove želje po posesti, oblasti, pomembnosti (!) in drugih stanjih, ki jih lahko doseže le, če to stori na račun drugega. Če poseže v prostor in pravice drugega. Ne le v vojni, tudi v miru. Tudi v povsem običajnih (delovnih) razmerjih v sodobni evropski družbi.

»Kdor pozimi tava po gorah. Lahko je samo sovražnik, ubežnik ali pa kdo, ki ima v avtomobilu mrliča.« Verska in vojna sovražnost lahko pripelje tudi do razmer, ko ljudje zaradi strahu pred režimom  nehajo biti ljudje in se bojijo v svoji vasi pokopati sočloveka. Tudi sredi Evrope se dandanes dogaja, da ljudje prenehajo biti ljudje. Ne zaradi golega preživetja, zaradi želje po lastni pomembnosti (in oblasti). Tako pač je in tega ne moremo spremeniti. Lahko postanemo takšni kot oni in morda laže preživimo. Teže je, če imamo višje moralne in etične standarde in se takšnim razmeram ne moremo prilagoditi. Tudi nima smisla, da smo žalostni, najbolje je, da živimo svoje življenje naprej, ne oziraje se na preostali debelokožni alfa svet. Čeprav se marsikomu lahko zgodi nekaj podobnega, kot se je Aga Džanu. »Zadnje čase se ne počutim dobro, v srcu pogosto čutim potrtost. Bolj bojazljiv sem postal, vse me skrbi, posebej mošeja. Včasih ne vem več, o čem naj govorim pri petkovi molitvi.«

Če pa se žalosti nikakor ne moremo upreti, je morda najbolje poslušati star perzijski nasvet: »Kadar si žalosten, pojdi k reki. Pogovori se z njo. Odnesla bo tvojo žalost.«

»Zdelo se je, da se je Zinat Hanum po moževi smrti nenavadno spremenila. Nenadoma je bila osvobojena, a nihče ni mogel reči, česa. Prej se je počutila kakor balon, ki se je z vrvico zapletel med drevesne veje, zdaj pa se je, rešena, dvignila visoko v zrak. Bil je prijeten občutek, a hkrati strašljiv. Takoj, ko so prišle poletne počitnice, je vzela otroka in odšla v veliko hišo svojih staršev v gorah, da bi tam našla mir.« V vojnih razmerah se je tudi Zinat Hanum spreobrnila (v imenu vere) in pozabila svojo človeško plat.

Zanimivo je tudi, kako so vere, čeprav stroge, popustljive do svojih vernikov. Vse po vrsti dovoljujejo izjeme in več možnosti po različnih merilih. Dovolj je samo, da po enikahtu rečete kabeltu. In vas smejo takoj odpeljati v posteljo.

Ajatola Homeini je zaradi dolgotrajne vožnje s tovornjakom preko gora imel podobno težavo kot prenekateri popotnik na barkačah, ki potujejo med dalmatinskimi otoki in je imel to smolo, da je zanj preostala le kabina pri motorju nad naftnim izpuhom. »Pozneje ko je postal ajatola, ga je zmeraj prevažal moden mercedes, toda, ko je vstopil v avtomobil, mu je od vonja po dizlu vsakič postalo slabo.« Podobne občutke lahko dobimo tudi takrat, ko si zamislimo, da bi kadili cigareto, pa smo se pred tem imeli priložnost zastrupiti z nikotinom. Pa čeprav samo preko snus tobaka.

Proti koncu knjige tudi izvemo, zakaj je bil original napisan v nizozemščini. In dobimo tudi opravičilo pisca. »Zamenjal sem jezik, v katerem pišem, vendar v svojih zgodbah še zmeraj skušam ujeti poetičnost našega lepega starega jezika. Oprostite mi.«

In za konec še o končanju zgodbe v pričujoči knjigi. Zgodbe, ki se (po perzijsko) ne konča. »V perzijskih zgodbah na koncu pogosto pride stavek, ki pravi: »Naša zgodba je končana, toda vrana še ni priletela v svoje gnezdo.««

Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert, The signature of all things 

Naslovnica spomni na rano otroštvo in ilustracije ob pesmici Pokonci izpod korenin Sibylle von Olfers, nekatera poglavja na knjigo o raziskovalcih zakonitosti sveta in njihovih popotovanjih (se ne morem spomniti katera je bila, dopišem kasneje), druga na philadelphijsko različico prevzetnosti in pristranosti. Roman mojstrsko vplete naravoslovna in botanična raziskovanja v osemnajstem in devetnajstem stoletju in jih poveže z razmišljanji o življenju, nastanku življenja in povezavah obojega z božjim (in nadstvarnim), vse to pa zavije v zgodbo o življenju glavne junakinje Alme Whittaker. Vidno je, da je tudi tokrat, kot v svojem prvencu in posebej pa drugi knjigi Za vedno,  proučila precej literature, da je zgodbo postavila v čas in dejstva. Prevod je odličen, s slovenskim izrazoslovjem in načinom kovanja povedi pričara vzdušje in misli takratnega časa (op. le s kinovcem, Cinchona je bil verjetno mišljen kininovec?).

Alma Whittaker je imela spričo njenih lastnosti nemalo težav v prebijanju skozi življenjska spoznanja: »Stvari so lahko samo, kar so. Stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, pa je treba stoično prenesti.« Pri tem je vedela, da je ob razočaranjih »najbolje skrbeti, da je bila ves čas zaposlena, in vendar ni bila dovolj zaposlena«. Ob eni izmed takšnih situacij »je v manj kot letu dni začutila, da se v njeno življenje zalezuje brezvoljnost, in to jo je hudo prestrašilo. Zahrepenela je po opravku ali načrtu, s katerim bi dala duška svoji nemajhni umski energiji«. Ko se je približevala petdesetim, je v preučevala botanične lastnosti mahov in skrbela za (posle) svojega očeta, je začela premišljevati o svoji minljivosti. »Ob poglabljanju v mahov čas je odrivala razmišljanja o lastni umrljivosti. Sama je bila ujeta v meje človeškega časa, ampak proti temu ni mogla nič. Ni ji kazalo drugega, kot da čim bolje izrabi kratko, kot žitje majske mušice mimobežno življenje, ki ji je bilo dano. Stara je bila že oseminštirideset let. Za mahovnato kolonijo oseminštirideset let ni nič, za žensko pa je kar precejšnja usedlina let. Njenih menstrualnih ciklov je bilo nedavno konec. Lasje so ji belili. Če bo imela srečo, je pomislila, ji bo morda za življenje in študij naklonjeno še dvajset ali trideset let – največ štirideset. Več si niti ne bi mogla želeti, in tega si je želela vsak dan. Toliko vsega bi se še morala naučiti, časa pa ni bilo dovolj.« A vendar je svojo usodo izrabila kar najbolje. »Delo z mahi ji je zaposlovalo um in njene raziskave so bile, to je vedela, neoporečne in poštene. Imela je svoje dnevnike, herbarij, mikroskope, botanične raziskave, dopisovanje s čezmorskimi botaniki in zbiratelji, dolžnosti do očeta. Imela je svoje navade, običaje in odgovornosti. Imela je dostojanstvo. Že res, da je bila po svoje kot knjiga, ki se je že skoraj trideset let zapovrstjo odpirala vedno na eni in isti strani – ampak navsezadnje ta stran ni bila ravno slaba. Alma je bila bodra. Bila je zadovoljna. Po vseh merilih je imela za seboj dobro življenje.«

Kaj v Alminem življenju pomeni Cum grano salis, si najdite sami.

Ob neki priložnosti, ko je smrti gledala v oči se je ob spoznanju, da bo umrla nepojmljivo sprostila. Saj ni tako hudo, je pomislila. Pravzaprav bo zelo lahko. Smrt – ta strah in trepet, ki se mu vse življenje tako izogibaš – je zelo lahka, ko se soočiš z njo. Nič ni lažjega od smrti. Da umreš, se moraš le nehati truditi, da bi živel. Le privoliti moraš v izginotje.

O trpljenju nekateri razmišljajo, da je. Torej, da obstaja in, da je osnova žitja. Je to res, ali je samo nazorsko izhodišče taistih? Tako, kot bi lahko bilo nekaterih sreča? Tisto prvo je tudi razmišljanje enega izmed likov v zgodbi. »Vsi se rodimo v trpljenju«. Alma W. pa je potrpežljive narave in mu odgovori: »Ampak najti moramo potrpljenje in se sprijazniti z usodo …«. Po–trpljenje? Potrpljenje je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika po prvi izmed trinajstih razlag »pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje«, dodani pa sta dve po naklonu doseženega nasprotni si ljudski rabi: »potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže«.

Almi je Ambrose Pike, njen duhovni ljubimec in kasneje zato neudejanjeni mož, dejal:«Vedno ste videti tako kleni.« »Nihče ni tako klen«, mu je odvrnila Alma. Torej je bila do sebe in svojega dela samokritična, gotovo bolj, kot je bilo treba. Kot je veliko zrelih ljudi, v nasprotju z peščico tistih, ki se brez kakršnega koli samoizpraševanja zavihtijo na najboljše pozicije. In si žal prav takšni ustvarijo prednost pred drugimi v boju za preživetje Nemo umquam neque poeta neque orator fuit, qui quemquam meliorem quam se arbitraretur. Veliko ljudi tudi ne zmore življenja, ne da bi se počutili pomembne.

Oče ji je vedno dejal: »Ne razlagaj hči, to je za slabiče«.

Bistvo boja za obstanek je, da ne preživijo vedno najlepši, najbolj bleščeči in najmilejši; včasih preživijo najbolj brezobzirni ali tisti, ki so imeli največ sreče, ali pa morda le najbolj trmasti. Alma je glede teorije tekmovalnega drugačenja, kakor jo je poimenovala ona, še ne vedoč za Darwina zapisala: »Zdi se, da hujša ko je kriza, hitrejši je razvoj. Zdi se, da sleherna preobrazba izhaja iz obupa in nuje. Lepota in raznovrstnost naravnega sveta sta zgolj vidna dediščina vojne brez konca in kraja. Zmagovalec bo zmagoval – a le dokler ne neha zmagovati. To življenje je negotovo in težak poskus. Včasih trpljenju sledi zmaga – vendar to ni zajamčeno. Najbolj dragocen ali najlepši posameznik morda ni najodpornejši. Bitka, ki poteka v naravi, ni v znamenju zla, temveč enega samega mogočnega, brezbrižnega zakona: da je na svetu preprosto preveč življenjskih oblik, virov preživetja pa premalo, da bi vse ostale pri življenju. Tisti, ki so nepripravljeni za boj za obstanek, se nemara sploh nikoli ne bi smeli poskusiti v življenju. Edini neodpustljivi zločin je presekati eksperiment lastnega življenja pred njegovim naravnim koncem. To je šibkost in je škoda – kajti eksperiment življenja se bo sam, pri vseh še prehitro končal, zato pa je vredno zbrati toliko poguma in radovednosti, da ostanemo v bitki do neizogibnega konca svojega življenja. Vse kar ni boj za obstanek, je strahopetno. Vse kar ni boj za obstanek, je zavračanje velike zaveze življenja.«

V tej teoriji pa po Almino obstaja luknja. Nikakor ni mogla razumeti evolucijske koristi altruizma in samožrtvovanja.

Pa še to. Tudi leto 1816 (kot 2014) se je zapisalo v zgodovino kot leto brez poletja po vsem svetu, pa takrat še niso proučevali podnebnih sprememb. Natura non facit saltum.

En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Branko Gradišnik
(Strogo zaupno na Portugalskem) Po strogozaupnem popotovanju po Siciliji je bilo skoraj nujno proučiti še vse dogodke in zaplete, ki so se dogajale B in B z družino na Portugalskem. Že tako ali tako je Gradišnika zabavno brati, poleg tega pa je v njegovih knjigah najti še veliko etimoloških, zdravstvenih, značajsko psiholoških, geografskih tehničnih ter drugih razlag in opisov. Pa tudi nasvetov o užitju trenutka (če samo delamo tega ne moremo). Torej zabavno in poučno branje v enem.

Avtorja kaj dobro razumem, ko v enem izmed začetnih poglavij zapiše, da »Ko človek menjuje okolje, se mu dogaja toliko opisa vrednih reči, da si skoraj ne utegne sproti zapisovati: pritiski so tu najmočnejši, napake in blamaže najhujše, presenečenja najbolj osupljiva, vtisi najbolj sveži.« Problem pa je tudi v tem, če zapisovalec ne zapiše kmalu po tem, ko mu misli sestavljajo najprimernejši opis doživetega, lahko naboj domišljenega in bistroumnost povezav kaj kmalu zbledi v toku nadaljnjih premišljanj. Skratka zapisati bi bilo treba takoj in sproti, kar pa je težko, če si dogodki sledijo en za drugim. Zaradi časovne razdalje med doživetjem in zapisovanjem pa se kaj lahko tudi zgodi, da zapis ni natančen. Zato se na začetku v pridržku s pojasnilom zavaruje tudi avtor, ko pravi »zaradi večnega razkoraka med doživljanim in napisanim vsaka podobnost z dejanskimi osebami, kraji in dogodki, razen kjer konkretna imena objavljam z izrecnim dovoljenjem njihovih imetnikov, naključna, nenamerna in nonsekviturna«. Gradišnik namreč uporabi kar precej imen udeležencev potopisnih doživljajev. Sicer pa do ljudi, ki jih opisuje ni prav nič takten. Pri tovrstnih opisih ljudi in njihovih dejanj bi veljalo držati neko mejo, posebej do tistih, ki so po svoji nravi dobronamerni.

Ob vselitvi v eno izmed stanovanj so našli parket v zelo slabem stanju, kar jim je dalo misliti, da bi bil prejšnji stanovalec lahko pterodaktil. Ob tem sem se spomnila komentarja moje prijateljice, ko se je vrnila v najemnikom oddano stanovanje, kjer je bil parket v prav tako slabem stanju. Tam je bila razlaga precej bolj sodobna. Najemniki so hodili po parketu v visokih petkah, upamo, da samo ženski del.

Ob opisovanju zasebne mreže parkirnih skrbnikov v Lizboni se dotakne tudi dobrih strani sive ekonomije. »Temu se reče siva ekonomija in jo iz moralnih razlogov odobravam, ker gre za denar, ki ga zaupanje ohranja na sivem trgu in ga torej grabežljivi prsti »mednarodnih finančnih trgov« ne dosežejo.« Zaslediti je tudi mnenje bivšega ministra, ki pravi, »da se trenutno ves denar, ki ga zbere država, seli v tujino kot poplačilo dolgov. Edini denar, ki je na varnem je ta, ki kroži v sivi ekonomiji. Siva ekonomija še premore dovolj zaupanja, da denar ne beži iz dežele. Tako vendarle ostaja znotraj gospodarstva in je za moje pojme dragocen, saj pomaga ustvarjati dodano vrednost. Siva ekonomija nas drži pokonci. Če ji denar vzamemo, ga bo mednarodno bančništvo vzelo nam. In ga vrnilo kvečjemu v obliki refinancerskih posojil.«

Govori tudi o razliki med srbskim reklom »Treća – sreća« in slovenskim »V tretje gre rado«.  Srbi so otročje optimistični, ker bo v tretje šlo. Slovenci pa pesimistični, ker se bo še enkrat zalomilo, kar se je že dvakrat.

Tako kot pri Siciliji, se tudi tukaj dotakne voznih navad in kulture šoferjev in osnovnih načel v prometu. in ob tem opazi razliko med vožnjo ŽENSK na Portugalskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Tokrat so jo Portugalke najbolje odnesle.

Ko so popotovali po Portugalskem, za zablode z avtom ni bila kriva samo navigacijska naprava, ampak tudi na pol zgrajene ceste. »Mislim, da gre pri tem pozabljenem slepem črevu za projekt, ki ga financirajo evropski skladi.«

Dotakne se tudi bolj čustvenih in žalostnih plati življenja. »Spirale tesnobe« se sicer dotakne samo v povezavi s borderkolijem Ferrisom, ki je eden izmed protagonistov potopisa. Sicer pa piše tudi o globlji temi življenja in smrti, o kateri razmišlja ob spominih na prijatelja. »Prezgodnja smrt nikakor ne razveljavi življenja, ki ga preživiš v vsej polnosti. Ob rojstvu je dobil skromne karte, a je znal igrati svoj špil, kot da ima v rokah same adute. Pravijo, da je srečen, kdor živi skladno s svojimi zmožnostmi in željami. Če komu, potem se je to posrečilo njemu, ki si je iz življenja naredil spomladanski izlet.«

Znano se sliši tudi njegova izkušnja z ljudmi. »Streznjujoče je, koliko je ljudi, ki jim človek dela usluge, ko pa jih v stiski poprosi za pomoč, mu niti ne odgovorijo.«

V enem izmed zapisov je tudi nostalgično spomnil na okence s pomfrijem v Daj – Damu ali pa kiosk s pečenicami pred Modno hišo. Obojega se spomnim. Pomfrija na poti na telovadbo, čeprav sem imela jaz še eno alternativno lokacijo na tej poti. Piškote na vago v Šumiju. Pečenico pa sem enkrat dobila na poti z mamo v Supermarket. Prav spomnim se je, velika hrustljavo zapečena polovica z zenfom in kosom polbelega kruha na belem papirnatem pravokotnem krožničku. Tako dobre kasneje nikoli nisem okusila.

Navdušena sem bila nad piščevim razlikovanjem med pojmoma »krajina« in »pokrajina« in njuno pravilno rabo, kar celo pri izobraženih ljudeh ni pravilo. Prvo uporablja kot vizualno, doživljajsko in ekosistemsko kategorijo, drugo kot geografski pojem za določeno območje.

Blizu so mi bila tudi razmišljanja o tem, zakaj si nekateri ljudje boljše skušamo prihraniti za konec. Tako je pri načrtovanju poti, ko pravi »Tako zagotovo ne bosta razočarana, v obratni smeri pa bi bila zagotovo. Človek nagonsko hlepi po dobrem koncu. Zato si najboljše prihranita. Natanko takšno metodo uporablja njegova žena pri kuhanju.«

Kraju bivanja pa se vsekakor moramo prilagoditi: »Si fueris Romae, Romano vivito more.«

Veliko je tega, kar piše v knjigi, težko je zaobjeti vse plasti zapisanega. Tudi nisem v blog prenašala podrobnih opisov hemoroidov (op. po SSKJ je oboje pravilno: hemeroidi in hemoroidi) in podobnih zgodb. Najbolje je, da knjigo preberete, če vam leži Gradišnikov slog pisanja.