Koprnenje

Natsume Sōseki (夏目 漱石)

(Srce, Kokoro, こゝろ)

Saj ne vem natančno, če sem prav povzela Ilčevo prevajanje izvirnega imena romana. V spremni besedi pravi, da je izvirni naslov Kokoro in to naj bi pomenilo »srce«, ki nosi široko paleto podpomenov, ki označujejo duševnost, čustvovanje in razum hkrati.

Ne razumem se v japonske pismenke, tudi te se edino lahko pojavijo, če jih zapišeš v prevajalnik. Sicer pa je zame, ki se še nisem srečala z Japonščino, razvozlavanje pismenk misija nemogoče. Tabele z različicami Hepburnovega sistema prečrkovanja so zame zaenkrat zanimiva vizualna izkušnja, ne vem pa, če bom v tem kratkem in izkušenj polnem življenju čas tudi za učenje tega daljnega jezika.

Roman je bil pisan v prvi četrtini dvajsetega stoletja in način pisanja presenetljivo spominja na zahodne pisce tega časa. Bartola, Moravio, Zweiga. Vse pohvale tudi prevajalcu, ki je tudi v slovenski besedi ujel duh časa. Najbrž gre za besedišče in podoben način tvorbe povedi. Za te pisce je tudi značilno, da jih pesti razmišljanje o življenju, njegovem smislu, pa tudi spogledovanje s samomorom. O spogledovanju z Zahodom pričajo tudi fotografije Sosekija, ki jih najdemo na spletu in spominjajo bolj na kakšnega gospoda s stare celine tistega časa. Po obleki, drži, pa tudi brkih, ki so na nekaterih slikah celo nekoliko po cankarjansko zaviti krožno navzgor na svojih koncih.

Literarno analizo je v spremni besedi že napisal prevajalec. Bralcu pa roman ne razkrije, kako se je končala zgodba pripovedovalca. Zaključi se namreč s sensejevim razkritjem, sklepam, da je to bistvo pripovedi, pripovedovalčeva zgodba pa ostane nedokončana.

Ilc tudi komentira temo, ki je načeta v romanu – trk med starim in novim. Razširi jo tudi na notranji konflikt junakov med starim (fevdalnim) in novim, med odgovornostjo do drugega in pehanjem za individualno srečo. Približno sto let je minilo od takrat, ko je Soseki pisal ta roman, a omenjeno razmerje je še kako sodobno. Malo je ljudi, ki imajo v svojih etičnih načelih vtisnjene kaj odgovornosti do drugih. V ožjem krogu družine še, a to gre bolj pojmovati kot del njih samih, torej odgovornosti do svojih bližnjih. Sicer pa v odnosu do soljudi težko najdemo takšne, ki bi jih vodila odgovornost v tem odnosu. Gre torej bolj za stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge. To je pač realnost, s katero je treba (znati) živeti.

Soseki v koži protagonista zgodbe razmišlja o zmotni predstavi o globini vzpostavljenega odnosa. »Takrat sem si predstavljal, da je najin odnos že prerasel v prijateljstvo, in sem od senseja pričakoval toplejših besed. Zato mi je ta nezadovoljujoči odgovor rahlo ranil samozavest.« In o dolgotrajnem odnosu med moškim in žensko. »Najbrž po nepotrebnem pretirano razpredam o tem splošno priznanem dejstvu, a misli, da med moškim in žensko, ki sta ves čas v stiku in postaneta preveč prijateljska, izgine svež občutek, v katerem se porodijo za zaljubljenost potrebni dražljaji.«

O tem, da je starejšim in bolj zrelim jasno, da ne morejo vedeti vsega in, da jih zaradi tega ni sram pred drugimi. »Nobenega drugega razloga ni, vendar včasih, ko sem bil med ljudmi in nisem poznal odgovora na vprašanje, mi je bilo nerodno, počutil sem se osramočenega, zadnje čase pa se mi neznanje ne kaže več kot razlog za nelagodje, zato me je minila volja, da bi se silil z branjem. Na kratko rečeno, postaral sem se.«

Piše tudi o izkušnji s slabimi in dobrimi ljudmi. »Morda mislite, da na svetu obstaja posebna vrsta slabih ljudi? Na svetu ne boste našli človeka, ki bi ga lahko stlačili v ta kalup. V splošnem so ljudje dobri. Oziroma vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe. Zato takšnih možnosti ne smete spregledati.« Tu gre morda tudi za zgoraj omenjeno stremljenje po individualni sreči, ne oziraje se na druge.

Tudi o tem, da je za pomiritev človeka s slabo izkušnjo treba vzpostaviti okolje, ki mu vzbuja varnost in zaupanje. »Gospejin odnos do mene je neobhodno začel vplivati na moje razpoloženje. Kaj kmalu je nemiren lesk v mojem pogledu izginil. Občutil sem, da se je srce v meni ustalilo in se lepo pomirilo. Skratka, v veliki meri lahko blagostanje dolgujem članom gospodinjstva z gospo na čelu, saj so povsem zanemarili moje nejeverne poglede in globoko sumničavo vedenje. Ker se na mojo živčnost nihče ni odzival, sem se postopoma umiril.« Lahko pa spomin na slabe izkušnje in doživljaje ali pa domišljanje nečesa, kar bi se lahko zgodilo spodbudi kemijo občutenja: »Kajti odtlej je slutnja, da stopam po enaki poti, kot jo je prehodil K., od časa do časa završala skozme kot piš vetra.«

Déjà connu. “Očitno je bilo, da se oče bolezni boji. A obenem mu ni bilo v naravi, da bi zdravnika, ki ga je prišel pogledat, posiljeval z nadležnimi vprašanji. Tudi zdravnik je zadržal misli zase in ni ničesar rekel.” In tudi: “Mati je položila upanje v najhujši obup. Kakor koli za ponazoritev očetove želje po hrani je uporabila starinsko besedo mreti (?平田?), ki se je uporabljala zgolj ob boleznih.

Za konec pa še kaj bolj spodbudnega in inspirativnega - piše tudi o prekrasno jesensko obarvanem ginkovem drevesu (Ginkgo Biloba). »Še malo in prekrasno bo. Čisto celo se obarva v jesenske barve. Tla okoli njega bodo kot poplavljena z odpadlimi zlatimi listki.« V tem času grem vsako jutro mimo ginkovega drevesa, katerega odpadli liski kot zlata preproga prekrivajo tla in razsvetlijo siv meglen jesenski dan.