V slovenščini je naslov romana preveden kot Sojenice, kar bolj
napeljuje na tri vile rojenice, ki ob rojstvu prerokujejo otroka usodo. Morda
je originalu bliže prevod naslova v angleščino The kindly ones, kar bi bilo
bliže dobrim vilam. Med branjem romana ves čas pričakuješ, da bo pripoved
nanesla na omembo naslovnega pojma knjige (iz zgodbe glavnega junaka je sicer čutiti,
da ga skozi življenje nosijo dobrohotnice). In dočakaš. V zadnjem stavku na 896
strani: »Sojenice so me izsledile«.
Knjigo sem poiskala po dobrohotnem nasvetu mojega sošolca
iz gimnazije, ki dela v knjižnici. Njegovemu okusu za branje sem se že večkrat
zaupala, vedno mi je priporočil kaj dobrega. Zato tudi nisem obupala takoj, ko
sem knjigo zagledala. Zanjo bi rabila skorajda orožni list in tudi branje se je
nekoliko podaljšalo, ker je zaradi razloga teže (1,8 kg ali 4 Ibs) in volumna
knjige (24,6x17x6,7cm) nisem nosila na potovanja z letalom. Brala sem jo sicer
kar nekaj časa, najprej nekoliko hitreje, ker sem bila zaradi gripice obsojena
na hišni pripor (bo že držalo, da so imele sojenice prste vmes). Potem
počasneje, ker sem se ob vseh dnevnih obveznosti, skozi obsežno čtivo prebijala
nekoliko počasneje.
To pišem zato, da morebitni bralec ne bi obupal
takoj, ko bi jo fizično ugledal, ali pa med branjem, med nekaterimi daljšimi
opisi. Ki pa ti postanejo ljubi, ne zaradi romantičnosti vsebine, nasprotno.
Zaradi opisov stvari, ki vsaj meni, niso bile poznane v takšnih podrobnostih.
Pravzaprav je težko opisati vse dimenzije (tu mislim na vsebinske, ne fizične)
te knjige. Enostavno je treba zgodbo, napeljano v imena baročnih plesov,
prebrati in se na sebi lasten način soočiti z kontroverzno zgodbo junaka. Po
eni strani živiš z njim, mu želiš vse dobro (si dobrohoten), po drugi si
zgrožen nad slepoto in neprizadetostjo, ki je obdajala nemške vojake pri
opravljanju domovinske dolžnosti. O tem si lahko preberemo v Toccati, uvodnem
poglavju. Iz tega nam je tudi sklepati, da je junak preživel vse zaplete
težkega obdobja, najbrž po neki dobri volji (po zaslugi dobrohotnic). Nad avtorjem
knjige smo lahko samo očarani. Popelje nas na rusko fronto (brezkompromisno
pobijanje Judov in drugega civilnega prebivalstva), Zakavkazje v prvi polovici
II.svetovne vojne (Nemci tam niso bili prepričani, če so Bergjuden dejansko
judovskega izvora), bitko za Stalingrad, Berlin in delovanje zgornjih struktur
nemškega aparata, koncentracijska taborišča in nemške tovarne, kjer so delo
opravljali z Häftlinge (zanimali so jih le kot delovna sila, za njih niso bili
enakovredni l(judje); grozljivo za današnji čas pa strašljivo, ker nekatere
vzporednice opredeljevanja manjvrednih soljudi lahko najdemo tudi v današnjem
življenju drugod po svetu, a tudi pri nas, čeprav še zdaleč ne s takšnimi razsežnostmi), življenje kapotov (ki
brez pomislekov nosijo modna oblačila pobitih judov). Poleg tega nas preko
glavnega junaka zapelje tudi v težavne družinske odnose, incest, biseksualnost,
duševne zablode glavnega junaka (zanimivo, da so bolj pogojene z družinskim in
ljubezenskim življenjem, kot z doživetimi grozotami holokavsta).
Avtorju res lahko le čestitamo za pripoved,
opremljeno z zgodovinskimi dogodki, za osvetlitev nekaterih plati življenja in
za pogled na takratne dogodke brez vesti. Knjiga se lepo bere tudi zaradi
besednjaka prevoda in dobro izpeljanih povedi v slovenščini. Eden izmed
stranskih učinkov knjige je bil tudi, da sem si na youtube ogledala baročne
plese, ki so nakazani z naslovi poglavij, na zemljevidih pa obnovila geografijo Zakavkazja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar