Elif Şafak (Shafak). Forty Rules of Love. Kar nekaj časa sem iskala
turški naslov te knjige, a ga nisem našla. Z nobenim trikom skakanja med
angleškimi in turškimi stranmi wikipedije, vmesnimi prevodi, iskanjih po drugih
spletnih straneh ali pa preko kombinacij z Rumijem in Šamsom iz Tabriza.
Neuspešno. Če ve kdo, kakšen ima ta roman naslov v Turščini, se priporočam.
V knjigi je bolj navdihujoč Šamsov del zgodbe, ki
je sicer pisan bolj starinsko, Ellin je nekoliko puhel in spominja na ameriške filme kot
so You've got mail ali kaj podobnega, le na koncu, ko se v nasprotju z
ameriškimi konci zgodb izneveri tradiciji, tudi ne niha, kot je to počela z
roko na kljuki avtomobilskih vrat Maryl Streep v Bridges of Madison County.
Sicer v Ellini zgodbi najdemo vzporednice z
navadnimi zgodbami gospodinj in mater. Tako ji na primer hčer nekje med prepirom reče: »Mislim, da
name projiciraš svoje strahove.«
Ali pa primer, ko sta v kratkem časovnem razdobju
po naključju do nje prišla dva dogodka, ki pa sta bila močno povezana med
seboj. »Za trenutek je obmirovala in se stresla ob misli, da neka skrivnostna
sila v vesolju – ali pa ta pisatelj, kdorkoli pač je – vohuni za njo. Morda je
knjigo napisal vnaprej vedoč, kakšne vrste človek jo bo prebral. Ta pisatelj je
imel kot svojega bralca v mislih prav njo. Ne da bi vedela, zakaj, jo je ta
misel hkrati plašila in vznemirjala.« Kot v Trumanovem showu. Tudi meni se je zgodilo
bralno naključje. Do stavka »Na ta zadnji oktobrski dan je bil zrak naenkrat
mrzel in vetrovi močnejši, oznanjali so odhod jeseni.« sem prišla prav na
oktobrski dan, ki sicer ni bil zadnji v mesecu, bil pa je prvi dan v oktobru,
ko je bil zrak naenkrat mrzel, vetrovi pa močnejši.
Ali pa, ko knjiga spomni, da bi morali živeti
sedanjost. »Osredotočal se je na trenutek in vse, kar ni bilo zdaj, je bilo
iluzija. Iz istega razloga je verjel, da nima ljubezen nič opraviti z načrti za
jutri ali spomini na včeraj. Ljubezen je lahko samo tukaj in zdaj. Sufi sem
otrok sedanjega trenutka. Res čudno je, da to rečeš ženski, ki vedno preveč
misli na preteklost in še več na prihodnost, nekako pa se nikoli ne dotakne
sedanjosti.«
»Zdravniki so rekli, da imam še šestnajst mesecev.
Morda se motijo. Morda imajo prav. Ne morem vedeti. Vse kar ti lahko dam je je
zdajšnji trenutek. To je vse, kar imam sam. A resnica je, da nihče nima več od
tega. Samo pretvarjamo se radi, da imamo.
Po Šamsu pot k resnici (maquamat) obsega sedem
stopenj, skozi katere mora vsaka duša, da bi dosegla Enost. Morda bi temu lahko
rekli stabilna uravnoteženost ali mirna zadovoljnost. V prvi stopnji je duša
ujeta v posvetna iskanja. Večina ljudi obtiči tam, borijo se in trpijo v službi
svojih nižjih jazov, vendar vedno krivijo druge zaradi svoje nepretrgane
nesreče. Če in ko se posameznik zave ponižanega položaja duše, tako da začne
delati na sebi, se lahko preseli na naslednjo stopnjo, ki je na nek način
nasprotna prejšnji. Namesto, da bi krivil druge, je tak človek dosegel stopnjo,
ko krivi sebe, včasih do točke, da sam sebe izbriše in stopi na potovanje k
notranjemu očiščenju. V tretji fazi je oseba zrelejša, šele takrat se preda
znanju in kaže potrpežljivost, vztrajnost modrost in ponižnost. Svet bo spet
nov in poln navdiha, je pa zato tudi za ljudi past, da tam obstanejo. V četrti
fazi se je posameznikovo zavedanje spremeni v višjo raven zavesti.
Velikodušnost, hvaležnost in neomajno zadovoljstvo, ne glede na težave v
življenju. Naslednja faza je zadovoljstvo z vsakršno situacijo, vsakdanje
stvari takšnih ljudi ne zanimajo. Nadalje postane človek ustrežljiv in oddaja
energijo vsakomur, ki prosi zanjo. Zadnja faza pa je popolno človeško bitje. V
potovanju po teh fazah ni nobenega zagotovila o nepretrganem napredku, vedno
obstaja nevarnost za padec v prejšnjo fazo in včasih iz vzvišene faze nazaj na
prvo.
Še nekaj izsekov iz knjige.
»Nekateri ljudje »podrejanje« napačno razumejo
kakor šibkost, čeprav je vse prej kakor to. Podrejanje je oblika mirnega
sprejemanja razmer vesolja, vključno s stvarmi, ki jih trenutno ne moremo
sprejeti ali razumeti.«
»Preveč te skrbi, kaj si drugi ljudje mislijo.
Ampak veš kaj? Ker si tako obupno prizadevaš za odobravanje drugih, se ne boš
nikoli znebil njihovih kritik, pa če še tako poskušaš.«
»Svet je velik kotel, v katerem se kuha nekaj
velikega- Ne vemo še kaj. Vse kar naredimo, čutimo ali mislimo, je sestavina v
tej mešanici.«
»Ne prepiram se z njimi, prepiram se z njihovimi
napihnjenimi predstavami o samih sebi. To je razlika.« Žal je okrog nas vse
preveč ljudi z napihnjenimi predstavami o samih sebi. Tako gradijo svoj imidž
in plezajo po družbeni lestvici, predvsem na račun drugih.
»Zakaj se moramo proti vsem boriti? Ali ne poznamo
drugega načina kako ravnati s stvarmi?«
»Praznina. Stvari, ki so navzoče skozi svojo
odsotnost.« Kot, ko nekoga močno pogrešamo.
Za konec pa še misli s samega začetka knjige.
»Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo videti. Voda bo
kmalu vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo
žuborenje reke. To je vse.
Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden,
tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob
gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še
enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo,
dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode. Šele, ko bodo
valovi dosegli obalo, se bodo ustavili ali umirili.
Ko kamen pade v reko, je to za reko zgolj še en
premik v njenem že tako ali tako burnem toku. Nič nenavadnega. Nič
neobvladljivega.«
***
Razen po ležeči pisavi, je iz knjige težko
izluščiti teh štirideset pravil. Glede na to, da knjige nimam možnosti prebrati
v originalu, niti ne vem, če je imela avtorica res v mislih pravila ljubezni,
ali pa so ta pridevnik preprosto dodali prevodu, zato da se bolje prodaja
(ameriškim gospodinjam). Sicer pa sem v nekem spletnem mediju prebrala, da je
bojda knjigo najprej napisala v angleščini, potem so jo prevajalci prevedli v
turščino. Prevod je še enkrat predelala, nakar so predelavo še enkrat prevedli
v angleščino, ali nekaj takega.
Glede na prebrano, gre bolj za pravila življenja
nasploh, ne samo ljubezni. Tudi ljubezen, o kateri lahko sklepamo v knjigi v
zgodbi ne gre nič dlje od tiste med Almo Whittaker in Ambrosom Pikeom v Pečatu
stvarjenja. Glede na zapisano proti koncu knjige je sklepati, da gre za načela
religije ljubezni – štiridesetih pravilih popotnih mistikov islama.
Boga v pravilih pa je moč interpretirati kot bit.
Vsak izmed razpoložljivih bogov izbere svoje(ga). Ena oblika je lahko tudi
tisto, kar poimenujemo narava.
Šams je dejal, da boga ne moremo
najti z iskanjem, vendar ga lahko najdejo samo tisti, ki ga iščejo. Povedal je
tudi, da človek ne more najti boga, če tiči v krznenem plašču, svileni obleki
in dragocenem nakitu. Glede poti do boga je dejal, da se vsakomur dopusti
njegova pot in njegova molitev. Bog nas ne drži za besedo. Globoko v srca
pogleda. Razlika ni v ceremonijah in ritualih, ampak v tem, ali so naša srca bolj
čista ali ne. Torej za povezavo z bogom ne potrebujemo institucij.
Morda bi lahko projicirali na današnjo krizo ali pa
situacijo v kakšnem podjetju ali državni ustanovi, da so mesta zgrajena na
duhovnih temeljih in kakor velikanska ogledala odsevajo srca svojih
prebivalcev.
Spodaj je poskus izluščenja pravil iz preostalega besedila. Kar zamudno
delo. In pravil niti ni bilo štirideset. Morda pa so se izgubila v prevajanju
sem in tja.
(1)Kako vidimo boga, je
neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem
strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in
obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi
sami.
(p)Pot do resnice je delo srca in
ne glave. Naj bo srce osnovni vodič, ne tvoj razum! Spoznaj, izzovi in končno
spremeni svojo nafs s svojim srcem. Poznavanje sebe te bo peljalo k poznavanju
boga.
(Nekje kasneje v knjigi piše, »da je ideja, da lahko nadzorujemo
potek svojega življenja tako absurdna, kakor da bi riba poskušala nadzorovati
ocean, v katerem plava. Za stvari, nad katerimi nimamo nadzora, nam ni treba
skrbeti. Potem smo lahko modrejši, mirnejši in bolj razumni.)
()Ne glede na to, kdo smo, ali
kje živimo, se globoko v sebi vsi počutimo nepopolne. Tako je, kakor da smo
nekaj izgubili in moramo to dobiti nazaj. Kaj natanko to nekaj je, nas večina
ne bo nikoli izvedela. In od tistih, ki bodo, se bo še manjšemu delu uspelo
odpraviti ven in to poiskati.
(K)Vsak bralec razume prevzvišeni
Koran na drugi ravni, v skladu z globino svojega razumevanja. Ravni vpogleda so
štiri. Prva raven je zunanji pomen; tisti s katerim je zadovoljna večina ljudi.
Naslednji je Batin – notranji pomen. Tretji je notranji notranjega. In četrta
je tako globoka, da je ni mogoče ubesediti in mora zato ostati neopisana.
(p)Lahko proučuješ boga skozi vse
in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če
moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj,
kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca.
(p)Večina težav na svetu izhaja
iz jezikovnih napak in preprostih nerazumevanj. Nikoli ne jemljite besed
dobesedno. Ko stopite na območje ljubezni, postane jezik, kakršnega poznamo,
nepotreben. Tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino.
(p)Osamljenost in samota sta dve
različni stvari. Ko si osamljen se je lahko zavajati, da si na pravi poti.
Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na
koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu
drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi.
(p)Kar koli se zgodi v tvojem
življenju, ne glede na to, kako zaskrbljujoče so lahko videti stvari, se nikar
ne predaj obupu. Tudi, ko vsa vrata ostanejo zaprta, bo bog odprl novo pot samo
zate. Bodi hvaležen! Lahko je biti hvaležen, kadar je vse v redu. Sufi pa je
hvaležen ne samo zato, kar je dobil, ampak tudi za vse tisto, kar so mu
odrekli.
(p)Potrpežljivost ne pomeni
nedejavnega čakanja. Pomeni, da gledamo dovolj daleč naprej, da zaupamo končnemu
izidu procesa. Kaj pomeni potrpežljivost? Pomeni, da gledamo trn in vidimo
vrtnico, da gledamo noč in vidimo zoro. Nepotrpežljivost pomeni, da smo
kratkovidni in ne vidimo izida. Božji prijatelji nikoli ne izgubijo
potrpljenja, kajti vedo, da lunin krajec potrebuje čas, da se spremeni v polno
luno.
(10)Vzhod, zahod, jug ali sever,
razlika je majhna. Vseeno katera je tvoja smer, prepričaj se le, da je vsako
potovanje tudi potovanje znotraj.
(p)Babica ve, da se takrat, ko ni
bolečine, ne more odpreti pot za otroka in mati ne more roditi. Prav tako je za
rojstvo novega sebe potreben napor. Prav tako, kakor mora iti glina skozi hudo
vročino, da postane močna, lahko postane ljubezen popolna zgolj v bolečini.
(p)Iskanje Ljubezni nas spremeni.
Ni iskalca med tistimi, ki iščejo Ljubezen, ki ne bi dozorel na poti. V
trenutku, ko začneš iskati Ljubezen, se začneš spreminjati znotraj in na zunaj.
(p)Več je lažnih gurujev in
učiteljev na svetu, kakor je zvezd v vidnem vesolju. Ne zamenjuj ljudi, ki so
obsedeni s samim seboj in jih žene sla po moči, z resničnimi mentorji. Resnični
duhovni vodja tvoje pozornosti ne bo usmerjal nase in od tebe ne bo terjal
popolne poslušnosti ali skrajnega občudovanja, pač pa ti bo pomagal ceniti in
spoštovati tvoj notranji jaz. Resnični mentorji so prosojni kakor steklo.
Dovolijo, da skoznje teče božja luč.
(p)Poskušaj se ne upirati
spremembam, ki ti pridejo na pot. Raje pusti življenju, da živi skozte. In ne
skrbi, da se ti življenje postavlja na glavo. Kako pa veš, da je tista stran,
ki si je vajen zdaj, boljša od tiste, ki prihaja.
(K)Nebu zemlji in goram smo
ponudili odgovornost, pa so jo zavrnili iz strahu. Človek pa jo je prevzel.
(p)Lahko je ljubiti popolnega
boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti
soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo
tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne
naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti, ne poznati
boga.
(p)Prava umazanija je tista
znotraj. Ostalo se preprosto umije. Samo ena vrsta umazanije je, ki je ni
mogoče sprati s čisto vodo, in to je madež sovraštva in svetohlinstva, ki okuži
dušo. Telo lahko očistiš skozi vzdržnost in post, samo ljubezen pa lahko očisti
srce.
(p)Celotno vesolje je vsebovano v
enem samem človeškem bitju – tebi. Vse kar vidiš okoli sebe, vključno s
stvarmi, ki jih morda ne maraš, ali celo ljudmi, ki jih preziraš ali sovražiš,
je prisotno v tebi v različnih stopnjah. Zato tudi Šejtana ne išči zunaj sebe.
Hudič ni izjemna sila, ki napada od zunaj. Je navaden notranji glas. Če se v
celoti spoznaš, se iskreno in odločno soočiš s svojo temno in svetlo stranjo,
boš dosegel najvišjo obliko zavesti. Ko se človek zares pozna, pozna boga.
(p)Če bi rad spremenil to, kako
se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš
sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene
možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak
trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z
vrtnicami.
()Ne skrbi, kam te bo peljala
pot. Raje se osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si
odgovoren. Ko enkrat narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in
drugo bo sledilo. Ne plavaj s tokom. Bodi tok.
(p)Vsi smo ustvarjeni po njegovi
podobi, in vendar je bil vsak ustvarjen, da bo različen, edinstven. Niti dva
človeka nista enaka, Niti dve srci ne utripata v istem ritmu. Če bi bog hotel,
da smo vsi enaki, bi nas take ustvaril. Zato je nespoštovanje razlik in
vsiljevanje svojih misli drugim enako kakor neupoštevanje svetega božjega
načrta.
(p)Ko gre resnični ljubitelj boga
v gostilno, gostilna postane njegova molilnica, ko pa gre v to isto sobo pivec,
postane gostilna. V vsem , kar počnemo, naredijo razliko naša srca, ne naš
zunanji videz. Sufiji ne sodijo drugih ljudi po tem, kakšni so videti. Ko sufi
strmi v nekoga, ima bobe očesi zaprti in odpre tretje oko – tisto oko, ki vidi
notranje cesarstvo.
(p)Življenje je začasno posojilo
in ta svet ni nič drugega kakor skiciran posnetek Realnosti. Samo otroci bi
imeli igračo za pravo stvar. In vendar se ljudje ali zaljubijo v igrače ali pa
jo brez spoštovanja polomijo in odvržejo. V tem življenju se ogibaj vseh
skrajnosti, saj ti bodo uničile notranje ravnovesje.
()Niti moja nebesa, niti moja
zemlja me ne objamejo, objame me srce mojega vernega služabnika.
(p)Človek ima edinstveno mesto
med božjimi stvaritvami. Vanj sem vdihnil svojega duha, je rekel bog. Vsak od
nas brez izjeme je ustvarjen, da bo božji namestnik na zemlji. Vprašajte se,
kako pogosto se obnašate kot namestnik, če se sploh kdaj? Zapomnite si, vsak od
nas je dolžan odkriti božji duh v sebi in živeti v skladu z njim.
(25)Pekel je tukaj in zdaj.
Nebesa prav tako. Ne skrbite več o pekli ali sanjajte o nebesih, saj sta oba
navzoča v vas ta trenutek. Vsakič, ko se zaljubimo, se vzpnemo v nebesa.
Vsakič, ko sovražimo, zavidamo, ali se s kom prepiramo, pademo naravnost v
peklenski ogenj.
(p)Vesolje je eno bitje. Vse in
vsakdo je povezan skozi nevidno mrežo zgodb. Če se zavedamo ali ne, vsi smo del
tihega pogovora. Ne škoduj. Vadi sočutje. In ne opravljaj za nikogaršnjim
hrbtom – tudi nedolžne opazke ne daj! Besede, ki pridejo iz naših ust, ne
izginejo, ampak so za vedno shranjene v neskončnem prostoru in bodo prišle, ko
bo treba, k nam nazaj. Bolečina enega nas vse prizadene. Veselje enega človeka
vsem nariše nasmeh na ustnice.
(p)Ta svet je kakor zasnežena
gora, ki odbija tvoj glas. Karkoli rečeš, dobro ali slabo, se bo nekako vrnilo
k tebi. Če torej kdo o tebi misli slabe misli, bodo slabe besede o njem stvari
samo še poslabšale. Ti boš ujet v hudičev krog zlobne energije. Namesto tega
štirideset dni in noči govori o tem človeku lepe stvari. Na koncu štirideset
dni bo vse drugače, ker boš ti navznoter drugačen.
(p)Preteklost je interpretacija.
Prihodnost je iluzija. Svet se ne giblje skozi čas, da je ta ravna črta, od
preteklosti v prihodnost. Namesto tega, se čas premika skozi nas in v nas v
neskončnih spiralah. Večnost ne pomeni neskončnega časa, ampak preprosto
brezčasnost. Če bi rad izkazal večno razsvetljenje, preženi preteklost in
prihodnost iz misli in ostani v sedanjem trenutku.
(p)Usoda ne pomeni, da je bilo
tvoje življenje strogo obrnjeno vnaprej. Zato je to, da prepuščaš vse usodi in
ne prispevaš dejavno h glasbi vesolja, znak čiste nevednosti. Glasba vesolja
objema vse in je komponirana na štirideset različnih ravneh. Tvoja usoda je
raven, na kateri boš igral svojo melodijo. Morda ne boš spremenil svojega inštrumenta,
ampak kako dobro boš igral, je zagotovo v tvojih rokah.
(30)Resnični sufi je tak, da celo takrat, ko
je po krivem obtožen, napaden in iz vseh strani obsojan, vse to potrpežljivo
prenaša, ne izreče niti ene slabe besede o nobenem od svojih kritikov. Sufi
nikoli ne pripisuje krivde. Kako naj bodo nasprotniki ali rivali ali pa celo
»drugi«, če sploh ni »jaza«.Kako naj bo kdo, ki bi ga krivili, če pa obstaja
samo Eden?
(31)Če hočeš okrepiti svojo vero,
se moraš znotraj zmehčati. Da bi bila tvoja vera trdna skala, mora biti tvoje
srce mehko kakor pero. Skozi bolezen, nesrečo, izgubo ali boj, tako ali
drugače, smo vsi soočeni z dogodki, kako postati manj sebični ali obsojajoči,
pa bolj sočutni in velikodušni. Vendar se nekateri od nas naučimo lekcijo in postanemo
blažji, drugi pa postanejo še ostrejši, kakor so bili prej. Edini način, da se
približamo Resnici je, da razširimo srca, tako da bodo zaobjela vse človeštvo
in bo v njih še vedno prostor za več Ljubezni.
(32)Nič ne sme stati med teboj in
bogom. Ne imami, ne duhovniki, rabini ali kateri koli drugi čuvarji moralnega
ali verskega vodstva. Ne duhovni učitelji, celo tvoja vera ne. Verjemi v svoje
vrednote in pravila, vendar nikoli ne pusti, da bi gospodarila nad drugimi. Če
drugim kar naprej lomiš srca, ni nobena verska dolžnost, ki jo opravljaš,
vredna nič. Ogibaj se malikov, kajti zameglili ti bodo pogled. Naj bo tvoj
vodja bog in samo bog. Nauči se Resnic, prijatelj, vendar pazi, da iz svojih
resnic ne boš naredil fetiša.
(p)Medtem, ko se vsi na tem svetu
ženejo, da bi nekam prišli in postali nekdo, samo da bi lahko vse pustili za
seboj ob smrti, je tvoj cilj vrhovna faza ničnosti. Živi to življenje tako
lahko in prazno, kakor številka nič. Nič drugačni nismo od lonca. Ne držijo nas
pokonci okraski zunaj, ampak praznina znotraj. Tako pač je; naprej nas ne
poganja tisto, kar si prizadevamo doseči, ampak zavest o ničnosti.
(K)Zato Koran pravi, tisti ki se
bojevali, bomo zagotovo usmerili na poti, ki vodijo do nas.
(p)Predaja ne pomeni, da si šibak
in nedejaven, ne vodi ne v fatalizem, ne v predajo. Nasprotno. Tisti, ki se
predajo božanskemu bistvu življenja, bodo živeli v nemoteni mirnosti in miru,
celo če bo šel ves svet skozi pretres za pretresom.
(35)Na tem svetu nas ne pelje
naprej tisto, kar si je podobno ali običajno, ampak odkrita nasprotja. In vsa
nasprotja v vesolju so navzoča v vsakem od nas. Zato se mora vernik srečati z
nevernikom, ki prebiva v njem. In nevernik mora spoznati molčečega vernika v
sebi. Dokler posameznik ne doseže stopnje Insan-i Kamil, popolnega človeškega
bitja, je vera postopen proces – tak, ki zahteva navidezno nasprotje: nevero.
(p) Ta svet je postavljen po
načelu vzajemnosti. Niti kapljica praznine ali luska sovraštva ne ostaneta
nepovrnjeni. Ne boj se zarot, prevar in zvijač drugih ljudi. Če kdo nastavlja
past, je to bog. On je največji spletkar. Niti list se ne premakne, ne da bi
bog vedel za to. Preprosto in popolnoma verjemi v to. Karkoli bog naredi,
naredi lepo.
(37) Bog je sistematičen urar.
Tako natančen je njegov red, da se vse na zemlji zgodi o svojem času. Niti
minuto prepozno, niti minuto prezgodaj. In za vsakogar brez izjeme, ura deluje
točno. Za vsakogar je čas za ljubezen in čas za smrt.
(p)Nikoli ni prepozno, da se
vprašaš: Ali sem pripravljen spremeniti življenje, ki ga živim? Sem se
pripravljen spremeniti od znotraj? Če je en sam dan enak prejšnjemu, je to
škoda. V vsakem trenutku in z vsakim novim vzdihom, bi moral biti človek nov,
in znova nov. Samo en način je, da se rodimo v novo življenje: da umremo pred smrtjo.
(39)Deli se spreminjajo, celota
pa je vedno ista. Za vsakega tatu, ki odide s tega sveta, se rodi nov. In
vsakega dobrega človeka, ki odide, nadomesti nov. Ne samo, da tako nič ne
ostane isto, ampak se tudi nič nikoli zares ne spremeni. Za vsakega sufija, ki
umre, se nekje rodi nov.
(40)Življenje brez ljubezni je
brez smisla. Ne sprašuj se, kakšne vrste ljubezen moraš iskati, duhovno ali
materialno, božjo ali posvetno, vzhodno ali zahodno – razlike peljejo zgolj še
k več razlikam. Ljubezen nima nalepk, nima razlag. Je, kar je, čista in
preprosta. Ljubezen je voda življenja. In ljubljeni je ogenj duše. Vesolje se
vrti drugače, kadar ogenj ljubi vodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar