Kader Abdolah, Het huis van de moskee
Takšno je življenje
Igra se s teboj
Včasih te ima rado
Včasih te ponižuje.
Tako pač je. In tega se ne bomo nikoli navadili.
Predvsem tega drugega ne. To, da te ima rado, je lažje prenesti. Pravzaprav
stremimo k temu in temu se najbrž reče sreča. Zato pa je, tudi za bolj obrušene,
teže prenesti poniževanje, posebej tisto, ki je seglo onkraj meja razuma. In to
se največkrat dogaja v vojnah, ki pa so tako ali tako brezrazumne. No ni čisto
tako, vsaka vojna ima razloge, ki jih lahko racionalno razložimo in izhajajo iz
človekove želje po posesti, oblasti, pomembnosti (!) in drugih stanjih, ki jih
lahko doseže le, če to stori na račun drugega. Če poseže v prostor in pravice
drugega. Ne le v vojni, tudi v miru. Tudi v povsem običajnih (delovnih) razmerjih
v sodobni evropski družbi.
»Kdor pozimi tava po gorah. Lahko je samo
sovražnik, ubežnik ali pa kdo, ki ima v avtomobilu mrliča.« Verska in vojna
sovražnost lahko pripelje tudi do razmer, ko ljudje zaradi strahu pred režimom nehajo biti ljudje in se bojijo v svoji vasi
pokopati sočloveka. Tudi sredi Evrope se dandanes dogaja, da ljudje prenehajo
biti ljudje. Ne zaradi golega preživetja, zaradi želje po lastni pomembnosti
(in oblasti). Tako pač je in tega ne moremo spremeniti. Lahko postanemo takšni
kot oni in morda laže preživimo. Teže je, če imamo višje moralne in etične
standarde in se takšnim razmeram ne moremo prilagoditi. Tudi nima smisla, da
smo žalostni, najbolje je, da živimo svoje življenje naprej, ne oziraje se na
preostali debelokožni alfa svet. Čeprav se marsikomu lahko zgodi nekaj
podobnega, kot se je Aga Džanu. »Zadnje čase se ne počutim dobro, v srcu
pogosto čutim potrtost. Bolj bojazljiv sem postal, vse me skrbi, posebej
mošeja. Včasih ne vem več, o čem naj govorim pri petkovi molitvi.«
Če pa se žalosti nikakor ne moremo upreti, je morda
najbolje poslušati star perzijski nasvet: »Kadar si žalosten, pojdi k reki.
Pogovori se z njo. Odnesla bo tvojo žalost.«
»Zdelo se je, da se je Zinat Hanum po moževi smrti
nenavadno spremenila. Nenadoma je bila osvobojena, a nihče ni mogel reči, česa.
Prej se je počutila kakor balon, ki se je z vrvico zapletel med drevesne veje,
zdaj pa se je, rešena, dvignila visoko v zrak. Bil je prijeten občutek, a
hkrati strašljiv. Takoj, ko so prišle poletne počitnice, je vzela otroka in
odšla v veliko hišo svojih staršev v gorah, da bi tam našla mir.« V vojnih
razmerah se je tudi Zinat Hanum spreobrnila (v imenu vere) in pozabila svojo
človeško plat.
Zanimivo je tudi, kako so vere, čeprav stroge,
popustljive do svojih vernikov. Vse po vrsti dovoljujejo izjeme in več možnosti
po različnih merilih. Dovolj je samo, da po enikahtu
rečete kabeltu. In vas smejo takoj
odpeljati v posteljo.
Ajatola Homeini je zaradi dolgotrajne vožnje s
tovornjakom preko gora imel podobno težavo kot prenekateri popotnik na
barkačah, ki potujejo med dalmatinskimi otoki in je imel to smolo, da je zanj
preostala le kabina pri motorju nad naftnim izpuhom. »Pozneje ko je postal
ajatola, ga je zmeraj prevažal moden mercedes, toda, ko je vstopil v avtomobil,
mu je od vonja po dizlu vsakič postalo slabo.« Podobne občutke lahko dobimo
tudi takrat, ko si zamislimo, da bi kadili cigareto, pa smo se pred tem imeli
priložnost zastrupiti z nikotinom. Pa čeprav samo preko snus tobaka.
Proti koncu knjige tudi izvemo, zakaj je bil original
napisan v nizozemščini. In dobimo tudi opravičilo pisca. »Zamenjal sem jezik, v
katerem pišem, vendar v svojih zgodbah še zmeraj skušam ujeti poetičnost našega
lepega starega jezika. Oprostite mi.«
In za konec še o končanju zgodbe v pričujoči
knjigi. Zgodbe, ki se (po perzijsko) ne konča. »V perzijskih zgodbah na koncu
pogosto pride stavek, ki pravi: »Naša zgodba je končana, toda vrana še ni
priletela v svoje gnezdo.««
Ni komentarjev:
Objavite komentar