Izgubljena beseda

Oya Baydar, Kayıp Söz 
Noben izmed komentarjev po dnevnem časopisju in spletnih medijih o knjigi ne zaobjame vsega, kar ta knjiga nudi bralcu. Kot, da bi prevzeli nek recenzentski stereotip ali pa ne prebrali cele knjige. Res pa tudi je, da vsak bralec v prebrani knjigi zrcali svoje izkušnje in trenutna stanja, ki se spreminjajo tudi v času. 

Brala sem jo prav v času, ko so se moji prijatelji z džipom (iz knjige izvemo, da je to prevozno sredstvo običajno za to območje) potepali prav po krajih, kjer se odvija del zgodbe. V okolici jezera Van in po krajih preko Diiyabakirja proti morju. No, niso šli prav tja, kjer so na zemljevidu označena nevarnejša območja, a kljub temu so doživeli nemire s streljanjem na ulicah mest in cestne zapore tankov.

Izgubljena beseda. “Iskal sem besedo in zaslišal glas... Tipal sem za besedo. Besedo, ki sem jo izrabil, potratno izčrpal, odpihnil v milne mehurčke in zapravil; tisti prvi stavek, ki bo zgodbo začel, začrtal in končal. Stavek, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti in, ki je ravno v  trenutku, ko sem mislil, da sem ga ujel, zaplaval v megleno kopreno misli in izginil v njej ... Izgubljena beseda ... Slišal sem tisti glas, pozabil besedo in sledil glasu.”

“Tudi jaz sem izgubil svoj jezik, a ne tako kot ti. Toda jezika ne predstavljajo le besede. Misel je pomembnejša od besed. Tudi, če poznaš vse turške, kurdske ali, kaj vem, angleške, francoske, arabske besede, ti včasih obstanejo v grlu in jih ne moreš preliti v misel. Prazne misli ni mogoče napolniti le z besedami.”

“Zavedel se je neljubeznivosti in krutosti svojih besed ter umolknil. Ko jih ubesediš in izrečeš, se neškodljive, nedolžne misli spremenijo v meso in kri in postanejo krivda.”

Oya Baydar gotovo ni izgubila besede. Besede je združila v močno pripoved o življenju in premnogih vprašanjih, ki jim iščemo odgovor.

Kaj iščemo. “Nikoli ne veš. Če še zmeraj obstaja kakšno drobno upanje, kakšna svetloba, ju morda lahko najdemo tam. V mladosti smo verjeli, da bomo rešili ves svet. Ni nam uspelo, doživeli smo poraz, zato nas je večina odnehala, se uklonila in začela ravnati po pravilih. A smo globoko v sebi zmeraj čutili, da nam nekaj manjka. To je tisto, kar iščem.”

Življenje in kraj biti. “Lažje je pobegniti pred vojno, kot pa pred življenjem.” “Človek lahko odide ostajajoč kjer je. Če bo odšla odtod, ne bo več kar je.«

Vzhod in Zahod. Pisatelj Ömer Eren, eden izmed glavnih junakov knjige se je tja odpravil iskat izgubljeno besedo. Kot mnogi drugi njegovega poklica, je imel težave s pisanjem. Odšel je na Vzhod, njegova žena znastvenica, ki je za poskuse jemala življenje mišim, pa na Zahod. Iskati njunega fanta. Kaj več o zgodbi ne bi zapisala, čez zgodbo se mora prebiti vsak bralec sam. Kot običajno, bom egoistično, kot pomoč mojemu spominu izpisala nekaj utrinkov. Odšel je torej na Vzhod, ker se svetloba poraja na Vzhodu. Navade prevzemamo od Zahoda, pišemo pa o Vzhodu. Vzhodnjaški orientalisti smo.

Vojna in (za)vest. Čeprav v vojni človek doživi marsikaj, a veliko tega sploh ne občuti. Otopi. Odrine v podzavest.  “Videl sem več, kot bi lahko preneslo človeško srce, vendar je v meni vladala popolna praznina. Vse sem samo opazoval, ne da bi se vznemiril, ne da bi se odzval. Kot je rekel psiholog, sem tudi ta izkustva vrgel v neskončno luknjo brez dna, ki je zevala v meni. Samo ljudje, ki gojijo upanje, čutijo strah in jaz ga nisem čutil.” Najbrž je naravno, da ljudje, ki so ob vojni rešujejo sebe. “Vse kar počneš, je, da se trudiš, da bi si olajšala vest in našla notranji mir, torej rešuješ le samo sebe.”

Starši in otrok. “Odvisno od tega, kaj pričakuješ od otroka. Odvisno od tega, kaj očetu in materi pomeni otrok. Predmet, ki uresničuje njune cilje in zadovoljuje njun ego? Ali pa človeka, ki ga ustvarjata, ob čigar sreči se veselita in čigar vrednote, odločitve spoštujeta.” Nekateri starši mislijo, da mora biti njihov otrok uspešen. Da je to edina pot. Da bo uspeh prinesel spoštovanje ljudi in slavo. Zato lahko pusti vse ob strani; če bo uspešen, bo zadovoljen s samim seboj, zaupal vase in bo srečen.  To je omejeno razmišljanje. Vsak mora najti svojo pot do sreče in ravnovesja v življenju. “Najbrž imaš prav. Za to, da najdeš smisel življenja, ne obstaja ena sama pot, en sam recept. Rada te imam karkoli že si in kjerkoli že si.”

Sočutje. Nekateri ljudje venomer izpostavljajo iste fraze o zatiranju, zapostavljenosti in prikrajšanju. »Tega ne počnejo zato, da bi v tebi vzbudili sočutje in te pripravili do tega, da izpolniš njihova pričakovanja, temveč, da bi te s svojo zatiranostjo in zapostavljenostjo ranili in opozorili na tvojo lastno nemoč.«

Ravnanje z bolečino. Bolečina se poleže le, če jo ponotranjiš. Če se ji upiraš, se le poglobi.

Ko nekoga nič več med nami in se družina posede k mizi. »Spomin na Ullo ni prisedel k mizi.«

Ravnovesje narave. Nevihta, ki divja zunaj, se ne trudi, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je le to, kar je, prav tako kot morje, ribe, mačke, galebi in to skalovje, kar pomeni, da se sama narava ne prizadeva, da bi bila nekaj, kar ni, temveč je srečna takšna, kot je. Vsepovsod vlada ravnovesje, veliko ravnovesje. Toda ljudje ga s svojimi ambicijami krhajo in uničujejo, s čimer povzročajo grozote, vojne, prelivanje krvi in nasilje. Jaz hočem biti tresljaj ravnovesja, ne pa del grozot in nasilja.«

Zavzemanje za pravico. »Poleg tega ste uporabili izraz zavzemati se za pravico. Če se zavzemaš za pravico, to pomeni, da jo gledaš od zunaj. Za pravico se ne smeš zavzemati, temveč jo moraš živeti.«

Elif Eren pri dvainpetdesetih. »Odločila se je, da se bo odslej cenila in se pustila razvajati. Ljudje ti dajo toliko, kolikor zahtevaš od njih. Predvsem pa moški. Ko sem se trudila, da bi stala na lastnih nogah, da bi bila močna in da ne bi od nikogar, celo od svojega moža, pričakovala več od tega, kar sem dobila, sem si delala krivico.« Med ljudmi si vedno sam.

“Puščate nas same s snegom, topoli in vranami.”