Velika
Ljubljana za popotnike, prešernovce ino Hrovate.
Branko Gradišnik
Tudi ob branju te knjige, ki nas po vsebinah vodi
skozi Prešernove verze, se naučimo precej novega. Z drugega vidika si osvežimo
zgodovino Slovencev, v nekatera obdobja književnosti, politike, doživimo spet
eno neposrečeno bivanjsko avanturo družine Gradišnik, razširimo si obzorje še s
kakšno etimološko razlago, odkrijemo kakšno za nas novo besedo v sicer zelo
bogatem besedišču slovenskega jezika, najdemo kakšno rešitev za preživetje
naroda zaradi neugodne demografske strukture in tako naprej. Skratka Slovenijo,
Slovence in (veliko) Ljubljano pregledamo iz veliko vidikov, skozi različne
pore od znotraj in od zunaj. Poleg tega pa si jo ponekod osvetlimo še s
primerjavo s sosednjo Hrvaško.
Tudi ob službovanju na Hrvaškem, je namreč
Gradišnikova družina naletela na najemniško stanovanje, kjer ni bilo (nočnega)
miru. Kot v Lizboni, ali pa na počitnicah na Siciliji. Tokrat so dobili
sosednje stanovalce iz Brazilije, katerih tudi siceršnja posebnost je, »da se
zdramijo proti deseti uri zvečer in potem ropotajo, škrebljajo, plešejo v
visokih petah (gotovo je to kaka nogometna vaja), poslušajo brazilsko glasbo in
jo spremljajo z nenadnimi izbruhi grlnega jaskanja, si kuhajo, jejo, pomijejo
vsake vilice posebej, potem pa vse vilice denejo skupaj in jih stresejo v ritmu
sambe in govorijo »žoao« - take reči.
In vse to do treh, štirih zjutraj.«
Ob opisovanju vrveža ljubljanskih ulic se ustavi ob
tem, da številni ljudje govorijo v mobitel. »Tako pogosten je ta pojav, ker se
dejavnosti udeležujejo razne ljudske plasti, na primer: možje, ki nadzorujejo
žene, da ne bi podlegle vplivu okolja (vpliv genov je, če je otrok podoben
očetu, vpliv okolja, če je podoben sosedu), žene ki naročajo možem, kaj naj
kupijo na poto domov, matere, ki nadzorujejo otroke, otroci, ki se organizirajo
v tolpe, preplašenci, ki se delajo, da imajo nekoga na liniji, zato da jih ne
bi napadle tolpe, čudaki, ki ne marajo, da bi se opazilo, da v resnici samo
nekaj čebrnjajo predse, osamljenci, ki so kupili dva mobitela, zato da imajo
koga poklicati«, posebneži, ki se delajo da govorijo, da se jim ne bi bilo
treba zaplesti v pogovor z ljudmi, ki jih poznajo po službeni liniji.
Govori tudi o tem, da se v Sloveniji še v današnjem
času delitev dela znotraj povprečne družine »formalno še vedno drži neolitskega
vzorca: žena naj skrbi za pridelavo in pripravo hrane in za vzrejo otrok, mož
pa za obrambo in lov. Ekonomski razvoj
je iz te delitve, ki je biološko logična, naredil krivično razmerje, kajti
bremena so neenakomerno porazdeljena. Element lova je odpadel, razen kar se
tiče morda lova na druge samice. Spričo modernih metod vojevanja, je postalo
tudi nemogoče, da bi mož lahko obranil dom. Tako je njegova vloga zvedena na
to, da se bodisi potepa, ali poseda doma pred televizorjem. Lovljenje športnih
in porno programov mu je, kot kaže, v celoti nadomestilo potrebo po lovu.
Ženski bi se zdelo sicer logično, da bo mož zdaj hodil vsaj v trgovino namesto
v gozd po hrano, ampak evolucijska logika je neizprosna....«
O Slovencih piše, »da nam ni na kožo pisan noben
sistem, ker smo kot narod razklani bolj kot katerikoli drug narod v Evropi
(razen Hrvatov) in ker kratko malo ne moremo živeti v skladu z nobeno
ureditvijo. Severnjaška »vladavina prava« spravlja v blaznost polovico
prebivalcev, južnjaško načelo »znajdi se« drugo polovico. Družbeni red ni
fiksen, najteže pa je morda politikom, ki ne vejo, ali morajo biti korumpirani
ali ne – zato je toliko afer z njimi. Če bi bili vsi politiki pošteni ali vsi
skorumpirani, ne bi bilo slišati o njih nikdar nič slabega.«
Sicer pa se lahko poučimo tudi o nevrolingvističnih
razlikah med narodi, posebej med Veneti in Slovani, ki v psiholoških testih
izločijo različne predmete, kot tiste, ki ne spadajo v krog preostalih
nanizanih. Med Slovenci naj bi bili oboji, zahodnjaki in vzhodnjaki. Da bi
pravilno razumeli »multikulturno okolje«, naj bi bili torej sprejemljivi za
oboje. »Mogoče so namreč različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se
medsebojno lahko izključujejo. To bi nam moralo pomagati, da bomo znali z več
posluha sprejemati tudi mnenje tistih, ki so se nam prej zdeli neumni, čudaški,
zoprni ali nerazumljivi, pa v resnici samo operirajo v drugem sistemu.«
Piše o introvertiranih politikih, ki utemeljujejo
svoje delovanje na »zvestobi do samega sebe«. Pravi, da se jim nasploh slabše
godi. »Ta usmeritev je namreč druga plat nezaupanja do zunanje realnosti in
sama po sebi ni škodljiva. Mnoge shizoidne osebnosti, za te je značilno, da
verjamejo svojemu notranjemu svetu bolj kot zunanjemu, so prebijale meje
znanosti in umetnosti prav po zaslugi tega nezaupanja, ki ga je žlahtnila
njihova ustvarjalnost ali intuicija. Manj prida je od te lastnosti v politiki.
Ideološko nezaupanje, ki ga spremljajo rigidnost, prepričanost o lastnem prav
in iskanju krivde vselej pri drugih, namreč izključuje pristajanje na
drugačnost drugih, preprečuje pa tudi vsako možnost osebne rasti. Taki politiki
strežejo naši potrebi po tekmovanju, ne pa naši enako močni potrebi po
sodelovanju.«
Govori tudi o sreči brez alkohola in njega
resničnem grehu. »Resnični greh alkohola je torej v tem – človeku prikrije, da
bi lahko brez njega bil srečen.«
Iznašel je tudi pravičnejši pokojninski sistem, »ki
bi temeljil na razširitvi načela osebne odgovornosti v takšnem smislu, da bi
bila pokojnina toliko višja, kolikor več otrok je upokojenec pomagal spraviti h
kruhu.« Otroci pri kruhu namreč polnijo pokojninsko blagajno.
Popelje nas tudi po Ljubljani in njeni okolici. Ob
obisku grajskega hriba je bil včasih največji izziv vzpon. Zdaj pa, kot pravi
Gradišnik, tu ni več česa početi. Vzpenjača in možnost prihoda z avtomobilom sta
zamenjala vzpon. »Kdor se gor zapelje z avtom, se lahko potem zamoti vsaj s
tem, da išče parking.« Ponudi nam še boljšo možnost. Da se na hrib zapeljemo z
avtom, parkiramo, se dol spustimo z vzpenjačo, si ogledamo Ljubljano in vrnemo
spet nazaj z vzpenjačo. Omenja tudi znamenito minigolf igrišče v Tivoliju, kjer
so se svojčas perspektivni pripravniki znamenitih institucij urili v motoričnih
sposobnostih (tega slednjega Gradišnik ne opisuje, omeji se bolj na posebnosti te infrastrukturne instalacije).
Ni komentarjev:
Objavite komentar