Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert, The signature of all things 

Naslovnica spomni na rano otroštvo in ilustracije ob pesmici Pokonci izpod korenin Sibylle von Olfers, nekatera poglavja na knjigo o raziskovalcih zakonitosti sveta in njihovih popotovanjih (se ne morem spomniti katera je bila, dopišem kasneje), druga na philadelphijsko različico prevzetnosti in pristranosti. Roman mojstrsko vplete naravoslovna in botanična raziskovanja v osemnajstem in devetnajstem stoletju in jih poveže z razmišljanji o življenju, nastanku življenja in povezavah obojega z božjim (in nadstvarnim), vse to pa zavije v zgodbo o življenju glavne junakinje Alme Whittaker. Vidno je, da je tudi tokrat, kot v svojem prvencu in posebej pa drugi knjigi Za vedno,  proučila precej literature, da je zgodbo postavila v čas in dejstva. Prevod je odličen, s slovenskim izrazoslovjem in načinom kovanja povedi pričara vzdušje in misli takratnega časa (op. le s kinovcem, Cinchona je bil verjetno mišljen kininovec?).

Alma Whittaker je imela spričo njenih lastnosti nemalo težav v prebijanju skozi življenjska spoznanja: »Stvari so lahko samo, kar so. Stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, pa je treba stoično prenesti.« Pri tem je vedela, da je ob razočaranjih »najbolje skrbeti, da je bila ves čas zaposlena, in vendar ni bila dovolj zaposlena«. Ob eni izmed takšnih situacij »je v manj kot letu dni začutila, da se v njeno življenje zalezuje brezvoljnost, in to jo je hudo prestrašilo. Zahrepenela je po opravku ali načrtu, s katerim bi dala duška svoji nemajhni umski energiji«. Ko se je približevala petdesetim, je v preučevala botanične lastnosti mahov in skrbela za (posle) svojega očeta, je začela premišljevati o svoji minljivosti. »Ob poglabljanju v mahov čas je odrivala razmišljanja o lastni umrljivosti. Sama je bila ujeta v meje človeškega časa, ampak proti temu ni mogla nič. Ni ji kazalo drugega, kot da čim bolje izrabi kratko, kot žitje majske mušice mimobežno življenje, ki ji je bilo dano. Stara je bila že oseminštirideset let. Za mahovnato kolonijo oseminštirideset let ni nič, za žensko pa je kar precejšnja usedlina let. Njenih menstrualnih ciklov je bilo nedavno konec. Lasje so ji belili. Če bo imela srečo, je pomislila, ji bo morda za življenje in študij naklonjeno še dvajset ali trideset let – največ štirideset. Več si niti ne bi mogla želeti, in tega si je želela vsak dan. Toliko vsega bi se še morala naučiti, časa pa ni bilo dovolj.« A vendar je svojo usodo izrabila kar najbolje. »Delo z mahi ji je zaposlovalo um in njene raziskave so bile, to je vedela, neoporečne in poštene. Imela je svoje dnevnike, herbarij, mikroskope, botanične raziskave, dopisovanje s čezmorskimi botaniki in zbiratelji, dolžnosti do očeta. Imela je svoje navade, običaje in odgovornosti. Imela je dostojanstvo. Že res, da je bila po svoje kot knjiga, ki se je že skoraj trideset let zapovrstjo odpirala vedno na eni in isti strani – ampak navsezadnje ta stran ni bila ravno slaba. Alma je bila bodra. Bila je zadovoljna. Po vseh merilih je imela za seboj dobro življenje.«

Kaj v Alminem življenju pomeni Cum grano salis, si najdite sami.

Ob neki priložnosti, ko je smrti gledala v oči se je ob spoznanju, da bo umrla nepojmljivo sprostila. Saj ni tako hudo, je pomislila. Pravzaprav bo zelo lahko. Smrt – ta strah in trepet, ki se mu vse življenje tako izogibaš – je zelo lahka, ko se soočiš z njo. Nič ni lažjega od smrti. Da umreš, se moraš le nehati truditi, da bi živel. Le privoliti moraš v izginotje.

O trpljenju nekateri razmišljajo, da je. Torej, da obstaja in, da je osnova žitja. Je to res, ali je samo nazorsko izhodišče taistih? Tako, kot bi lahko bilo nekaterih sreča? Tisto prvo je tudi razmišljanje enega izmed likov v zgodbi. »Vsi se rodimo v trpljenju«. Alma W. pa je potrpežljive narave in mu odgovori: »Ampak najti moramo potrpljenje in se sprijazniti z usodo …«. Po–trpljenje? Potrpljenje je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika po prvi izmed trinajstih razlag »pripravljenost prenašati kaj neprijetnega, neugodnega brez izražanja nejevolje«, dodani pa sta dve po naklonu doseženega nasprotni si ljudski rabi: »potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo; potrpljenje železna vrata prebije s potrpljenjem se dosti doseže«.

Almi je Ambrose Pike, njen duhovni ljubimec in kasneje zato neudejanjeni mož, dejal:«Vedno ste videti tako kleni.« »Nihče ni tako klen«, mu je odvrnila Alma. Torej je bila do sebe in svojega dela samokritična, gotovo bolj, kot je bilo treba. Kot je veliko zrelih ljudi, v nasprotju z peščico tistih, ki se brez kakršnega koli samoizpraševanja zavihtijo na najboljše pozicije. In si žal prav takšni ustvarijo prednost pred drugimi v boju za preživetje Nemo umquam neque poeta neque orator fuit, qui quemquam meliorem quam se arbitraretur. Veliko ljudi tudi ne zmore življenja, ne da bi se počutili pomembne.

Oče ji je vedno dejal: »Ne razlagaj hči, to je za slabiče«.

Bistvo boja za obstanek je, da ne preživijo vedno najlepši, najbolj bleščeči in najmilejši; včasih preživijo najbolj brezobzirni ali tisti, ki so imeli največ sreče, ali pa morda le najbolj trmasti. Alma je glede teorije tekmovalnega drugačenja, kakor jo je poimenovala ona, še ne vedoč za Darwina zapisala: »Zdi se, da hujša ko je kriza, hitrejši je razvoj. Zdi se, da sleherna preobrazba izhaja iz obupa in nuje. Lepota in raznovrstnost naravnega sveta sta zgolj vidna dediščina vojne brez konca in kraja. Zmagovalec bo zmagoval – a le dokler ne neha zmagovati. To življenje je negotovo in težak poskus. Včasih trpljenju sledi zmaga – vendar to ni zajamčeno. Najbolj dragocen ali najlepši posameznik morda ni najodpornejši. Bitka, ki poteka v naravi, ni v znamenju zla, temveč enega samega mogočnega, brezbrižnega zakona: da je na svetu preprosto preveč življenjskih oblik, virov preživetja pa premalo, da bi vse ostale pri življenju. Tisti, ki so nepripravljeni za boj za obstanek, se nemara sploh nikoli ne bi smeli poskusiti v življenju. Edini neodpustljivi zločin je presekati eksperiment lastnega življenja pred njegovim naravnim koncem. To je šibkost in je škoda – kajti eksperiment življenja se bo sam, pri vseh še prehitro končal, zato pa je vredno zbrati toliko poguma in radovednosti, da ostanemo v bitki do neizogibnega konca svojega življenja. Vse kar ni boj za obstanek, je strahopetno. Vse kar ni boj za obstanek, je zavračanje velike zaveze življenja.«

V tej teoriji pa po Almino obstaja luknja. Nikakor ni mogla razumeti evolucijske koristi altruizma in samožrtvovanja.

Pa še to. Tudi leto 1816 (kot 2014) se je zapisalo v zgodovino kot leto brez poletja po vsem svetu, pa takrat še niso proučevali podnebnih sprememb. Natura non facit saltum.