En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Branko Gradišnik
(Strogo zaupno na Portugalskem) Po strogozaupnem popotovanju po Siciliji je bilo skoraj nujno proučiti še vse dogodke in zaplete, ki so se dogajale B in B z družino na Portugalskem. Že tako ali tako je Gradišnika zabavno brati, poleg tega pa je v njegovih knjigah najti še veliko etimoloških, zdravstvenih, značajsko psiholoških, geografskih tehničnih ter drugih razlag in opisov. Pa tudi nasvetov o užitju trenutka (če samo delamo tega ne moremo). Torej zabavno in poučno branje v enem.

Avtorja kaj dobro razumem, ko v enem izmed začetnih poglavij zapiše, da »Ko človek menjuje okolje, se mu dogaja toliko opisa vrednih reči, da si skoraj ne utegne sproti zapisovati: pritiski so tu najmočnejši, napake in blamaže najhujše, presenečenja najbolj osupljiva, vtisi najbolj sveži.« Problem pa je tudi v tem, če zapisovalec ne zapiše kmalu po tem, ko mu misli sestavljajo najprimernejši opis doživetega, lahko naboj domišljenega in bistroumnost povezav kaj kmalu zbledi v toku nadaljnjih premišljanj. Skratka zapisati bi bilo treba takoj in sproti, kar pa je težko, če si dogodki sledijo en za drugim. Zaradi časovne razdalje med doživetjem in zapisovanjem pa se kaj lahko tudi zgodi, da zapis ni natančen. Zato se na začetku v pridržku s pojasnilom zavaruje tudi avtor, ko pravi »zaradi večnega razkoraka med doživljanim in napisanim vsaka podobnost z dejanskimi osebami, kraji in dogodki, razen kjer konkretna imena objavljam z izrecnim dovoljenjem njihovih imetnikov, naključna, nenamerna in nonsekviturna«. Gradišnik namreč uporabi kar precej imen udeležencev potopisnih doživljajev. Sicer pa do ljudi, ki jih opisuje ni prav nič takten. Pri tovrstnih opisih ljudi in njihovih dejanj bi veljalo držati neko mejo, posebej do tistih, ki so po svoji nravi dobronamerni.

Ob vselitvi v eno izmed stanovanj so našli parket v zelo slabem stanju, kar jim je dalo misliti, da bi bil prejšnji stanovalec lahko pterodaktil. Ob tem sem se spomnila komentarja moje prijateljice, ko se je vrnila v najemnikom oddano stanovanje, kjer je bil parket v prav tako slabem stanju. Tam je bila razlaga precej bolj sodobna. Najemniki so hodili po parketu v visokih petkah, upamo, da samo ženski del.

Ob opisovanju zasebne mreže parkirnih skrbnikov v Lizboni se dotakne tudi dobrih strani sive ekonomije. »Temu se reče siva ekonomija in jo iz moralnih razlogov odobravam, ker gre za denar, ki ga zaupanje ohranja na sivem trgu in ga torej grabežljivi prsti »mednarodnih finančnih trgov« ne dosežejo.« Zaslediti je tudi mnenje bivšega ministra, ki pravi, »da se trenutno ves denar, ki ga zbere država, seli v tujino kot poplačilo dolgov. Edini denar, ki je na varnem je ta, ki kroži v sivi ekonomiji. Siva ekonomija še premore dovolj zaupanja, da denar ne beži iz dežele. Tako vendarle ostaja znotraj gospodarstva in je za moje pojme dragocen, saj pomaga ustvarjati dodano vrednost. Siva ekonomija nas drži pokonci. Če ji denar vzamemo, ga bo mednarodno bančništvo vzelo nam. In ga vrnilo kvečjemu v obliki refinancerskih posojil.«

Govori tudi o razliki med srbskim reklom »Treća – sreća« in slovenskim »V tretje gre rado«.  Srbi so otročje optimistični, ker bo v tretje šlo. Slovenci pa pesimistični, ker se bo še enkrat zalomilo, kar se je že dvakrat.

Tako kot pri Siciliji, se tudi tukaj dotakne voznih navad in kulture šoferjev in osnovnih načel v prometu. in ob tem opazi razliko med vožnjo ŽENSK na Portugalskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Tokrat so jo Portugalke najbolje odnesle.

Ko so popotovali po Portugalskem, za zablode z avtom ni bila kriva samo navigacijska naprava, ampak tudi na pol zgrajene ceste. »Mislim, da gre pri tem pozabljenem slepem črevu za projekt, ki ga financirajo evropski skladi.«

Dotakne se tudi bolj čustvenih in žalostnih plati življenja. »Spirale tesnobe« se sicer dotakne samo v povezavi s borderkolijem Ferrisom, ki je eden izmed protagonistov potopisa. Sicer pa piše tudi o globlji temi življenja in smrti, o kateri razmišlja ob spominih na prijatelja. »Prezgodnja smrt nikakor ne razveljavi življenja, ki ga preživiš v vsej polnosti. Ob rojstvu je dobil skromne karte, a je znal igrati svoj špil, kot da ima v rokah same adute. Pravijo, da je srečen, kdor živi skladno s svojimi zmožnostmi in željami. Če komu, potem se je to posrečilo njemu, ki si je iz življenja naredil spomladanski izlet.«

Znano se sliši tudi njegova izkušnja z ljudmi. »Streznjujoče je, koliko je ljudi, ki jim človek dela usluge, ko pa jih v stiski poprosi za pomoč, mu niti ne odgovorijo.«

V enem izmed zapisov je tudi nostalgično spomnil na okence s pomfrijem v Daj – Damu ali pa kiosk s pečenicami pred Modno hišo. Obojega se spomnim. Pomfrija na poti na telovadbo, čeprav sem imela jaz še eno alternativno lokacijo na tej poti. Piškote na vago v Šumiju. Pečenico pa sem enkrat dobila na poti z mamo v Supermarket. Prav spomnim se je, velika hrustljavo zapečena polovica z zenfom in kosom polbelega kruha na belem papirnatem pravokotnem krožničku. Tako dobre kasneje nikoli nisem okusila.

Navdušena sem bila nad piščevim razlikovanjem med pojmoma »krajina« in »pokrajina« in njuno pravilno rabo, kar celo pri izobraženih ljudeh ni pravilo. Prvo uporablja kot vizualno, doživljajsko in ekosistemsko kategorijo, drugo kot geografski pojem za določeno območje.

Blizu so mi bila tudi razmišljanja o tem, zakaj si nekateri ljudje boljše skušamo prihraniti za konec. Tako je pri načrtovanju poti, ko pravi »Tako zagotovo ne bosta razočarana, v obratni smeri pa bi bila zagotovo. Človek nagonsko hlepi po dobrem koncu. Zato si najboljše prihranita. Natanko takšno metodo uporablja njegova žena pri kuhanju.«

Kraju bivanja pa se vsekakor moramo prilagoditi: »Si fueris Romae, Romano vivito more.«

Veliko je tega, kar piše v knjigi, težko je zaobjeti vse plasti zapisanega. Tudi nisem v blog prenašala podrobnih opisov hemoroidov (op. po SSKJ je oboje pravilno: hemeroidi in hemoroidi) in podobnih zgodb. Najbolje je, da knjigo preberete, če vam leži Gradišnikov slog pisanja.