1934

Alberto Moravia

Naslov originala je 1934, slovenskega prevoda pa Melanholija ali 1934. Tisoč devetsto štiriintrideset je kar primeren naslov in ni potrebe po dodatni razlagi duha časa. (Melanholija se sicer v knjigi pojavi v obliki Dürerjevega bakroreza.) Duh časa (Zeitgeist) tistega časa je namreč poseben. Čas med vojnama, ujet v intelektualno skrivnostnost in izgradnjo človeških vrednot na napačnih ideoloških premisah. Podoben način pisanja tistega časa z veliko filozofije intelektualnih junakov lahko ujamemo tudi pri Stefanu Zweigu ali Vladimirju Bartolu.

Moraviin junak, ki je po vzoru Heiricha von Kleista in Goethejevega Wertherja raziskoval »obup«, »ljubezen«  in »samomor v dvoje«, razlage za svoja razmišljanja pa potrjeval tudi v Nietzcheju. »Dokler je obup, je življenje se vam ne zdi?«, »Nesreča se začne z upanjem. Ne poznate izreka vaše dežele, po katerem človek, ki živi v upanju, umre obupan?« ali pa »Je mogoče živeti v obupu in si ne želeti smrti?« Dogodki so glavnega junaka pripeljali tudi do zasukov v razmišljanjih (a ne za dolgo): »Problem, ki me je že lep čas mučil, ali je mogoče, če tako rečem, »ustaliti« obup ali pa ga spremeniti v normalno stanje življenja in tako nikoli ne priti do logičnega in neogibnega konca, kot je samomor, je bil nenadoma postavljen na glavo.« Zasuk se je začel prvi dan »po Beati«(op. neuslišani ljubezni), ko je ugotovil, da je vendar treba kljub vsemu živeti. »Značilno je, da sem po prihodu v Piccolo Marino z užitkom, če ne celo z veseljem, počel vse običajne letoviščarske in pri tem spoznal še en vidik obupa; obup nad tem, da nisem obupan.«

Vsa ta notranja razmišljanja so postavljena na poletni Capri, ki daje zgodbi počitniški okvir – azurno modro nebo, zalivčke v opoldanskem soncu in sprehode ob obali. Anacapri, Piccola Marina, Due golfi. Tja je glavni junak pravzaprav prišel, da bi pisal. Bil je eden tistih pisateljev, ki je iskal pravo inspiracijo za pisanje (Moravia se s tem ubada že v Zakonskem življenju, Auster pa na primer v Orakeljski noči). Zato je v penzionu na Capriju ob svojem prihodu iskal primerno sobo, kjer bi lahko imel pravo inspiracijo za ustvarjanje. »Ne vem, kako naj se vam zahvalim, gospod Galamini (op. receptor). Ne veste, oziroma prav gotovo veste, kako pomemben je za pisatelja kraj, kjer dela. To je osnovnega, odločilnega pomena. Okno, postavljeno na poseben način, posebna svetloba, tišina, in že je roman na dobri ali slabi poti.«

Glavni Junak se je ob srečevanju z možem svoje neuslišane ljubezni venomer spraševal o drugem pomenu komunikacije med njima, ko ga je ta vprašal, če se Nietzche piše z »e« ali »ie« na koncu: » Presenetil me je, zato sem za hip neumno pomislil, da mi je vprašanje zastavil resno, morda celo s pretvezo, da bi navezal pogovor, kot se v penzionih često dogaja. Toda hitro sem razumel, da je to le sarkastičen način, da bi me »postavil tja, kamor spadam«; skoraj tako, kot je naredil že na parniku, ko mi je dal njun naslov v Anacapriju«.

O pogovoru z očmi: » Tako se je začel nekakšen pogovor najinih oči in trajal vse do trenutka, ko je parnik zaplul v caprijsko pristanišče. Gledal sem jo in gledala me je; presenečeno sem odkril, kar sem sicer že od nekdaj vedel, a nisem dotlej še nikoli izkusil: da se da z očmi sporočati, ampak tudi na poseben in razločen način pogovarjati.«(Lassen wir unsere Augen sprechen.)