Haruki Murakami (村上 春樹)
ねじまき鳥クロニクル,Nejimaki-dori
kuronikuru. The Wind-up Bird Chronicle.
Obsežen roman, 681 strani, 1,3 kg. Torej je bolje,
da ga berete doma in ga ne nosite naokoli po kakšnih poteh, na primer službenih
za branje na letalu. Tudi v postelji leže na boku jo je težko brati, ker si
morate visoko podpreti glavo, če želite obdržati primerno bralno razdaljo. Torej
najbolje sede v ležalnem fotelju, knjigo pa si naslonite na pokrčene noge, ki
ste jih uprli na rob fotelja. Podobno izkušnjo sem doživela že pri Littlovem romanu Sojenice, ki je bila, če se dobro spominjam, še debelejša. Ampak oboje
je bilo zanimivo branje, tako da borba s stranmi sploh ni bila tako huda. So pa
v knjigi kakšni predeli, ki so uporabljeni bolj za podaljševanje romana (ne
vem, če so romanopisci plačani od števila strani) in niso prav nujni za celotno
zgodbo romana. Najmanj blizu so mi kakšne dogodivščine iz fronte, ki so se
zgodile tako v ptiču navijalcu, kot sojenicah, mislim pa da tudi v Die Heimkher Bernharda Schlinka. Zato takšne dele velikokrat berem kar po diagonali, nanje pa se vrnem
le, če kasneje v knjigi ugotovim, da sem zgrešila kakšen bistven element
zgodbe. Zaradi dolgočasnega dogajanja v vojaški bazi tudi nisem mogla prebrati
Giordanove knjige Človeško telo.
Murakami. Tudi v tej knjigi ostaja zvest mačkam
(mačka se tokrat sprehaja po naslovnici in notranjosti knjige), vodnjakom,
senzibilnemu liku prve žene, bistroumnim mladim dekletom, tanko mejo med zavestjo
in podzavestjo, med realnim in surealnim, med tostranstvom in onostranstvom in
zahodni glasbi. Slednjo mu očita njegov prevajalec Ilc, ki mu po članku v Bukli
(oktober 2014) sodeč, ne leži preveč (sprašuje se, da ne ve zakaj je večni
kandidat za Nobelovo nagrado). Saj dobro prevaja, Murakamija pa kupuje ves
svet, tako da je najbrž vseeno kaj na tem, da dobro piše.
Začetno poglavje v tej knjigi je enako, kot v
knjigi s kratkimi zgodbami Slon izginja. Kuhanje špagetov ob najprimernejši
glasbi za to opravilo – Rossinijevi Tatinski sraki. Iskanje pobeglega mačka
Noboru Wataye. Skrivnostni telefonski klic. Odkritje nenaseljene vile s
kamnitim kipom ptice. Ptič navijalec. May Kashara, ki je rekla: «Če hočeš
prevarati druge, moraš najprej prevarati sebe.«. Kumiko, žena, ki odide.
V romanu najdemo tudi cel kup razmišljanj.
Na primer o tem, če je resnično mogoče, da bi eno
človeško bitje brezhibno razumelo drugo. »…za spoznavanje drugega potrošimo
veliko časa, vložimo iskren napor, toda kako blizu pravi naravi te osebe lahko
nazadnje pridemo? Ali o osebi, o kateri smo prepričani, da jo dobro poznamo,
res vemo kaj tehtnega?«
O tem, da lahko izberemo različne resničnosti. »Gre
za vprašanje, katero resničnost vzameš ti in katero resničnost vzamem jaz.«
O dobrem in slabem. »Najbrž obstajajo slabe stvari,
ki so na prvi pogled videti dobre, in dobre stvari, ki so na prvi pogled videti
slabe.«
Pri gornjem in spodnjem svetu pa ne gre za to, kateri
je dober ali slab. »Ne gre za dve vrsti, eno slabo, eno dobro. Ne upiraj se
toku: če je bolje iti gor, pojdi gor, če je bolje iti dol, pojdi dol. Ko boš
moral gor, poišči najvišji stolp in se povzpni na vrh. Ko boš moral dol, poišči
najgloblji vodnjak in se spusti na dno. Kadar toka ni, ostani pri miru. … Ko
odvržeš sebe, najdeš sebe. «In ko najdeš svoj novi jaz. »Potrebovala sem čas,
da sem se navadila na svoj novi jaz. Posamezne izkušnje o tem, kakšno bitje
sem, kako delujem, kako in kaj čutim, sem morala dojeti drugo za drugo, si jih
vpisati v spomin in nakopičiti. Večina moje notranjosti je iztekla in se
razgubila. Hkrati ko sem postala novo bitje, sem se skoraj popolnoma
izpraznila. Zapolniti sem morala to praznino. Z lastnimi rokami sem morala
narediti reč, imenovano jaz, oziroma stvari, ki sestavljajo reč, imenovano jaz.«
Murakami se večkrat vrne v iskanje sebe. »Iskanje sebe je lahko tudi
spoprijemanje z brezobličnostjo, ki pa jo lahko izmamimo iz sebe le, če se
sprehodimo do skrajnega roba.«
»Prešinilo me
je, da lahko od tukaj odidem, ne morem pa zbežati.« No, da se vsaj oditi,
ponekod še to ne (You can check out any time you like, but you can never leave).
Gospod Honda pa je rekel: »Kadar moraš
počakati, moraš pač počakati.«
Ponuja tudi trike, kako razplesti prepletene
stvari. »Večina ljudi, ki takšnega trika ne pozna, sprejme napačne odločitve.
In, ko jim spodleti, se pritožujejo in zato krivijo druge. … trik je v tem, da začneš urejati najprej
tiste stvari, ki niso tako zelo pomembne. … Začneš pri bedasti stvari, ki jo bo
na prvi pogled, po kratkem premisleku prepoznal vsak. Nato tej bedasti stvari
nameniš obilo časa.« »Dokler se ti ne bo razjasnilo, je najbolje, da vadiš
gledanje z lastnimi očmi. Ne smeš se ustrašiti, ker to terja svoj čas. Ko neki
stvari nameniš obilo časa, je to v nekem smislu maščevanje v najbolj prefinjeni
obliki.«
O tem, kako preživeti v tem krvavem in nasilnem
svetu. »Če nisi močan, ne preživiš. Ampak obenem je izjemno pomembno, da
pozorno napnemo ušesa, da ne preslišimo niti najmanjšega šuma. Me razumete?
pomembne novice so v veliko primerih povedane s tihim glasom.«
O značaju nekega človeka. »Vendar je bil, kot za
takšne ljudi rado velja, strašno ošaben in samozveličaven. Vajen je bil
ukazovati in niti za trohico ni podvomil o vrednotah sveta, ki mu je pripadal.
Hierarhija mu je pomenila vse. Avtoritetam je slepo sledil, medtem ko je nekoga
pod sabo pomendral brez najmanjšega pomisleka.« K temu gre tudi prepričanje, da
v družbi »spodobno življenje dosežeš le tako, da stremiš za karseda dobrimi
ocenami in da izrineš na stran karseda veliko ljudi.«
O tem, kako iztroši človeka nesmiselno prizadevanje.
»Minilo je leto dni po poroki, ko sem se s tastom silovito sprl in po tistem se
nisva več videla. Končno mi je iz dna srca odleglo. Nič ne iztroši človeka huje
od nesmiselnega, nepotrebnega prizadevanja.«
O pogumu in radovednosti, ki sta si podobna. »Kjer
je pogum, je tudi radovednost in kjer je radovednost, je tudi pogum.« In
obratno.
O neizpolnjenih hrepenenjih. »Ko se navadiš, da
nikoli ne dobiš tistega, po čemer hrepeniš, postopoma pozabiš celo, kaj si v
resnici želiš.«
Koliko nasvetov, kako ven iz nečesa, najbolj ven iz
nas samih, ki smo največja omejitev nam samim. Tudi mi sami zelo lahko dajemo
nasvete drugim, kako naj presežejo njih same in njihov poseben položaj. Ampak
vsak položaj je različen. Vsak človek je drugačen.
»Okolica je bila, kakor vedno, polna dejanskega
sveta. Ljudje so se vsak s svojim ciljem premikali od nekod nekam drugam.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar