Marry Ann
Shaffer, Annie Barrows
The Guernsy Literary and Potato Peel Pie Society. Zgodba je vpletena v medsebojna pisma nastopajočih
oseb, tako kot pri Joycevih pismih Nori. V dobriknjigi sem se kasneje podučila,
da gre za pisemski roman. To dejstvo, množica imen in decembrski čas branja, so
morda botrovali prvemu vtisu, da je knjiga nekoliko raztreseno sestavljena in
je bilo zato toliko teže najti koncentracijo za sestavljanje zgodbe ob branju. Tako
se mi je primerilo, da sem prvo tretjino knjige brala brez prave zbranosti, pri
drugi sem brala bolj po diagonali in celo kakšno pismo preskočila, a brala
naprej le zaradi tega, ker so mi knjigo priporočile prijateljice in bi nekaj
moralo biti na tem. Pri tretji pa me je zgodba vpotegnila, tako da sem se po
koncu knjige spet vrnila na začetek in še enkrat z zanimanjem prebrala prej
preskočeno. Kje pa piše, da je treba knjigo brati po vrsti od prve do zadnje
črke?
Prav v tej knjigi tudi piše, da samo zaporedje
resničnih zgodb še ni knjiga, da vsaka knjiga potrebuje osrednjo temo. (Saj ta
jo je imela, le malo zbranosti je treba bilo.) Dogaja se med drugo svetovno
vojno in po njej, večinoma na Guernseyu. O zgodbi sami spet ne bi kaj dosti
pisala, da ne vzamem motiva za branje, pa tudi o tem lahko vsakdo najde veliko
zapisanega na spletu. Raje bom sledila mojim raznobarvnim zaznamkom in, tudi
zase, izpisala kakšno misel, ki me bo kdaj kasneje spomnila na utrinke knjige.
Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in
grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem,
kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže
pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj.
Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če
hočeš, da neznosno postane znosno.«
Dawsey, ki je z zanimanjem bral Charlesa Lamba (in na sliki občudoval
njegovo lepo oblikovano glavo), je napisal, da je pri branju skrbno pazil, da
ne bi prehitro prišel do konca. Tudi meni se je že primerilo, da sem kakšno
knjigo brala bolj počasi, da bi užitek s knjigo trajal dlje. Ali pa, ko sem
knjigo prebrala do konca in jo odložila na mesto, kjer je čakala na vrnitev v
knjižnico, sem pogrešala njeno sopotništvo, ki me je dotlej spremljalo kakšen
teden, dva ali tri.
Juliet, glavne junakinje, se je poleg literarne in
medčloveške zgodbe, dotaknila tudi ljubezenska. V situaciji z dvema moškima se
ji je primerilo, da je eden (Dawsey) »odšel, ne da bi se ozrl. Najraje bi se
razjokala. Namesto tega sem povabila Marka noter in poskušala dajati videz
ženske, ki jo je pravkar doletelo prijetno presenečenje.« Kot Emmi Thompson v Love Actually, ko je pričakovala, da bo za božično darilo od moža prejela
ogrlico, ki jo je slučajno videla v njegovem žepu suknjiča, pa jo je pod jelko
čakal cede Joni Mitchell in je zaradi
otrok zaigrala to tako imenovano »prijetno presenečenje«. Juliet se je ob
zaljubljenosti »prepuščala vznesenosti«, kar je dokaj praktično za užitje dne
(in s tem življenja) v odmerjenih obdobjih, ko obstaja možnost za srečo. Je pa
skrbno pazila, da bi se obnašala podobno, kot v časih Prevzetnosti in
pristranosti (op. Dawsey ni daleč od Darcya) in »zadostila pravilom vljudnosti.«
Prikladen je tudi opis situacije, ko nekdo s svojim
(slabim) razpoloženjem vpliva tudi na druge: »…vendar sem čutila, kako se je
njegova nejevolja razlezla po sobi.« Ali pa opis človeka, ob katerem čutimo, da
se je žalost zalezla vanj, ko pravi, da »pestuje skrivno bridkost.« S
preteklostjo se je torej treba naučiti živeti: »… vendar je to pač nekaj, kar
se ti je zgodilo, in se ne moreš pretvarjati, da se ni.«
Kot avtorici sta navedeni dve, Mary Ann Shaffer in njena
nečakinja Annie Barrows, ki je tetino delo dokončala zaradi njene bolezni.
Zadnje čase vse bolj spoznavam in se lahko strinjam z glavno avtorico v njeni
spremni besedi, da nam umetnost in kultura pomagata ne samo pri polnejšem
življenju, ampak pri premoščanju težjih trenutkov. »Upam tudi, da bo knjiga
ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija,
pripovedništvo, slikanje, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti
vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.« (op. pozabila je na
ples)
Op. Na Guernseyu je petnajst let v izgnanstvu
preživel tudi Victor Hugo. V tem času
so bili izdani Les Misérables, takrat
pa je napisal med drugim tudi Les Travailleurs de la Mer in L'Homme
Qui Rit. Še ena zanimivost v zvezi z njegovim bivanjem na tem Kanalskem
otoku je tudi, da je beseda, ki se je uporabljala na Guernseyu za
ligenj, včasih tudi za hobotnico (pieuvre), postala del francoskega
jezika kot posledica njene uporabe v eni izmed njegovih knjig.
Ni komentarjev:
Objavite komentar