Zmagovalka

Teresa Cremisi

La triomphante. Prav prijetno presenečenje. Knjigo sem našla na polici tokratnega Mesta bere, ki nam predstavlja afriško literaturo. Avtobiografsko pisanje je sicer izpod peresa pisateljice evropskega rodu, ki je med drugim živela tudi v Aleksandriji, tu se je najbrž zgodil dotik z afriško literaturo. Roman me spominja na tiste od Ferrantejeve ali Tamarove, najbrž zato, ker so pisateljice opisovale svoje življenje v Italiji, vse pa precej odkrito pišejo o zgodbah svojega življenja.

Mešana občutja ob spremembah v življenju. »Tisti, ki so se podali v novo življenje, zaznamovano s tem ozkim in suhim prehodom, skorajda dolgim hodnikom, so v njih izražali mešana občutja. Vznemirjenost zaradi dogodivščine, strah, da obračajo hrbet znanemu in zaščitniškemu svetu, zavedanje, da zanje nič več ne bo, kot je bilo.«

O Odiseji in Iliadi. »Odiseja, ki smo jo podrobno študirali naslednje leto, name ni naredila takšnega vtisa. Nad branjem se je navduševal in zabaval ves razred, meni pa se je pripoved zdela veliko bliže Tisoč in eni noči, veliko bolj vzhodnjaška, z rahlo opolzkimi in neverjetnimi epizodami, s Kalipso in Navzikajo, Kiklopom in vrnitvijo na Itako. Nič ni imela skupnega z močjo Iliade, ki je pripovedovala o življenju in smrti, o prijateljstvu in usodi, v njej je bilo poudarjeno, da zmagovalci niso boljši od poražencev, navzoča je bila narava, živali so bile del človekove usode.«

O minevanju časa. »Pol enih. Kako hitro je mineval čas, potem ko sem prižgal svetilko ob devetih. Pol enih. Kako mine čas. Pol enih. Kako hitro minejo, leta.«

O ljubezni. »Takrat sem že vedela: ljubezen se lahko steka v življenje kakor podtalna reka, ga napaja, ne da bi pridrla na površje. Toda proti koncu je zapleteno.«

Še o ljubezni. »»Hotel sem se prepričati, kako je z nama.« Tudi jaz sem se smejala: Toliko stvari ti moram povedati.«« … »… pa kakšna zamisel je to, poroka, in sploh, od kdaj dobro dene, ja, seveda se počutim bolje, a bom korenito prestopila senčno črto, Conradovo senčno črto, kar je hkrati žalostno in neizogibno, treba se je navaditi, ko se bom odločila za ponujeno pot, bo razpotje za mano, pozabila bom na tesnobo, če že stopava proti praznini, hodiva vsaj s prožnim korakom, drži da sem bolje, a kakšna ideja, da bi se oženil z menoj, svobodna ženska sem, ni verjetno, da bi me dolgo ljubil, saj odhajam v skorajda neznano mesto, kako bi nama lahko uspelo, prišel je in že to je darilo zame. ja, bolje se počutim, pa saj nisem tako zlomljena, ne potrebujem zaščite, zmeraj se znajdem, saj to vendar vsi pravijo, trpežna sem, ni se treba bati zame.«

O tem, kaj najdemo v knjigah. »Recimo, da zaupam besedilom, ki jih pišejo moji priljubljeni avtorji. Ko naletim na nekaj, kar se sklada z mojimi predstavami o svetu, se še leta poglabljam v najdeno. Kopljem, da bi bolje razumela, da bi se dokopala do smisla in lepote. Berem in prebiram ponovno, toda redko kaj podčrtam. Kadar pa se besedilo prilagodi moji situaciji in jo za povrhu še razjasni, se mojemu zaupanju pridružita čudenje in hvaležnost.«

»To so bila srečna leta. Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj. Vsakodnevna utrujenost ni vplivala na moje intimno počutje.« Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj.