Lucia Berlin
A manual for cleaning women.
Škoda, ker originalni naslov ni v španščini. O kratkih zgodbah Lucie Berlin sem izvedela v članku v Delu.
Piše o tem, kako se zgodba bolj dotakne bralca, če
je pisana v tretji osebi . "Predstavljajte si Čehovovo zgodbo Žalost,
spisano v prvi osebi. Starec, ki nam pripoveduje o nedavni smrti svojega sina.
Bili bi v zadregi in celo zdolgočaseni, bilo bi nam nelagodno, odzvali bi se
natanko tako, kot so se v zgodbi odzvale kočijaževe stranke. Toda Čehovov
nepristranski glas obdaja moža z dostojanstvom. Tedaj nas prevzame njegovo
sočutje do moškega in dogodki nas globlje ganejo, morebiti ne sinova smrt,
gotovo pa starec, ki se pogovarja s svojim konjem.
Najverjetneje zato, ker smo vsi kar precej
negotovi.
Na primer – če vam samo predstavimo žensko, o
kateri pišem ta trenutek … "Sem samska ženska v poznih petdesetih. Delam v
zdravniški ambulanti. Domov se vozim z avtobusom. Vsako soboto operem perilo in
grem po nakupih v Lucky's, kupim nedeljski Chronicle in se vrnem domov."
Rekli bi: Daj mi mir."
Toda moja prva zgodba se prične z "Vsako
soboto je po obisku pralnice in trgovine kupila nedeljski Chronicle. Sledili
boste najmanjšim kompulzivnim, obsesivnim, dolgočasnim detajlom življenja te
ženske, Henriette, zgolj zato, ker so podani v tretji osebi. Mislili si boste,
vraga, če pripovedovalka meni, da se v tem suhoparnem bitju skriva nekaj, o
čemer je vredno pisati, potem že mora držati. Brala bom dalje in videla, kaj se
zgodi.
V resnici se ne zgodi nič." (Iz njenega
zornega kota)
"Večina pisateljev uporablja rekvizite in
pokrajine lastnih življenj. Moja Henrietta, na primer, svojo borno večerjo
vsako noč poje na modrem pogrinjku in pri tem uporablja izbran, nerjaveč, težak
italijanski pribor. Nenavadna, navidez protislovna podrobnost za žensko, ki
izrezuje kupone za papirnate brisače, vendar vzbudi bralčevo radovednost. Vsaj
upam, da jo bo.
Mislim, da v zgodbi ne bom ponudila nobene razlage.
Tudi sama jem s takšnim priborom. …"
"Naposled le zajočem." (Iz njenega
zornega kota) Tudi Lucia Berlin zagotovo uporablja svoje izkušnje pri pisanju kratkih zgodb.
Čistilka, medicinska sestra, zasvojenost z alkoholom, družinski odnosi.
"Vsaka bolečina je resnična." Tudi
fantomska.
"Ko ti umrejo starši, si se prisiljen soočiti
z lastnim koncem." "O, vem kaj misliš … nikogar več ni, ki bi te
varoval pred smrtjo." (Bridkost)
"Vprašanja so bila neprijetna in udarna,
pozornost pa blažilna kot masaža." (Volčji bobi)
"Spraševala se je, ali tolikšna strast izvira
iz besa ali iz občutka izgube." (Volčji bobi)
"Morda pa gre za nekaj drugega … nek del mene,
ki ji ga nisem hotel pokazati." (Daj no, nasmehni se)
"Najtežje je, ko ne veš kaj čutiš. Ko ti bo to
jasno … no, potem ti bo veliko lažje." (Daj no, nasmehni se)
"Nikoli – pod nobenim pogojem se ne poroči iz
ljubezni. Če ga bo ljubila, si boš želela biti z njim, mu ugajati, ustreči.
Zastavljala mu boš vprašanja kot "Kje si bil?" in "O čem
razmišljaš?" in "Me ljubiš?" Zato te bo pretepal. Ali pa bo šel
po cigarete in se nikdar več vrnil." … "Ljubezen te onesreči, je
govorila najina mama." (Mama)
"Šele, ko sem se priselila v Boulder, sem se
priučila meditacije in globokega dihanja, ki se mi nikdar ne
izneverita.""Danes sem globoko hvaležna za to življenje." (502)
"Ljudje kar naprej ponavljajo, da moraš, kadar
pišeš, povedati resnico." (Tu je sobota)
Preberite tudi spremno besedo prevajalke Pie
Prezelj.
https://www.youtube.com/watch?v=GD2l7VwQpbg
Ni komentarjev:
Objavite komentar