Milan Kundera
Nesmrtelnost. Prav poseben roman. Prepletanje zgodbe,
pisateljevih doživljajev, Goetheja in Bettine, novodobnega Rubensa in
filozofiranja predvsem o ljubezni, življenju, kretnjah in nesmrtnosti.
Poiskala sem ga, ko mi je prijateljica Margo
ob enem izmed naših ženskih druženj ob večerji na vprašanje, kaj je kaj zadnje
čase brala, dejala, da jo je pritegnil začetek nekega Kunderovega romana.
»Gospe je bilo kakih šestdeset, petinšestdeset let.« In v tem poglavju je tudi
opis mladostne kretnje, ki jo je gospa naredila odhajajoč iz bazena in
pritegnila pisateljevo pozornost (posvetil ji je celo poglavje in se je
dotaknil tudi še nekje proti koncu). Izsek je predolg, da bi ga zapisovala,
predlagam, da ga poiščete kar v knjigi sami.
Zanimiva je navedba razlogov molčanja nekoga v
družbi. »A ker oče ni bil prida družaben človek in je v družbi najraje molčal
(kdo ve, ali zavoljo plahosti ali zato, ker je mislil na kaj drugega, se pravi,
ali je njegov molk pričal o skromnosti ali o nezainteresiranosti), so sorodniki
sprejeli dar bolj z nelagodjem kot z radostjo.« Najbrž je še kar nekaj možnih razlogov
za to, da je nekdo v družbi bolj tiho.
Uvedel je pojem vljudne pozornosti. » … da se
bosta po očetovi smrti (ki se je že dolgo napovedovala, zato so ga obdajali z
vljudno pozornostjo, kakršna gre človeku, ki se mu je po vseh pravilih
načrtovani čas že iztekel) …«
O izročitvi lastne volje. »Prepričani so bili,
da brez matere sploh ne zmore živeti, pa ne le zato, ker ni znal za nič sam
poskrbeti, ampak niti ni vedel, kaj bi pravzaprav rad, saj ji je že zdavnaj
izročil v roke tudi lastno voljo.«
Najdemo razlage o ljubezni. »Ljubezensko čustvo
v vseh nas drami lažnivo utvaro poznavalstva.« Nekje v romanu govori tudi o
iluziji ljubezni. Piše tudi o tem, da se lahko nekdo svojega partnerja sramuje.
In o tem, da nekaterim prvinsko srečo prinašajo samo doživljaji v dvoje. »«Kaj
pa, kadar si sama doma in poslušaš plošče svojega ljubega Mahlerja, kaj ti to
ne zadošča vsaj za košček prvinske sreče, za katerega je vredno živeti?« »Kaj
ne slišiš, kakšne neumnosti kvasiš, Agnes? Mahler mi ne pomeni ničesar, če ga
poslušam sama. Mahler mi lahko ponudi zadovoljstvo, samo če sem z Bernardom ali
če vem, da Bernard misli name. Kadar sem sama, nimam niti toliko moči, da bi si
postlala posteljo.« In o tem, da lahko samo zapreke povišajo ljubezen. »Skoraj
je zavidal Lauri zapreke, ki so ji zastavljale pot, zakaj po Paulovem mnenju
lahko samo zapreke povišajo ljubezen v ljubezensko zgodbo.«
Piše in filozofira tudi o pojmu »absolutno
moderen«, ki ga je bojda uvedel Rimbauld. »… biti absolutno moderen pomeni: ne
postavljati vsebine modernosti pod vprašaj, ampak se ji pokoravati, kot se
pokoravamo absolutnemu, se pravi, onkraj vsakega dvoma.«
Razlaga tudi o tem, zakaj nekateri ponižanja
nočejo javno kazati. Priznanje ponižanja je namreč dvakratno ponižanje.
Kundera se obregne tudi ob semantično pahljačo
sklepnih vljudnostnih obrazcev za pisma, ki jih uporabljajo Francozi in z njimi
z lekarniško natančnostjo odmerjajo najfinejše odtenke čustev, ne da bi jih pri
tem zares gojili. Pri uporabi zaključka pisma »Dragi gospod, bodite tako
ljubeznivi in spremite na znanje zagotovilo o mojih najizbranejših čustvih.«
razloži, da najizbranejša čustva sodijo prav na dno vrednostne lestvice uradne
vljudnosti in mejijo malodane že na prezir.
Misliti vs. čutiti. »Mislim torej sem, je stavek intelektualca, ki podcenjuje zobobol. Čutim, torej sem, je veliko splošnejša
resnica, ki zadeva vse živo. Moj jaz se od vašega v bistvu ne razlikuje po tem,
kar misli. Ljudi je veliko, misli pa malo: vsi mislimo približno enako, misli
si medsebojno izmenjujemo, si jih posojamo ali krademo. Ko pa mi nekdo stopi na
nogo, čutim bolečino samo jaz. Temelj jaza ni mišljenje, ampak trpljenje, ki je
najtemeljnejše med vsemi čustvi. V trpljenju niti mačka ne dvomi o svojem
nezamenljivem jazu. Kadar je trpljenje najhujše, se svet kar nekam izgubi, vsak
od nas ostane sam s seboj. Trpljenje je visoka šola egocentrizma.«
Živeti in biti. »Živeti ni nobena posebna
sreča. Živeti: prenašati svoj trpeči jaz po svetu. Toda biti, biti je sreča.
Biti: spremeniti se v vodnjak, v kamenito fontano, v katero se kot mlačen dež
usuje vesolje.«
Nekje govori tudi o razliki med potjo in
cesto. Pot je hvalnica prostoru in doživljanju, cesta je razvrednotenje
prostora - sama po sebi je brez smisla, je le črta, ki spaja dve točki v
prostoru.
Prevajalec tudi tokrat uporablja čudovite
slovenske besede, kot na primer »odsihdob« ali »drastljivejši«. Uporabi tudi
pojem čuječnost, ki je bliže mojemu pojmovanju vsebine, ki se skriva za to besedo.
»Paulov očitek je v Agnes znova prebudil čuječnost.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar