Nevednost

Milan Kundera

L'Ignorance

Po svoje je neznosno lahkotno, da je to prvi Kunderov roman v tem blogu. A Kundero sem brala že mnogo preden sem se lotila tega zapisovanja prebranih knjig.

Pri prevodu mi je bila zelo blizu uporaba lepih, prijetno zvenečih slovenskih besed, ki niso prav pogosto uporabljane.

Zelo zanimiv opis etimologije besede nostalgija v začetku poglavja 2.

»Odisej je pri Kalipso užival pravcati dolce vita, lagodno in radostno življenje. In vendar je med dolce vita na tujem in tvegano vrnitvijo domov izbral slednjo. Pred vznemirljivim odkrivanjem neznanega (pustolovščino) je dal prednost znanemu (vrnitvi). Raje od neskončnega (zakaj pustolovščina vselej teži k neskončnosti) je imel končno (zakaj vrnitev je vselej sprijaznjenje s končnostjo življenja).« Kaj ni večja pustolovščina vrniti se domov po mnogih letih? In ali ne iščemo neskončnosti (nesmrtnosti) prav v rutini trenutnega življenja, ki nikakor ni pustolovščina?

Kitica iz pesmi Jana Skácla, češkega pesnika »govori o žalosti, ki ga obdaja, o žalosti, ki bi jo najraje dvignil v naročje in jo odnesel nekam daleč, da bi si iz nje sezidal hišo; za tristo let bi se zaprl vanjo, tristo let bi ne odprl vrat, nikomur in nikdar bi tristo let ne odprl vrat.«

O vplivu matere na hčer. »Kako naj Gustafu razloži, da v začaranem krogu materine moči sama nikdar ni mogla zagospodariti nad lastnim življenjem? Kako naj mu razloži, da jo je materina nenehna bližina odrivala v zakotje, jo obsojala na šibkost in nezrelost?«

In o vplivu matere na sina. »Kot sleheren pristen mamin sinko ni znal živeti sam, brez ženske nege in skrbi, a je hkrati težko prenašal njihove terjatve, prepire, solze in še zlasti preveč nasilna in lakomna telesa.«

»Da moški, ki je bežal pred ženo in drugimi ženskami, pri njej ni iskal pustolovščine nove mladosti in čutne razuzdanosti, pač pa počitek. Ni da bi pretiravali: daleč od tega, da bi njeno telo ostajalo nedotaknjeno, a v Ireni je čedalje močneje vrtal črv dvoma, ali je bilo dotaknjeno v meri, kot bi si to zaslužilo.«

»Naključje je samo druga beseda za usodo.«

O življenju narazen. »Predstavljam si čustveno vzburjenost dveh bitij, ki se srečata po mnogih letih. Svojčas sta bila pogosto skupaj, zato sta prepričana, da si delita enake izkušnje in enake spomine. Enake spomine? Prav na tej točki se začne nesporazum: ne delita si enakih spominov; od nekdanjih srečanj se sicer spominjata tega ali onega doživetja, vendar vsak svojega; njuni spomini se ne ujemajo, se ne križajo, niti količinsko se jih ne da primerjati: prvi se drugega bolj spominja, kot le-ta njega; najprej zato, ker se sposobnost pomnjenja od človeka do človeka močno razlikuje (kar bi bila za oba še sprejemljiva razlaga), drugič pa zato (in s tem se je veliko težje sprijazniti), ker drug drugemu ne pripisujeta enake veljavnosti.«

In o življenju skupaj. »Če dva človeka živita v istem stanovanju, če se vsak dan videvata in če se za povrh še ljubita, z vsakdanjimi pogovori vnašata ubranost v svoja posamična spomina: z neizgovorjenim in podzavestnim soglasjem odrivata v pozabo obsežne kose življenja, hkrati pa v pogovorih nenehno obujata prgišče skupnih doživetij, ki sta jih spletla v enotno zgodbo, ki kot nežna sapica v vejevju šelesti nad njunima glavama in ju nenehno opominja, da sta živela skupaj.«

»Komur je spodletelo ob slovesu, si tudi ob snidenju ne more kaj prida obetati.«

O sedanjosti in prihodnosti, tokrat brez preteklosti. »Zmotil se je. A zastran prihodnost se tako ali tako motimo vsi. Človek je lahko prepričan samo v sedanji trenutek. Pa je to res? Mar zares tako dobro poznamo sedanjost? Lahko tako mirne vesti sodimo o njej? Nikakor ne. Kako naj človek, ki ne pozna prihodnosti, sodi o sedanjosti? Če ne vemo, v kakšno prihodnost nas vodi sedanjost, kako lahko zanjo rečemo, da je dobra ali slaba, da si zasluži našo naklonjenost, nejevero ali sovraštvo?«