Prerekanja

Julian Barnes

Talking it Over. Zmanjkalo mi je priporočil prijateljic za poletno branje, pa sem posegla po knjigah, ki so dobile mednarodna priznanja. Tako sem med Bookerjevimi nagrajenci našla Prerekanja. Še ena zanimivost je – spremno besedo na kolofonu je napisal Aleš Debeljak.

Prijetno branje z zgodbo in kakšno življenjsko izkušnjo, ki se ukvarja z ménage à trois, a nekoliko drugače kot pri Julesu in Jimu. Mestoma mi je pred oči prišla scena iz filma Love Actually, ko je eden izmed protagonistov ženi svojega prijatelja (Keira Knightley) na božični večer pred vhodnimi vrati prikazoval na roko napisane table s sporočili njegove ljubezni ob zvokih božičnih pesmi. Mimogrede še to, ob iskanju prizora iz filma Love Actually sem odkrila, da ima tudi ta nadaljevanje Red Nose Day Actually.

Zgodba v knjigi ima nedefiniran konec, ne vemo kaj se zgodi z glavnimi junaki. Verjetno zato, da posežemo še po nadaljevanju, knjigi z naslovom Ljubezen ETC..

Piše o tem, da povsod naletimo na ljudi, ki vsem in vsakomur razlagajo o svojih težavah in boleznih, ki hočejo na vsak način razgaliti življenje pred nami. "Zakaj vse to počnejo? Poglejte Me, Poslušajte Me. Zakaj ne morejo enostavno živeti s stvarmi? Zakaj morajo o vsem tem govoriti?"

In o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so to kar so. "Morda se vpričo drugih prenareja, da je hodil na bolj odlično šolo – Eton ali kaj. To bi mu čisto lahko pripisal. Vedno sem mislil, da si, kar pač si, in da se ne smeš delati, da si kaj drugega. Oliver pa me je vsakič popravljal in mi pojasnjeval, da si to, za kogar se pretvarjaš, da si."

Matere rade dajejo hčeram nasvete, kako z moškimi. "Mati ji je rekla, popolnoma resno, kot da bi bil to nasvet, ki se prenaša iz generacije v generacijo že od nekdaj, njena mati ji je rekla: "Dobro jih je držati v negotovosti."

Mme Wyatt (mati) je povedala še eno misel. "Stara sem več kot petdeset let, in če me vprašate, kakšna so nespremenljiva pravila zakona, se lahko domislim le enega: moški te nikoli ne zapusti zaradi starejše ženske. Razen tega je vse, kar je mogoče, normalno." Tu mi na misel prihaja scena iz filma August: Osage County, kjer na družinskem kosilu teče beseda o tem, da ima mož Barbare (Julia Roberts , Ewan McGregor) mlajšo. Mati (Meryl Streep) vpraša: "Is there a younger women involved?".

Stuart v negotovosti, kaj se dogaja z njegovim razmerjem. "Ne bom je vprašal. Mogoče pa ni res. Če ni res, je grozno, če izrečeš. In kaj, če je res?"

O minljivosti (ljubezni). "Ja, zdaj jo že ljubiš, vendar bi, če dovoliš , počakala še nekaj let. Ko so Če En-laja vprašali, kakšen je po njegovem učinek francoske revolucije na svetovno zgodovino, je odgovoril: "Prezgodaj je še za odgovor.""

Stuart ima svoj pogled na ljubezen. "Če mene vprašate – in jaz sem zdaj res imel čas vse premisliti – ljubezen – ali čemur ljudje pravijo ljubezen – je le sistem, da pridobiš nekoga, ki ti po seksu reče ljubi."

Govori tudi o tem, da se značaj spreminja. "Vem, da bom najbrž kar nadaljeval, delal bom približno isto in zagotovo bom imel isti značaj in definitivno isto ime, dokler … no, dokler ne bom nehal delati in dokler starost ne bo načela mojega značaja in dokler smrt končno ne bo vzela mojega imena. Vendar me je Zadeva spremenila. Nisem bolj zrel ali bolj odrasel, vendar sem se spremenil."

In tudi o tem, da je bil včasih pripravljen veliko narediti  za to, da bi ga ljudje marali, sprejeli. "Zdaj pa mi ni več toliko do tega. Na primer, spet nosim očala. Leče sem začel nositi samo zato, ker sem mislil, da bom Gillian takšen bolj ugajal."

Gillian razmišlja o obvladovanju sreče. "Morala bi biti kakšna pravila. Morala bi biti zelo stroga pravila, to je jasno, ne? Ne moreš kar "biti srečen ali srečna"; srečo moraš obvladovati. To je ena od stvari, ki sem se jih naučila." Na naslednji strani pa prizna: "Upravljanje s srečo se mi ni posrečilo."

Običajno si lokacije, kjer se dogaja zgodba romana poskušam ogledati tudi na googlovih zemljevidih. Opazila sem, da je avtor sicer omenjal londonske ulice, a so tiste, ki bi morale biti med seboj povezane (npr., ko Stuart opisuje svojo pot v službo), tako vsakasebi , da je imena očitno samo jemal iz londonskega seznama ulic, ne pa opisoval realne situacije v prostoru. Je pa na spletnih zemljevidih in googlovem pogledu moč najti sliko hiše št. 61 na Farrington Roadu, kjer je v višini golenice zidna ploščica krem barve, kjer piše: "To stavbo je v celoti uničil cepelinov napad med svetovno vojno 8. septembra 1915. Obnovljena 1917. John Phillips, upravni direktor."