Pusti otrokom, da se smejejo

Azra Širovnik

Dogajanja v majhnem namišljenem slovenskem kraju so me nehote spomnila na pisanje Aleksinje Kermauner (Dnevnik Hijacinte Novak) ali pa takrat še mlade mladinske pisateljica Nejke Omahen (Življenje kot v filmu). Zgodba je polna odnosov in prav zato vpotegne v branje.

O tem, kaj počno zadovoljni ljudje. »Ne pozabi, da si tisti, ki bi s svojim obnašanjem povzročili tvoje sovraštvo, prezir ali bes, zaslužijo v najslabšem primeru le usmiljenje. Srečni, zadovoljni in zdravi ljudje drugim ne povzročajo trpljenja.«

O ljubezni. »Ni manj ali več ljubezni. Ona je ali ni.« In še nauk za starše. Verjetno bi šele pri zrelih letih bili zreli za starševstvo. »Otrokom je treba dati čim več ljubezni, da bi šli s čim manj bolečine skozi življenje.«

O izzivih. »Čeprav nisem naredila nič posebnega. Naredila sem samo tako, kot naredim v zasebnem življenju, ko imam problem – dokažem si, da za vsak problem obstaja rešitev.«

»Vedno pelje zraven nekoga tretjega, kot da se hoče zavarovati pred najino dvojino.« Me je spomnilo na Izgubljene dvojine.

 »Zahvalim se ji. Čeprav je prijazna, me še vedno vika. Kljub vsej svoji dobroti, spoštovanju, ki mi ga je izkazala, me še vedno ni sprejela za svojo. Gledam ji v oči in se sprašujem, ali se zaveda, kako zelo me boli to njeno vztrajno odrivanje.« O tem, ko je tašča še vedno ni vzela za svojo.

O doživljanju življenja. »Vedno bodo šoki. Še veliko marsičesa bo. Razlika je v tem, da izkušen in odrasel zrel človek stvari sprejema, doživlja in o njih premišljuje z manj bolečine ter z več razuma in konstruktivnosti. Namesto, da ga problem rani, ga rešuje.«

»Spomni se tistega stavka: Pustite otrokoma, naj se smejijo, zresnilo ju bo življenje.«

 

Širovnika je v čustvenih trenutkih omenila grško pesem S'Agapo. Nisem je poznala, malo sem poguglala in izbrala izvedbo Giorgosa Dalarosa. Christos Cyolidis in Mixalis Xatzigiannis sta čisto premlada, da bi lahko z zanosom zapela tradicionalno grško pesem. Če sem našla pravo besedilo pove sestrična.

Σ αγαπω γιατι εισαι ωραια

Σ’ αγαπώ
σ’ αγαπώ γιατί είσαι ωραία
σ’ αγαπώ γιατί είσαι ωραία
σ’ αγαπώ γιατί είσαι εσύ

Αγαπώ
αγαπώ κι όλο τον κόσμο
αγαπώ κι όλο τον κόσμο
γιατί ζεις κι εσύ μαζί

Το παρα
το παράθυρο κλεισμένο
το παράθυρο κλεισμένο
το παράθυρο κλειστό

Άνοιξε
άνοιξε το ένα φύλλο
άνοιξε το ένα φύλλο
την εικόνα σου να δω

Pravljice

 Hermann Hesse

Märchen. V času kovidne previdnosti med elektronskimi knjigami nisem našla tistih, ki sem jih iskala. Zato sem malo pogledala po domačih knjižnih policah in našla Hessejeve pravljice za odrasle. Zanimivo nekoliko arhaično branje s poučnimi sporočili.

Fant, ki je postal most

 Markus Zusak

Bridge of Clay

Kradljivka knjig me je na nek način presunila, morda sem zato preveč pričakovala od tega romana. Prebrala sem nekaj strani, ni me pritegnil.

Večerja

Herman Koch

Het diner. Roman se precej lahkotno začne, ne sluteč težo zgodbe, ki se odpre v nadaljevanju. Čeprav bi lahko nekateri manjši dogodki v začetku knjige napeljevali k misli, da so nastavki za nekaj večjega.

Ob večerji opisuje življenje in odnose, tudi z bolj lahkotne plati, mestoma je zaznati tudi nekaj humorja. Ko na primer opisuje Nizozemce, ki imajo nepremičnine na francoskem podeželju in se gredo Francoze. »Poberite se v svojo državo in se tam pojdite Francoze z bagetami in s siri in z rdečimi vino, ne pa tukaj pri nas!« Tako pač domačini, kjerkoli že – v Toskani, Provansi ali Istri gledajo na prišleke, ki bi radi postali del njihove socialne sredine.

Mestoma se spusti v razpravo o odnosih, ali pa v razmišljanja blizu filozofskih. Tudi v razmišljanja o sreči, ki jih najdemo v skoraj vsakem literarnem delu. Tu jih razširi še na nesrečo. »Če bi moral definirati srečo, potem bi rekel: Sreča je sama sebi dovolj, sreča ne potrebuje prič. Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje, pravi prvi stavek iz Tolstojeve Ane Karenine. Jaz bi kvečjemu dodal, da nesrečne družine – in znotraj njih predvsem nesrečni zakonski pari – svoje nesreče ne morejo preživeti same. Več ko je prič, bolje je. Nesreča vedno išče družbo. Nesreča ne prenese tišine – še najmanj neprijetno tišino, ki nastopi, kadar je sama.«

Razplet zgodbe, ki ga je tekom romana slutiti, a sem ga med branjem odrivala v polje nemogočega, v bistvu ostaja nerazpleten. Vsaj kar se tiče prevlade dobrega in prava.

Ivana pred morjem

 Veronika Simoniti

Prav težko sem se dokopala do tele e-knjige, čeprav je imajo v mestni knjižnici 60 izvodov. Kadarkoli sem si jo želela izposoditi, ni bilo nobenega izvoda na razpolago. In po tej poti ni možna niti rezervacija. No, nekega vročega avgustovskega dne mi je le uspelo.

Lepo se bere, obe zgodbi potegneta. Tako tista vnukinje v sedanjosti, kot tista zapisana bolj v arhaičnem jeziku v sedanjem času babice Ivane. Ob branju zgodb iz preteklosti se zamislim, da naše življenje ni prav nič bolj burno. Pravzaprav je bilo takrat bolj, ker so bili odkloni manj sprejemljivi in čas teže premagljiv. In čas čakanja na pošto se je skrajšal, zato se nam najbrž dogaja, da bolj neučakano čakamo na kakšno sporočilo ali namig. Potrpljenje je božja mast, je dejal pokojni sosed, zdravnik imunolog.

Življenje v času Ivane me je spomnilo na tisto,  opisano v družinski sagi Bogdana Novaka. Dogodki na kranjske gestapu pa na tiste iz In ljubezen tudi.

Lykke

 Meik Wiking

Brala sem že njegovo Hygge, pa mi je bila manj blizu kot tista od Luise Thomsen Britts. Sicer je zapisanih kar nekaj zanimivih informacij, knjiga je prišla kot nalašč za čas pred spanjem, ko se morajo misli razpoditi in dati prednost spancu. Prebirala sem jo v času lock downa, ko sem čez dan brala elektronske knjige, ki pa niso primerne za čas pred spanjem. Zaradi melatonina ali česa že?

Resnica o aferi Harry Quebert

Joël Dicker

La Vérité sur l’affaire Harry Quebert . Kriminalka z elementi ljubezenske zgodbe. Okvir zgodbi je pisateljeva (ne)moč pisanja, s katero se ukvarja prenekateri pisec. Ni pa razbrati tako avtobiografskih elementov, kot npr. pri Austerju. Čeprav gotovo so, ker jih večina pisateljev, ki piše o tem, kako ne more pisati, želi dati iz sebe.

Ta zgodba se v primerjavi s prejšnjo, ki sem jo opisala v tem blogu,  ni končala prehitro. Pisatelj je mojster zavlačevanja in držanja bralca v napetosti do zadnje strani.

Kot Harrya Queberta sem  si med branjem predstavljala Anthonija Hopkinsa, morda zato, ker sem ga pred kratkim videla v filmu, kjer je igral ugrabljenega Heinkena. Z likom iz nadaljevanke, posnete po tem romanu, katere napovednik sem si ogledala po branju knjige nekako nisem bila zadovoljna z videnim.

Problemov se ne moreš znebiti s potovanjem na drug konec sveta. Problemi so tvoja percepcija, so v tebi in gredo s teboj. »Vendar je bila Florida očitno samo poskus pobega; že dva tisoč let pred mano je filozof Seneka trpel iste muke. Kamor koli pobegneš, se ti problemi vtihotapijo v prtljago in grejo povsod s tabo.«

»Nisi še dojel, kako pomembno je, da znaš pasti.«

O pisanju.

»Tekst ni nikoli dober, mi je govoril. Samo, da je v kakšnem trenutku manj slab kot prej.«

»Harry me ni učil samo pisati, učil me je, kako naj si odprem duha. Vodil me je v gledališče, na razstave, v kino. Tudi v Symphony Hall  v Bostonu; rekel je, da ga lepo zapeta opera spravi v jok.«

»Ker je pisanje dalo mojemu življenju smisel. Če mogoče še nisi opazil, življenje na splošno nima smisla. Razen če se ne potrudiš, da mu ga daš, če se ne boriš vsak dan, da bi Bog dal, da bi dosegel ta cilj. Marco, nadarjen si; daj življenju smisel, vdihni zmago v svoje ime. Biti pisatelj pomeni živeti.«

O ljubezni (in času).

»Ljubezen ni dolžnost.«

»Ne skrbi, čas bo hitro minil. Kadar ljubiš čas beži.«

Utrujenost in strah sta lahko v pomoč. »Nikoli ne dovoli, da ti utrujenost ali strah preprečita pri ti na cilj: Nasprotno, celo uporabi ju, da ti pomagata naprej.«

 

Popolna akustika

Daria Bignardi

L'acustica perfetta. Zahvaljujem se sodelavki za hint za tole knjigo. Dala mi ga je sicer že lansko poletje, a šele letos sem prišla do tega, da jo vzamem v roke – letos v teh posebnih časih seveda v elektronski različici.

Morda je imel roman prehiter razplet, kot bi se pisateljici začelo nekam muditi. Težko je ujeti mero. Nekateri pisatelji pa pišejo vmesna poglavja, so mojstri v podaljševanju knjige. Čeprav so spregledani. Poglavja, ki jih uporabljajo kot mašila, bralci kaj hitro preskočimo. Kot rečeno v tem romanu jih ni bilo, zaključek je imel hitrejši ritem, kot preostala knjiga. Morda zaradi vesoljne energije?

O tem, da se naš značaj spreminja, da smo drugačni kot smo bili. Zaradi vseh izkušenj, ki so za nami. »Danes česa takega ne bi mogel več. Postala si preobčutljiva, vse jemlješ preresno.«

Razkritje spremeni pogled. »Še pomislil nisem, da bi mi ženska mojega življenja, moja žena, lahko lagala. … Moral bi ti reči kaj v tolažbo, ampak tudi mene ni nihče tolažil. To razkritje je bil prvi med majhnimi in velikimi udarci, ki si mi jih zadala v vseh teh letih. Rad bi ti bil v oporo, hotel sem ti izkazati ljubezen, toda nekje v meni je tlelo spoznanje, da je nekaj, neka tvoja odločitev – že načela popolnost najinega komaj rojenega zakona. To je bilo prvič, da si mi vzbudila občutek nedoraslosti.«

Treba se je soočiti takrat, ko je aktualno. »… mene pa je preplavila jeza, ker mi je prej lagala, vendar ji tega nisem pokazal, delal sem se , kot da ni nič. Danes vem, da sem tisti večer naredil napako. Moral bi ji povedati, kako neznosna mi je misel na to, da se mi je zlagala.«

»Občutek ni prijeten. Rad bi jo izbrisal, preden bi jo začel sovražiti. Naredila je nekaj nerazumnega, nezrelega, neumnega, a še zmeraj je moja žena, še zmeraj je Sara. Ne bi je rad zasovražil.«

Energija. »Klara ne prenese naglice. V vsem kar počne, si prizadeva za pravi tempo. Trdi, da ima vsaka stvar svoj ritem, da je treba živeti v skladu z vesoljno energijo.«

Smo lahko sami brez samih sebe? »Rada bi nekoč hodila sama, ampak res sama, brez same sebe.« (Dino Campana) 

»Radosti so darovi usode, njihova vrednost je v sedanjosti. Bridkosti so vrelec spoznanja in se njihov pomen kaže v prihodnosti.« (Steiner) 

O prosojnosti zraka v Rimu. »Kako lep je Rim. Danes ni sonca, lahen vetrič vleče po nebu bele in sive oblake. Svetloba je bleda, zrak je prosojen.«

»Telesna lepota in čutna ljubezen mineta. Kaj še ostane?«

Tosca, tretje dejanje 

Genesis, Arpeggio 

Horizons, Foxtrot 

Guaranted. Eddie Vedder 

Shubert, Sonata arpeggione 

Zamaknjenost Lol V. Stein

 Marguerite Duras

Le ravissement de Lol V. Stein. Tudi v angleškem prevodu 'ravishing' si lahko predstavljamo prevzetno ali očarljivo Lolo Valerie. Morda pa pojem 'zamaknjenost' bolj odraža njeno posebno stanje po dogodku, ki ji je spremenil življenje. Dogajanje spominja na prevzetnost in pristranost, le da se ta ne godi na britanskem otočju, ampak v eni izmed njenih bivših kolonij Indiji.

O nujnosti bolečine za spoznavanje samega sebe. »Spoznavanje sebe ni mogoče brez vstopa v bolečino. Pot vanjo in iz nje privede do spoznanja in sprejetja samega sebe.«

V tem odstavku sta mojo pozornost vzbudili dve besedni zvezi. Neskončnost trenutka in gostota noči. »Nista presenečeni, spogledata se za neskončen trenutek, neskončen, odločata se o tem, da je to nemogoče opisati, nemogoče je pojasniti trenutke, ki so se zgodili tiste noči, katere resnično gostoto poznata le onidve, noči, ko sta gledali, kako ena za drugo odpadajo ure, do zadnje, tiste, ki je razkrila, da je ljubezen zamenjala roke, ime, ljubezen, ki je zamenjala eno zablodo za drugo.«

Izgubljene dvojine

Sanja Pregl

Prijetno presenečenje. Nasploh zadnje čase z veseljem prebiram slovenske avtorje. Morda zato, ker jih veliko piše  odnosih, in njihov prikaz odnosov je slovenskim bralcem gotovo bliže kot tisti tujih avtorjev.  V tem romanu se pisateljica z občutkom in zrelo izkušnjo dotakne odnosov med povezanimi ljudmi različnih značajev. Značaje in dogodke v zgodbi včasih pripelje na rob verjetnega, a prav s tem morda spodbudi še kakšen dodaten razmislek pri bralcu. Torej roman o odnosih, z zanimivim zapletom, mestoma zavije tudi v kriminalko. Morda je razplet prehiter. Tudi ob usodnem trenutku bi se lahko veliko zapisalo o doživljanju in novih momentih odnosov.

O pogumu. »Pogum se bohoti v idejah. Barvito glasen je v vsakem delčku nove misli. Navdušeno navija za preskok ideje k uresničitvi. V trenutku možnosti se pogum zmanjša in skrije v najtemnejši del vesolja. Izgine. Dejanje se ne zgodi. V popolnosti obstoja se nahaja le v mislih in idejah. Vsakič znova se obsojam, da nimam moči zadržati poguma, mu preprečiti pobeg, in z njegovo pomočjo narediti tega, česar si edino želim.«

Raje sem na drugem bregu. »Vedno si v mojih mislih. Ko sanjam, si v mojih sanjah. V meni živiš vzporedno življenje svojemu resničnemu življenju. Se zavedaš tega?«

»Kako spustiš od sebe nekoga, ki ga imaš neskončno rad? Kako mu olajšaš odhod? Ga prikleneš nase ali ga spodbudiš k prvem koraku? Je lažje nenadno slovo ali dolgo poslavljanje? Lažje zame? Lažje zanj?«

Še so misli, ki bi si jih pribeležila, da bi jih kdaj še z veseljem prebrala. A jih med branjem nisem označevala, zdaj pa bi bilo brskanje prenaporno. In samo še nekaj ur izposoje mi je ostalo.

Trgovinica za samomore

Jean Teulé

Le magasin des suicides. Adams family. Posebno pisanje, polno črnega humorja.Še najbolj se je približalo realnemu življenju v delu, kjer se naveže na Alana Turinga. Ali pa morda na drugo raven umetnosti, na Boudlairove verze.

Kolesar

Marko Radmilovič

Najbrž je to najbolj dodelana kriminalka slovenskih avtorjev. Golobove mi ležijo, Pogodba nekako ne. Tole pa sem prebrala skoraj na mah, vmes je bilo samo nekaj premorov za kuhanje kosila, kolesarjenje J in plavanje.

Še nekaj je bilo zanimivih misli, a žal si nisem zapomnila mest v knjigi. Tale je bila čudovita. Si predstavljate, kako vas morje avgusta potegne vase? Takoj se spomnite prijetne topline neznanske količine vode, ki samo čaka, da se stopite z breztežnostjo vode in jo nežno odrivate. »Sprva je bil nezaupljiv, a pogovor ga je kot morja avgusta potegnil vase, da je pozabil na čas, predvsem pa na prežečo zunanjost nenavadnega obiskovalca.

Kalipso

Vesna Milek

Spleen, v katerem Jančarjevem romanu je že bilo? Veliko žolča, negativnih notranjih razkrajanj. Čeprav težke vsebine vleče zgodba nekako naprej do bralnega konca. Verjetno vsako doživlja notranja iskanja med seboj in razhajanji, ne pa s takšno težo, globino. Kalypso najbrž nikoli ni zadovoljna, tudi, ko je z Odisejem, jo obhajajo dvomi.

»Kaj, če si je nekdo nekoč nekaj izmislil in nam vcepil ta virus, zemljevid popolnosti, po katerem iščemo nekaj, česar sploh ni in morda nikoli ni bilo. Misliš, da smo si jo izmislili samo zato, da bi nam bilo lažje preživeti to zajebano življenje?«

Resnica ima tvoje oči

Samo Rugelj

Knjige nisem mogla odložiti, kakor je dejala za neko drugo moja sodelavka. Hvaležna sem moji prijateljici za namig – mislim, da sem ga dobila med druženjem s prijateljicami lani junija ob večerji v restavraciji z azijsko hrano v ulici Josipine Turnograjske. Takrat niti nisem vedela, da gre za roman. Glede na avtorja, sem pomislila, da gre bolj za knjigo, ki nam na nek način pomaga usmerjati doživljanje življenja. Najbrž zaradi pomisli na očeta. Pa je šlo za roman, bila sem prijetno presenečena. In to dober roman.

Ruglja se lepo bere, zgodba teče, lahko se je vživeti vanjo, še posebej zato, ker se dogaja v našem okolju. Mestoma spomni na Vojnovićevo Figo, spomni tudi na zgodbo Bronje Žakelj, nekoliko tudi na Cvetko Vah Rasmunssenovo. Najbrž zato, ker vse govorijo o odnosih v družini in osebnem doživljanju življenja. O doživljanju z lastnimi očmi.

Ob Blatnikovi razpravi na koncu knjige pa se odpre še en vidik »Zato ni nič čudnega, da se pod tem napetim romanom pretaka še ponikalnica, na katero v današnjih hitrih časih hitro pozabljamo: težko je živeti prav, če ne bereš pravih knjig. Takih ob katerih se sprašujemo, ali živimo prav.« Moja prijateljica, mislim da prav tista, ki mi je Rugljevo knjigo priporočila, se je ob nekem najinem pogovoru spraševala, če bere prave knjige – najbrž pa zaradi nekega drugega razloga. Razmišljala je o tem, da zamuja življenje, če bere nekoliko lažje knjige. Šlo je za Jojo Moyes. Naj povem zase: nimam prav nič slabe vesti, četudi gre za nekoliko lažje branje in jekjiga  napisana tako, da me potegne v svojo zgodbo, ven iz vsakdanjega življenja in skrbi.

V knjigi najdete tudi kar nekaj nasvetov za dobro branje. Večino sem že prebrala, zanima pa me:
Fallada Hans, Vsakdo umre sam - jo poiščem za eno prihodnjih branj.

Moški, ki ni poklical

Rosie Walsh

The man who didn't call. Že dvakrat sem skoraj obupala, ko sem začela z branjem te knjige. So me spodbujali, naj nadaljujem zaradi zanimivega zapleta in razpleta. In sem jo prebrala do konca. deli zgodbe bolj potegnejo, deli manj. Pisateljica skriva razplet prav do konca, čeprav ga je nekako slutiti že prej.

Olga

Bernhard Schlink

Danes sem dokončala prvo e-knjigo v mojem življenju. Branja po tej poti nisem lotila prej, ker preprosto raje v rokah držim knjigo. Je bolj osebno. Pa tudi zvečer v posteljo zadnjih nekaj minut pred spanjem ne želim s prenosnikom. Knjiga ne terja nenehne pozornosti in dovoli, da ob njej že malo posanjaš in obrneš zgodbo v svojo smer. Tudi časopis raje berem v papirju. V času osame doma, ko so bile knjižnice zaprte in sem vse prebrala, kar sem imela izposojenega, sem se le odločila in si prenesla prvo elektronsko. Za prvo izkušnjo je bila Olga idealna – kratka poglavja, lepa beseda in zgodba, ki vpotegne. Vzporedno sem začela še eno knjigo, v papirju, to sem imela za branje pred spanjem. Čeprav precej različni zgodbi, se obe med drugim ukvarjata z izginulim moškim.

Olga govori o ljubezni. pred stoletjem, ko je šlo vse bolj počasi. Ko so imeli ljudje potrpljenje za čakanje.

»Mi smo bili potrpežljivejši od vas. Marsikdo je bil takrat mesece in leta narazen in vmes skupaj le za kratek čas. Morali smo se naučiti počakati. Danes se odpeljete in odletite in pokličete in mislite, da je drugi na razpolago. V ljubezni drugi nikoli ni na razpolago.«

»Zanimala me je tudi njena ljubezen do Herberta. Hotel sem vedeti, kako sta šla skupaj njena ljubezen do njega in njeno odklanjanje Herbertovega fantaziranja in izvedel, da ljubezen ne pomeni seštevka dobrih in slabih lastnosti drugega.«

Še posebej se dotaknejo ljubezenska pisma, ki jih naslovnik nikoli ni prebral. In ta so čudovito priročna, da si odpremo domišljijo pri pozdravu.

»Otrok si Herbert.«

»Ob vsem tem sem Tvoja Olga.«

»S sanjarjenj te pozdravlja Tvoja Olga«

»Držim te v ljubezni, Tvoja Olga«

»Tvoja sem, kot ti si moj,  Olga«

»Obupano se te oklepam, Olga«

»Tvoja, ne vprašaj kako, še vedno tvoja Olga«

In za konec še en življenjski nasvet. »Tako ne gre to, dete. Iz tega, kar ti je dano, ne moreš narediti najboljšega, če danega ne sprejmeš.«

Zajčja ograja

Doris Pilkington. Rabbit proof fence. Tudi to knjigo, sem tako kot prejšnjo brala v času osame. Nikamor se mi ni mudilo, ne zaradi ritma življenja, ne zaradi tega, ker rok za vrnitev gradiva v knjižnici ta čas ni tekel. To pa je bila očitno zadnja, ki sem si jo uspela izposoditi v fizični obliki izmed nabora knjig Mesta Bere. Škoda, ker je na seznamu še cel kup takšnih z obetajočimi naslovi. Jih bom pač brala kdaj kasneje.

Zgodba Zajčje ograje me je spomnila na nek film, ki sem ga gledala pred časom, sem šla malo pobrskat po spletu in videla, da me spomin ni varal. Ob branju takšnih zgodb se še bolj zavemo nepravičnih temeljev ureditve današnjega sveta. Čeprav so ponekod storjene krivice poskusili popraviti, jih pravzaprav nikoli ne bodo. Blaginja nekaterih še vedno temelji na bedi drugih. Na tem mestu se spomnim Opravičila človeka Cvetko Vahove, ki ga tudi najdete v tem blogu.

Iz slovarčka na koncu: »marbarn, predmet s čarobno močjo za zdravljenje ali iskanje izgubljenih predmetov«

Mulino žrebe

Fotini Epanomitis. The Mule's Foal. Kot bi bral pravljico, ljudsko, kot smo jih poslušali in brali kot otroci. Včasih so temu rekli mitsko, danes morda znanstveno fantastično z elementi humorja. Nekje med zgodbami Paassilinne, Stotimi leti samote in ljudskimi modrostmi. Najbrž zaradi osame sem jo uspela prebrati v celoti. V običajnih stresnih časih tovrstnim knjigam nisem dala priložnosti in jih brala bolj po diagonali.

»Jesen e letni čas, ko odpade listje in so sanje izgubljene za vedno.«

»Blaginja pride in gre, tako da ko gredo stvari dobro, vaščani slavijo in pojejo, a vedno čakajo, da sreča mine. Za to imajo celo ime – matiasma.«

»Na Stellinem čelu sta se, potem ko je sprejela to odločitev, naredili dve globoki gubi.«

Med vrsticami

J.T.Wilson

Behind the Lines. Tale knjiga kratkih zgodb, ki jo je prineslo Mestobere je bila prijetno presenečenje. Lepo so se brale, le ne spomnim se prav dobro prvih, ker sem vmes, misleč, da jo bom morala hitro vrniti v knjižnico, prebrala zadnji roman Ferrantejeve. Kratke zgodbe sem začela brati še preden se je ustavil del sveta, nanje pa sem se vrnila ob zadnji, apokaliptični nekoliko humorni napisani zgodbi prepletenih poti samoreševanja nekaj ljudi, ko je Kitajska z atomsko bombo napadla Avstralijo. Zanimivo, najbolje se je znašel tisti, ki je tudi sicer najmanj načrtoval svoje življenje in se samo prilagajal situaciji. Če bi zgodbo brala pred 12. marcem, bi nanjo verjetno gledala podobno, kot na apokaliptične filme, ki jih te dni veliko vrtijo, torej na neko znanstvenofiktivno situacijo, ki se dogaja nekje drugje in se nam ne more zgoditi. Slike in zgodbe, ki jih, kot na primer v romanu Cesta ali pa Zgodovini čebel, spremljamo z nelagodjem.

Še enkrat sem polistala po zgodbah iz začetka knjige. Nekaj je takih z neprijetnim zapletom in nenavadnim koncem (nenavadnost je skupna značilnost kratkih zgodb tudi sicer). Kakšni dve sta filozofsko življenjski (Cena življenja, Stvar naključja).  Na spletu sem poskušala najti kakšen življenjepis J.T.Wilsona, pa sem bila neuspešna. Zanimala me je predvsem njegova starost, da bi ugotovila pri katerih letih je prišel do določenih življenjskih spoznanj.  Izvedela sem le to, kar piše na zadnji platnici knjige, da je iz Nove Zelandije, živi v predmestju Wellingtona, je literarni popotnik in je svoje zgodbe našel, pa tudi prodajal na ulici. Na spletu ga je namreč vedno premagal njegov soimenjak geodet in geofizik.
Šele kasneje sem našla - pisatelj J.T. je Jason Trevor.

O izgubljeni deklici

Elena Ferrante

Storia della bambina perduta. Knjigo sem dočakala v knjižnici prav na dan, ko sem bila zadnjič v mestu in preden so se tudi knjižnice zaprle. Tako je zaznamovala del časa osamitve na domu. Posebnega časa. Z veseljem sem se vračala k njej in jo brala brez pritiskov, da bi jo morala prav kmalu vrniti. V prvem delu je bila morda preveč ekstenzivno opisovalna (spet sem dobila občutek da pisatelji morajo napisati tistih petsto strani), na sredini se je zgodba razvila in bila zanimiva, v zadnji tretjini je postala neoptimistična in se zapletla, brez posebnega upanja, da bi lahko bilo kdaj bolje (morda zato, ker opisuje življenje junakinj po petdesetem). Naj vas slednje ne zmoti. Z veseljem sem jo prebrala. Dodatno mi je oslikala podobo soseske in junakinj nadaljevanka prvega dela neapeljskega cikla, ki so jo začeli pav te dni predvajati na domači televiziji.

O navezanosti pisateljice na besedilo. »Besedilo je prešlo zadnji stadij začasnosti in izginilo. Strahoma sem se ločila od njega. Spet ga bom videla šele v njegovi končni obliki in nobeni besedi ne bo več pomoči.«

Dolina Rož

Tadej Golob

Rožna dolina. V Ljubljani. Po Jezeru in Leninovem parku še ena Golobova kriminalka. Bere se napeto, tako kot prejšnji dve. Morda je vmes kakšno mašilno poglavje preveč. Kakorkoli že knjigo se lahko prebere v enem dahu, če je le dovolj časa. Priredba na televiziji se ne more kosati s pisano besedo (Jezero).

Umišljeno življenje

David Malouf

An Imaginary Life. Mi ni stekla. Sem jo zato prebrala malo po diagonali. Način pisanja in zgodba me nista vpotegnila v branje.

Prikriti plameni

Celeste Ng

Little Fires Everywhere

Nekako mi ni stekla. Morda tudi zato, ker so bolj majhne črkeJ Ali pa zato, ker me je ob postelji čakal že zajeten kupček knjig, od katerih sem si morda obetala več. Skratka, morda sem knjigi naredil krivico in se k njej vrnem, ko bom razpoložena zanjo.

Pazi, katerega volka hraniš

Kenan Crnkić

Pazi kojeg vuka hraniš. Za knjigo sem izvedela pravzaprav že pred leti, ko sem poslušala oddajo na hrvaškem radiu, kjer je bil gost njen avtor. Že takrat sem si zapisala nekaj misli, ki jih je povedal, predstavljala pa sem si, da gre za neko bolj filozofsko branje. Knjiga pa je pisana (in oblikovana) bolj na način priročnika z recepti za življenje. Ne gre le za avtorjeve misli, ampak tudi za mnoge citate znanih osebnosti in kratke povedne zgodbe.

Avtor je v intervjuju po radiu povedal da je naš položaj v devetdeset odstotkih odvisen od tega, kako odreagiramo in le deset od tega, kaj se nam je zgodilo. Povedal je tudi, da imamo priučeno nemoč vplivanja. Probleme si je smiselno razvrstiti v dva dela – na tiste, kjer nimamo vpliva in tiste, kjer lahko vplivamo. Dejal je tudi, da se je vsak dan treba boriti za srečo. Da sami izbiramo, kaj bomo počeli in s kom se bomo družili.  Sreča je individualna stvar.  Nad isto stvarjo se nekateri pritožujejo, drugi pa molijo zanjo. Pomembno je kako upravljamo sami s seboj. Sami smo polno odgovorni za lastno življenje (smo generalni direktor sebe). Govoril je tudi o tem, kako začne dan. Povedal je, da je pomemben čas desetih minut po bujenju, ki ga nosimo v sebi ves dan. On naredi zjutraj dihalne vaje, si dvigne energetsko raven, osmisli letni cilj in tri  stvari, ki jih mora ta dan narediti. Dejal je, da se je treba odločiti, da bo sijajen dan.

V knjigi začne s tem, da je treba vsak dan polno izkoristiti, da ga je treba živeti kot zadnjega. Govori tudi o tem, da ni meja, razen tistih, ki si jih postavimo sami. Da je treba stvari narediti in ne samo želeti in se vprašati, kaj nam je zares pomembno. Da je treba ven iz udobja in stopiti iz okvirjev. In paziti, katerega volka hranimo.

Kakorkoli že, knjiga prinese pozitivno energijo in motivacijo za polno življenje.

Vstopate v človeško srce in druge zgodbe

Janet Frame

The Lagoon and other stories. The reservoir: Stories and scetches. You are now entering the human heart. Če me spomin ne vara, s knjigo še nisem bila v Novi Zelandiji, razen z Douglasom Adamsom, ki me je tja popeljal v iskanju posebnih živalskih vrst. Kot je običajno za kratke zgodbe, so tudi te nekoliko bizarne. Nekatere skoraj malo srhljive. Nekatere so pritegnile s filozofskim nadihom. Nekatere na začetku pokažejo na kompleks revščine, nekatere ob koncu knjige na občutke, ko človek ostane sam, brez ljubljene osebe, s katero je bil vse življenje. Presunila me je pisateljičina življenjska zgodba, ki je bila v mladost zaprta v psihiatrični ustanovi. Čeprav povsem normalna osebnost. Lahko bi se zgodilo vsakomur izmed nas.

Ljubezen kot voda

Meme McDonald

Love Like Water.  Knjigo sem si izposodila iz police Mestobere. Ni ujela moje koncentracije.

Oljčni sestri

Amanda Hampson

The Olive Sisters. Po knjigi, ki me je s svojo zgodbo vpotegnila, da je nisem mogla izpustiti, dokler je nisem dokončala, sem morala kar nekaj časa loviti koncentracijo, da sem se vživela v način pisanja Hampsonove. Zgodba sicer pripoveduje o življenjski situaciji, ko po sicer racionalni odločitvi nikoli več ne more biti, ko je bilo prej. Kot v filmu Nespodobno povabilo.

O krogu zaupanja. »Zdelo se mu je, da je bil spet izključen iz njenega kroga zaupanja.«

Dekle, ki si ga zapustil

Jojo Moyes

The girl You Left Behind. Moyesova zna napisati zgodbo, ki ne izpusti bralca.

Med pvo svetovno vojno v Franciji. St. Peronne, ki je verjetno Peronne?

Izžarevje, ki se ga niti ne zavedamo. »Stala sem tam, naslikana v tistem prvem letu: gosti, žareči lasje so mi padali okrog ramen, moja koža je bila čista in sijoča, moj pogled pa samozavesten, saj sem vedela, da me obožuje.«

Iskanje sebe, kot je bila nekoč. »Ko se boš vrnil, Eduard, ti prisegam, da bom spet postala dekle, ki si ga naslikal.«

»Potem si prišel ti, zato sem ugotovila, da me je opominjala še na nekaj drugega. V njej sem videla sebe, kot sem bila nekoč. V času, ko nisem imela toliko skrbi. Ko sem se znala zabavati, ko sem preprosto počela stvari. Spet hočem postati takšna.«