Olga

Bernhard Schlink

Danes sem dokončala prvo e-knjigo v mojem življenju. Branja po tej poti nisem lotila prej, ker preprosto raje v rokah držim knjigo. Je bolj osebno. Pa tudi zvečer v posteljo zadnjih nekaj minut pred spanjem ne želim s prenosnikom. Knjiga ne terja nenehne pozornosti in dovoli, da ob njej že malo posanjaš in obrneš zgodbo v svojo smer. Tudi časopis raje berem v papirju. V času osame doma, ko so bile knjižnice zaprte in sem vse prebrala, kar sem imela izposojenega, sem se le odločila in si prenesla prvo elektronsko. Za prvo izkušnjo je bila Olga idealna – kratka poglavja, lepa beseda in zgodba, ki vpotegne. Vzporedno sem začela še eno knjigo, v papirju, to sem imela za branje pred spanjem. Čeprav precej različni zgodbi, se obe med drugim ukvarjata z izginulim moškim.

Olga govori o ljubezni. pred stoletjem, ko je šlo vse bolj počasi. Ko so imeli ljudje potrpljenje za čakanje.

»Mi smo bili potrpežljivejši od vas. Marsikdo je bil takrat mesece in leta narazen in vmes skupaj le za kratek čas. Morali smo se naučiti počakati. Danes se odpeljete in odletite in pokličete in mislite, da je drugi na razpolago. V ljubezni drugi nikoli ni na razpolago.«

»Zanimala me je tudi njena ljubezen do Herberta. Hotel sem vedeti, kako sta šla skupaj njena ljubezen do njega in njeno odklanjanje Herbertovega fantaziranja in izvedel, da ljubezen ne pomeni seštevka dobrih in slabih lastnosti drugega.«

Še posebej se dotaknejo ljubezenska pisma, ki jih naslovnik nikoli ni prebral. In ta so čudovito priročna, da si odpremo domišljijo pri pozdravu.

»Otrok si Herbert.«

»Ob vsem tem sem Tvoja Olga.«

»S sanjarjenj te pozdravlja Tvoja Olga«

»Držim te v ljubezni, Tvoja Olga«

»Tvoja sem, kot ti si moj,  Olga«

»Obupano se te oklepam, Olga«

»Tvoja, ne vprašaj kako, še vedno tvoja Olga«

In za konec še en življenjski nasvet. »Tako ne gre to, dete. Iz tega, kar ti je dano, ne moreš narediti najboljšega, če danega ne sprejmeš.«