Elena Ferrante
Storia della bambina perduta.
Knjigo sem dočakala v knjižnici prav na dan, ko sem bila zadnjič v mestu in
preden so se tudi knjižnice zaprle. Tako je zaznamovala del časa osamitve na
domu. Posebnega časa. Z veseljem sem se vračala k njej in jo brala brez
pritiskov, da bi jo morala prav kmalu vrniti. V prvem delu je bila morda preveč
ekstenzivno opisovalna (spet sem dobila občutek da pisatelji morajo napisati
tistih petsto strani), na sredini se je zgodba razvila in bila zanimiva, v
zadnji tretjini je postala neoptimistična in se zapletla, brez posebnega
upanja, da bi lahko bilo kdaj bolje (morda zato, ker opisuje življenje junakinj
po petdesetem). Naj vas slednje ne zmoti. Z veseljem sem jo prebrala. Dodatno
mi je oslikala podobo soseske in junakinj nadaljevanka prvega dela neapeljskega
cikla, ki so jo začeli pav te dni predvajati na domači televiziji.
O
navezanosti pisateljice na besedilo. »Besedilo je prešlo zadnji stadij
začasnosti in izginilo. Strahoma sem se ločila od njega. Spet ga bom videla
šele v njegovi končni obliki in nobeni besedi ne bo več pomoči.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar